28. jan. 2010

Kofetarce smo zakon

Pa tiste, ki je ne pijejo, tudi seveda :) Ti dve kofetarski torbici sta izdelani po naročilu za dve kofetarski prijateljici. Imela sem proste roke pri kombiniranju, kar je pri ustvarjanju itak najbolje. Upam pa, da bo naročnica zadovoljna. Prejšnjič sta bili na torbici rožici, tokrat sta ptička. Ali uganete, od koga sem dobila naročilo? :))



25. jan. 2010

Vesela sem...

...kajti moje sovice

bodo po novem nosile tudi tole oznako:

Jupi!!!

24. jan. 2010

Saj ni res, pa je

Že dolgo opazujem bunkaste šale, ki jih ostale blogerke, predvsem pa otočanke, množično pridelujejo. Jaz pa pletem ne. V bistvu sem včasih, no ja, naredila sem cel šal. Enega. Ker jaz pač pletem ne. Ma ni treba veliko, da se spet lotim česa novega. Sestri Tini je Mravljica prijazno spletla grelčke za zapestja (wristwarmer),
"Pa veš, da so neckwarmerji tud???"
In tako ne bodi len grem jaz, ki ne pletem in me tudi krasna bunkasta volna ni premamila, plest. Pa dobro, da je bil samo neckwarmer, ki je nekakšen kratek šal, ovratnik, ker je šlo prepočasi. To ni ravno zame. No, mogoče čez 10 let pa res še kaj naredim.
To je to:

Gumbe sem izdelala sama iz fimo mase in tu , neoblečeno, zgleda prav čudno. V pripadajoči barvi je tudi broška:

Komplet (manjkajo sicer wristwarmerji by Mravljica):

Tina je imela nalogo obleči vse in se pokazati. Ma malo bolj barvno usklajeno majico bi pa že lahko izbrala ;)

Ko pa sem imela v roki filc za broško, sem naredila še dve, ki krasno popestrita črno majico:

Zdaj pa delam še eno stvar, ki je nikooooli ni - vezem. Jao :))

19. jan. 2010

Sedem resnic

Mravljica me je potunkala, da napišem sedem resnic o sebi. Pa saj jaz sem pa čisto dolgočasna, sem si mislila. Sedem jih ne bom nikoli spravila skupaj. Pa sem začela pisat in zdaj je tu izbor, saj sem jih našla kar precej več. Tako je tu internetni izbor. Tiste najbolj intimne po moje na internet sploh ne sodijo, malo je treba zadržati tudi zase.

1. Pogosto izgledam huda. Jezna. Pa sploh nisem. Tak je samo moj izraz na obrazu. Vsi se pač ne moremo kar naprej smehljati. Pa to ne pomeni, da smo slabe volje ali na koga jezni. Res. Prisežem.

2. Ena najboljših odločitev v mojem življenju je bila, da sem odšla za nekaj časa v Anglijo kot varuška. Take izkušnje prav pridejo v življenju, tam sem postala bolj samostojna, trdna, odločna in od tam izvira tudi začetek mojih popotniških odisejad. Sama sem potovala po Angliji in Škotski ter tako pridobila prve prave izkušnje. Kljub vsem indijskim, južnoameriškim in drugim popotniškim izkušnjam pa priznam, da je Evropa še vedno zakon. Rada imam zgodovino, ki veje iz vsakega kamna, vsake stavbe, rada imam menjavanje letnih časov in med vsemi državami mi je bilo najlepše na Irskem. Energija in spokojnost, ki jo doživiš tam, je zame edinstvena.

3. Že od nekdaj si želim majhno hiško, takšno, iz katere se bo iz dnevne sobe dalo priti direktno na teraso. Odkar sem videla hišo naših znancev v Laškem, si jo ne morem izbiti iz glave. Ampak se pa znam prilagajati in vsakega svojega kotička sem zelo vesela. Rada kombiniram, ljubim drobne dodatke in komaj čakam, da bom opremljala tudi svoj dom. Enkrat. Upam, da kmalu.

4. Rada presenečam in podarjam. Čisto majhne pozornosti, darilca, s katerimi polepšaš uro, dan. Imam malo prijateljev, a tiste prave. Sem dobra prijateljica, ki bi naredila za svoje prijatelje zelo veliko. Žal to čustvo dostikrat ni obojestransko oziroma takšno, kot bi si želela ali zaslužila.

5. Imam kar nekaj strahov. Strah me je teme, če sem sama doma. Ko vsi odidejo in sem sama v hiši, mi je neprijetno, slišim vsak glas, vsako premikanje, vsak piš vetra in me skrbi, kdo se potika naokoli. Zato bi se težko navadila živeti nekje blizu gozda. V mladosti me je bilo strah zaspati, če sem imela nogo izpod odeje, saj se mi je zdelo, da me bo nekaj zagrabilo, čudna pošast ali kaj drugega. Strah me je višine in hitrosti. Zato ne maram vrtiljakov, vlakov smrti ali drugih adrenalinskih podvigov, Gardaland definitivno ni zame (in tam tudi nisem bila).
Najtežji trenutki v mojem življenju so bili tisti, ko sem izgubila svoje stare starše. Oma in dedo sta bila do šole vedno z mano, saj smo živeli skupaj. Zato je moj največji strah bolezen mojih bližnjih. Bolj kot moja.

6. Ustvarjanje imam nekako tudi v genih. Rada poizkušam in rada bi znala čim več. Včasih sem veliko gledala televizijo, danes skorajda nič več. Če česa ne počnem, je že malo čudno in me sprašujejo, ali je z mano kaj narobe. Toliko bi še rada znala, toliko tečajev obiskala. Bo dovolj eno samo življenje?

7. Še ob koncu srednje šole nisem vedela, kaj naj študiram. Bila sem uspešna v vseh predmetih, razen v naravoslovnih, a moja predstava je bila, da moraš biti v tistem, kar greš študirat, odličen, zato je bila odločitev težka. Ko sem potem videla, kaj bodo nekateri moji sošolci študirali, sem bila kar malo razočarana, saj sem vedela, da niti slučajno niso bili odlični v predmetih, ki so jih študirali. Če bi bila mlajša, bi prav gotovo še kaj študirala ob delu, moj izbor bi bil danes likovna pedagogika. Nikoli ne znaš ali obvladaš preveč.

Tako, pa sem opravila :))

11. jan. 2010

Nora na transferje

Ko sem začela, me ni bilo moč ustaviti. Transferji enkrat, dvakrat, dvajsetkrat. Ko zalaufa, je treba delat. Rezultat je tu:

Kmalu pa iz teh obeskov nastanejo tudi verižice. Samo na trakec. Dosti več te krasne slikice sploh ne potrebujejo. Pa lep začetek tedna želim :)

9. jan. 2010

Prijatelj je darilo, ki si ga pokloniš sam

"Kadar si s prijateljem,
ni treba se bahati,
niti se pretvarjati,
še najmanj pa lagati.

Bodi ob prijatelju
in če ga kdaj polomi,
skozi prste mu poglej
in vanj nikar ne dvomi."
(S. Makarovič)

Moji Nataša in Lidija sta za božič dobili kofetarski torbici in prav posebna zvončka. Ker sta vse to, kar o prijateljih piše Svetlana Makarovič.

Za Lidijo (seveda) rjavo:


In za Natašo (seveda) vijola:


Vesela sem, da vaju imam!

3. jan. 2010

Avtomobilska čestitka

Konec decembra je praznoval rojstni dan naš ate in ker smo mu podarili navigacijsko napravo, je bila tudi čestitka v tem stilu. Ker so mi zelo všeč Vladuškine čestitke, narejene brez pretirane uporabe scrap papirja, sem se odločila poizkusiti tudi sama. In moram reči, da bom takšne še delala. Mi je všeč :)



Sončen začetek leta vam želim ...

Pozdravljeni v letu 2010! Pozdravljeni v drugem letu mojega bloga. Nekje vmes se je zgodila 1. obletnica, a nekako pretekli dnevi niso bili računalniško obarvani. Bolj praznično-filmski so bili. Zato pa je tu prva letošnja objava. In ker je bil današnji dan pravšnji za sončno objavo, začenjam s sončkom tudi sama. Nekaj dragih blogerk mi je podarilo tole nagradico:

Zahvaljujem se vsem in vam želim veliko sonca v novem letu, naj bodo vaši blogi vedno tako bogati, vedno najdite čas zase in za ustvarjanje. Tako bomo vsi zadovoljni in svet bo lepši.
Ker pa pravila igrice pravijo, da moraš podeliti nagrado naprej 12 naj blogerkam, pa poskusimo :)
Nataša
Neža
Vladuška
Anja
Maja
Jana
Petra
Tina
Doris
Mojca
Lidija
Maja

Hvala, ker ste! Tudi z vami sem bogatejša!