Packanje a la Tim Holtz

Tokrat sem malo packala. Bolj ko pregledujem blog in izdelke Tima Holtza, bolj mi skačejo oči iz jamic. Kaj ta človek dela???? Res pa je, da ima toliko enih pripomočkov, dodatkov, da glava boli. Nekdo bi rekel: če bi jaz imel vse te pripomočke, bi tud jaz nardil tako čestitko/tag/kazalo ... Ja pajade. Jaz VEM, da zelo težko. Lahko pa pacam in poskusim. In včerajšnje packanje je bilo packanje a la Tim Holtz. Meni se zdi zelo uspešno. Ker je tema naslednjega mačka v žaklju na srečanju Otočank knjižno kazalo, je seveda potrebno poskusit naredit eno... ali dve :)Sem pa tako ali tako ljubiteljica knjižnih kazal, tako da verjamem, da bo nastalo še kakšno.
Današnji sta nastali tako, da sem se igračkala z distress blazinicami, embosing prahom, kupila sem celo eno (!) razpokajočo barvo, packa tja, packa sem ... in rezultat je takšen:

Pa še detajli:


No, upam, da za mačka naredim še kakšno, če pa ne, bo pa šel od doma kar eden od teh:)

Kuža pazi, z repkom miga ...

Kako se upreti takemu cukru? Saj kar kliče: zašij me, zašij me! In dopoldan je ta kužon zagledal luč sveta. Izdelan iz filca, dodan še en miniaturni kos filca za oči (nisem imela primerne perlice), dodana trakova, rožica in gumbek – in sladek kuža je tu!

Hm, in naslednja žival iz mojega živalskega vrta bo ...:))))

Prijatelji so angeli, ki nas dvignejo, ko naša krila pozabijo leteti

Ta misel se mi je zdela prav primerna za tokratno malo pozornost, darilce za meni ljubo osebo. Podobnega ptička sem spet nekje videla in takoj sem ga vzljubila in MORALA zašiti. Zadnje čase so me namreč prav obsedli tuji šiviljski blogi. Ker kroja nisem imela, je bil prvi sicer podoben čudnemu »štumfu«, a tokrat je v drugo šlo rado. Nastal je lušten ptiček, z napakami seveda (kje jih pa ni, a bo drugič bolje), darilo za našo »taglavno«, ki sploh ni taglavna, pa opravlja vse naloga taglavne – našo Fikus na Otoku zakladov.
Zato, ker si, ker brez tebe ne moremo funkcionirati, ker nam uresničiš vse, še tako čudne želje, ker si fajn, ker je fajn s tabo poklepetat (po 6-ih urah bi še kr lahko sedela pri tebi, pa čvekala, dobro zate, da sem morala it po krofe :), zato je zate ta ptiček. Upam, da ti je všeč.

Torej, vse skupaj je bilo zapakirano v škatlico, ki sem jo prvič videla pri Petyi, pa je bilo potrebno tudi to poskusiti – zavezano skupaj s trakom:


Pa brez traku – čisto nič nakičena, ker vem, da tega Fikus nima preveč rada :) v rjavi barvi seveda. A brez ptičk, mojih novih štempiljk, pač ne gre:


Ko odpremo, je ptiček pripravljen na vzlet:


In še v letu:

P.S. Tisto bo pa zanimivo tudi za druge, verjemi!

Scrapbook koledarji

Sem ljubiteljica scrapbookov. Odkar sem odkrila le-te na tujih blogih, ljubezen še ni minila. Še več – kar izdelovala bi jih – še in še. Kolažni albumi, uf, ta beseda zveni prav čudno. Čeprav sem ljubiteljica slovenskih izov vsepovsod, pa mi izraz kolažni albumi prav nič ni všeč. Pač zveni čudno in pika. Zato bodo to zame še vedno scrapbook albumi ali pa koledarji ali pač kaj drugega scrap-astega. Veliko albumov še nisem naredila, saj jih zaenkrat (še) nisem podarjala ali pa sem se odločila za kaj bolj uporabnega – koledarje. Imam rada uporabne stvari in koledarji so prav to – lepi in uporabni, zato sem jih doslej naredila največ. Pri scrapbook tehniki mi je všeč predvsem to, da lahko uporabiš karkoli, vse, kar se nam valja doma (pa ni predebelo, zato kakšen domači mačkon odpade:)))), lahko uporabimo za izdelavo takšnega albuma oziroma koledarja. No, pri stenskih koledarjih je potrebno biti pazljiv, da ni predebel, saj bo v tem primeru padel s stene, namizni, samostoječi pa so priporočljivo malo debelejši.

No, pa pojdimo lepo po vrsti. Prvi koledar je bil stenski domači koledar za leto 2008. Izbrala sem 12 najinih skupnih potovanj, krajših ali daljših, in za vsak mesec »obdelala« eno potovanje.
Naslovnica je izgledala takole:
Strani si lahko pogledate TUKAJ.

Naslednji koledar je bil stenski koledar za mojo učiteljico klekljanja, Lidočko. S tem sem se ji zahvalila za nesebično pomoč pri prvih korakih v svet klekljanja, nisem pa vedela, da ji bo tako všeč, da si bom »nakopala« doživljenjsko izdelavo njenih koledarjev. Človek pač rabi koledar vsako leto, ane?
Naslovnica:
Vse strani si lahko ogledate TUKAJ.

In že je tu koledar za swap koledarjev na Otoku zakladov. Prvič sem delala namizni koledar in moram reči, da mi je zelo všeč. Kar težko sem ga dala iz rok, a prišel je k Meti, ki ga je bila zelo vesela. Tema koledarja je prijateljstvo in je ravno prav – nič preveč, nič premalo ga ni.
Naslovnica:
Vse strani si lahko ogledate TUKAJ.

Ob božiču rada podarjam doma narejene stvari. Ampak seveda samo tistim, ki takšne stvari cenijo. Ena izmed teh je tudi prijateljica D., ki je po srcu mlada, zato so se mi zdele Tilde pravšnje zanjo. Malo me je zanselo v kič, kar se pri Tildah prav rado zgodi. Kar je, je, na koncu mi je bil ta namizni koledar prav všeč.
Naslovnica:
Vse strani si lahko ogledate TUKAJ.

Ena takih, ki ceni domače delo, je že prej omenjena Lidočka, ki je seveda že pričakovala svoj koledar. Njen stenski koledar je imel naslov: Lidočka in njenih 12 osebnosti v letu 2008. uporabljene so slike iz leta 2008 ter spete skupaj v krasno zgodbo o razcepljeni osebnosti našega »zlatega kleklja«:)))
Naslovnica:
Vse strani si lahko ogledate TUKAJ.

Tako, še eden je ostal. Najnovejši. Malo šolski in malo domači. Oziroma najprej šolski, potem pa domači. Moja pravljična Irska je njegov naslov, prikazuje pa »mojo« Irsko in njenih 12 obrazov – od skrivnostnega, do veselega, pojočega, gostoljubnega, zelenega, pa še mnogih drugih. Koledar je v barvah irske zastave, oranžni in zeleni, z dodatki in obveznim šivanjem.
Naslovnica:
Pa še nekaj meni najljubših strani:





Vse ostale strani pa si lahko ogledate TUKAJ.

Uf, ta je bila pa dolga. Upam, da ste se prebili čez tole klobaso.
Nadaljevanje prav gotovo sledi. Če ne prej, naslednje leto.

Hvala vsem

V preteklih dneh sem dobila kar nekaj nagrad, ki jih podeljujejo blogerke in ti s tem pokažejo, da jim je tvoj blog všeč. To me zelo veseli in se vsem najlepše zahvaljujem, saj tako vem, da odprtje bloga ni bila napaka, ampak ga radi prebirajo tudi drugi. Ne samo jaz. No, jaz ga predvsem rada pišem. In seveda pokažem, kaj sem lepega ustvarila. Zato se zahvaljujem BOLHI, Boji Moji, Tulpiki in Mravljici72 za podeljene nagrade.

Mogoče bom malo prekršila pravila te igre, a štirikrat pač ne morem imenovati tiste bloge, ki jih rada prebiram. Teh je zeloooo veliko, a če se je potrebno odločiti, podeljujem svojo nagrado naslednjim blogom:
Drobtinice – Anja
Moj ustvarjalni kotiček - Mravljica72
Kreativna raca – Vixi
Tako preprosto ... igrivo, ustvarjalno ... – Helena
Sonjin ustvarjalni kotiček – Sonja
Polipap Crafter – Maja
Barbi na Irskem - Barbi
Pa še, še in še ...
Za vse pa tale oznaka, posebej za vas:

Vijola komplet

Včeraj sem bila na obisku. Nerada pridem praznih rok, še posebej, če vem, da je gostiteljica ljubiteljica ustvarjanja in doma narejenih izdelkov. Tako je bilo tokrat. Ob prijetnem klepetu je minilo popoldne.
Nataši sem podarila mini knjigico z obročki v vijola barvi, z ležečo Tildo na platnicah, listi v knjigici pa so »raztrančirana« stara beležka. H knjigici spada še škatlica v enakem vzorcu, malo okrašena, čisto slučajno pa sem našla tudi rumove bonbone v isti barvi. Luštno darilce – majhna pozornost – je narejena in lahko gremo na obisk.

Zaspani zajec z rožo

Ta zajec je ugledal luč sveta včeraj. Zaželela si ga je sestra Tina. Enkrat je omenila, da bi poleg mačke imela še zajca. Tako mimogrede. Ampak jaz si zapomnim. Takšne majhne želje meni ljubih ljudi, potem pa »udarim«, ko najmanj pričakujejo. Zato je včeraj nastal ta zajec (res pa je, da mi vsakršen »izgovor«, da lahko ustvarjam, prav pride). Danes se mi je zdel pravi dan, da gre zajec od hiše. In je šel. Zataknila ga je v njeno majhno torbico, tako da so mu ušesa kukala iz nje. Mogoče pa dobi pa še kakšne mladičke, zdaj ko mi tole šivanje gre vedno bolje od rok.

Moja šiviljska zgodovina ... in Muca Maca

Spet se bom malo podala v zgodovino, kar zadnje čase, kar pišem blog, rada počnem. No, saj potem, ko bom predstavila vse, kar sem že počela, se bodo učne ure zgodovine končale.

Danes nekaj o šivanju. Moja babica je bila šivilja. Kot majhna punčka sem jo večkrat opazovala, kako je krojila obleke ter jih šivala v svoji majhni šiviljski sobici v Ljubljani. Večkrat mi je seveda kaj zašila, najbolj pa mi je v spominu ostal krokodil – igrača, ki ga še zdaj hranim, čeprav je star skoraj 30 let:

Druga stara mama je bila prav tako navdušena nad šivanjem, čeprav šivati na stroj ni znala, pač pa je želela, da bi se moja mama naučila šivati in je zato kupila šivalni stroj. No, do tega žal ni prišlo, sem pa se spopadla s šivanjem jaz. Nisem sicer nek šiviljski mojster, ampak mi je pa všeč, da znam kaj zašit, popravit, zarobit, naredit kakšen kostum, pa še kaj. Tako sem v srednji šoli krojila in šivala sestrinim punčkam obleke, nekega dne, ko je bil brat še čisto majhen, pa sem naredila pajac zanj. Ta je zgodovinske vrednosti in ostaja doma tudi zato, ker sem ga zašila sama:

Fino je, da si znaš zašiti kakšen kostum. Pustni, na primer. Če se sestra dan pred pustom spomni, da bi bila Superman, no Superwoman, greš v Špar, kupiš rjuho (ker so vse trgovine z blagom že zaprte) in eksperimentiraš:

To sva bile midve z mamo lani za pusta – Indijanka in mačka:

Na ta zborček sem še posebej ponosna. Lani smo v okviru projekta Evropska vas preučevali Finsko in ker je 2. razred plesal na finsko polko, sem jim naredila poenostavljene finske noše – a niso luštne?

No, pa smo že pri koncu – pri igračah. Malo so me obsedle. Tako luštne so, da bi jih naredila kar celo četo. Najprej so prišle na vrsto muce. Takšne in drugačne. Najprej dve karirasti za naša »tamala«, Tino in Jureta:

Potem pa sem na nekem blogu zagledala malo drugačne mačkonke in se malo zaljubila vanje. To je bila mačkonka, s katero sem otvorila moj blog. Tista je nastala najprej. Ko jo je videla mala punčka Klara, se je prav tako malo zaljubila vanjo. Zato je naslednja mačja mladička prav za njo. Slišim, da se je je zelo razveselila in jo takoj nesla pokazat vsem svojim otrokom. Jo predstavila kot MUCO MACO in potem sta bili samo oni dve. Vse ji je razkazala, imela je častno mesto ob Klari pri kosilu in igranju. Ko so šli na izlet, je bila njena osebna vodička in potem njena predstavnica za stike z javnostjo. Želi si, da bi se lepo razumela z vsemi njenimi otroki, zato jih ni vrgla iz postelje, ampak se pač malo bolj stisnejo. Ob takem poročilu se človek kar razneži!

Ko bi le vsi mačkoni našli tako topel dom!

Mini knjigomanija

Včasih sem bila kar manjši knjižni molj. Pred »odkritjem« ustvarjanja. Zdaj uspešno, včasih pa malo manj uspešno krmarim med ljubeznijo do knjig in ustvarjanja. Mini knjigice sem odkrila na Scrapbook lounge in jih začela izdelovati, kmalu pa je knjigomanija preplavila tudi Otok zakladov in redko katera ustvarjalka jih še ni izdelala. Izdelava je preprosta, kar se tiče platnic, malo bolj zapleteno je šivanje listov, ki tudi meni še ne gre najbolje. Za ovitek uporabim lepenko, jo ovijem z zavijalnim ali scrapbook papirjem, dodam okraske, napise, knjižni trak, liste pa šivam ali predelam beležke, dodam post-it listke – potrebno je le uporabiti domišljijo in gre. Sicer takšne knjigice zelo uporabne niso, so pa luštno darilo oz. majhna pozornost nekomu, ki mu želiš polepšati dan. Prav zato nimam nobene doma, saj so bile vse narejene za nekoga. Moja prva je bila metuljčkasta, ta je bila malo večjega formata:

Nato so sledile manjše in teh sem naredila kar nekaj:



Nenazadnje pa sem se lotila tudi knjigic z obročki, torej takšnih, ki nimajo hrbta, ampak so v hrbtu spete s tako imenovanimi »book-rings«. Prednost teh je, da liste ni potrebno šivati, ampak jih preluknjamo in spnemo skupaj s platnicami. Priznam, da mi je tak način boljši kot tisti klasični. Res, šivanje listov mi še ne gre (moram pa ga zvaditi do naslednjega srečanja, saj bom pokazala različne načine izdelave knjigic).
Z obročki je nastala tudi knjigica za keti. No, je že kar knjiga, saj je to navaden zvezek, predelan v malo bolj elegantno knjigo. Liste sem z giljotino razrezala, prav tako platnice, jih ojačala z lepenko, preluknjala, malo dodatkov in voila, knjiga je tu:

Zraven paše tudi knjižno kazalo, kot se za bralko spodobi:

Pa še komplet:

V delu je že naslednja, zato se "knjigomanijak" kmalu spet javi :))))

Čestitka za živahno Abrahamko

Čestitka, ki je pravzaprav tudi mala »shrambica« za darilne bone, je nastala po naročilu. Ker vem, da je gospa, ki praznuje Abrahama, živahna, in zelo dobro skriva svoja leta, se je moralo v čestitko priplaziti malo rozaste barve. Ni sicer moja najljubša, je pa bordo tista barva, ki jo imam najraje, zato mi ni bilo prav nič hudo pri izdelovanju te čestitke :) Pravzaprav, če malo pomislim, mi rozasta sploh ni tako napačna :) Čestitka je velikosti A4 in je prepognjena na 3 dele, uporabila sem različne scrap papirje in jih šivala na podlago, dodane so embosirana vijuga in embosirani številki, v notranjosti pa prima rožice z razcepki. Vse skupaj se zaveže, da kaj ne smukne iz paketka. Meni je všeč, naročnici tudi, upam, da bo prejemnici prav tako.

Še dva detajla notranjosti: