Sicilija ni bila nikoli
na vrhu mojih popotniških želja. Sploh nisem veliko vedela o njej. Etna,
zloglasni Palermo in mafija. Ko pa smo letos začeli razmišljati, kam bi se
odpravili čez zimske počitnice, smo najprej pomislili na Kanarske otoke, pa so
bili predragi. Potem pa smo naleteli na zelo ugodno letalsko karto za Sicilijo
z Dunaja. In kmalu smo imeli v žepu (na mailu) karte za Catanio. Šele takrat
sem pravzaprav začela intenzivneje brskati za zanimivostmi, ki jih Sicilija
lahko ponudi. In ugotovila sem, da je za videti ogromno: narava, kultura,
zgodovina, pa še morje, ki pa smo ga tokrat izpustili, saj je bil februar čas,
ko morje še ni toplo, prav zato pa smo
imeli več časa za ljubke kamnite vasice, starodavna mesta, arheološka najdišča,
naravne parke in nenazadnje preizkušanje sicilijanskih jedi (in žlahtne kapljice).
Sicilija je največji
mediteranski otok. Je otok nasprotij, kjer se bela barva solin in ognjena
pokrajina vulkana Etna prelivata z zelenimi vinogradi ter turkizno barvo morja.
Temperature ta čas so prijetne, a spet ni pretoplo, tako da je bunda kar večkrat
priporočljiva (15 stopinj), včasih pa je tudi za kratke rokave (okoli 25
stopinj), v povprečju pa nekje 18 stopinj. Pogosto tudi piha, tako da
temperature ne odražajo vedno realnega stanja zunaj.
Naša pot je bila
intenzivna, a vseeno ne preveč. Zaradi dvoletnega potnika je bilo potrebno pot
tudi malo prilagoditi, da je bilo dovolj zanimivosti tudi zanj. A vseeno bi si
večino, če ne vse, pogledala tudi, če ga ne bi bilo zraven. Je zelo
prilagodljiv in z zanimanjem spremlja vse, kar se dogaja okoli njega. Ker
daljših razdalj še ne more prehoditi, nam je zelo prav prišel tudi voziček,
tudi za popoldanski počitek. Zanj so bili najbolj zanimivi pesek, morje in
prevozna sredstva, zlasti pa to, da smo bili 12 dni skupaj.
1. del poti:
Sobota, 22. 2.: Dunaj-Catania
Na Dunaj smo se
pripeljali s svojim avtom in ga pustili na parkirišču Tiger v Schwechatu, se
z vlakom peljali celih 6 minut in že smo bili na letališču. Let v Catanio je bil
prestavljen za eno uro in ob devetih zvečer smo bili na Siciliji. Dogovorili
smo se z lastnikoma prenočišča, da nas prideta iskat in kmalu smo se že vselili
v našo skromno sobico. Cena prenočišč na Siciliji je nekje od 25 evrov navzgor. Mi smo
plačevali okoli 35 evrov za 2 osebi in dvoletnika, ki je spal pri naju, tako da
je bila cena enaka za 2 ali za 3 osebe. Sobe so bile skromne, a čiste, in v večini
primerov je bil v to ceno vključen tudi zajtrk. O italijanskem zajtrku bi se sicer dalo debatirati,
saj navadnega kruha Italijani ne poznajo, dajo ti prepečenec in sladke
rogljičke, včasih še kaj več, včasih le to. In kavo. Kar je glavno. Vsaj meni. Kadar zajtrka ni bilo, smo si pripravili kosmiče ali pa kruh z namazom
ali sirom, saj je bila soba skoraj vedno pravzaprav apartma, kjer smo si lahko
sami pripravljali hrano.
Nedelja, 23. 2.: letališče
Catania-nekropola Pentalika (Ferla)-Sirakuze-Catania (prenočišče): 190 km
Prvi »pravi« dan se je
začel na letališču, kamor smo se odpravili zjutraj, da bi prevzeli naš avto za
naslednjih 10 dni, to je bila Fiat Panda, povsem nov avto, ki smo ga
rezervirali pri družbi Locauto. Zelo dobra firma, brez kakršnih koli težav z
avtom in z samim osebjem družbe. In že smo bili na poti proti sicilijanskem
podeželju, saj smo se odpravili v nekropolo
Pentalica, to je
skupina pokopališč
s kamnitimi grobovi iz 7. do 13. stoletja pred našim štetjem. Tukaj naj bi bilo
več kot 5000 grobov, čeprav najnovejša ocena kaže, da jih je malo manj kot
4000. Leta 2005 je bila Pantalika skupaj z mestom Siracuse uvrščena na Unescov
seznam svetovne dediščine. Obiščeš jo lahko iz mesta Sortino ali pa Ferla, mi
smo odšli do Ferle, potem pa peš raziskovali poti, da bi čim lepše videli
grobove. Bil je lep sončen dan in pravšnji za spoznavanje z avtom in
raziskovanje. Nato smo se odpeljali do mesta Sirakuse, za katerega pravijo, da je eno najelegantnejših in
najbolj plemenitih mest v celem Mediteranu. Res je očarljivo, polno zgodovine
in naravnih lepot in mesto s pravim mediteranskim utripom. Razdeljeno je na dva
dela, urbani del ter Ortigio- stari del mesta v obliki otoka. Ta je s celino
povezan preko dveh mostov in res vreden ogleda. Najprej je tu Apollov tempelj,
grški tempelj, najstarejši dorski tempelj v tem delu Evrope. Ortigia je kraj,
kjer se zdi, da življenje ne potihne od ranega jutra na ribji tržnici, do popoldneva na Piazza Duomo, ki za marsikoga predstavlja najlepši trg
na Siciliji, vse do poznega večera, ko se lahko sprehodiš mimo lokalov na morski
promenadi ter do fontane Aretusa, sladkovodnega izvira, ki je pustil predvsem
močan pečat v literaturi ter navdihnil grške pesnike. Isti dan smo si želeli ogledati tudi Grško gledališče in
Dionizovo uho, a je bila nedelja, ko ju zaprejo prej kot običajno, zato smo si
ogled pustili za zadnji dan, ko smo se vračali proti letališču. Pred spanjem
smo se sprehodili še po Cataniji, ki
je drugo največje mesto na Siciliji. Glavni trg, Piazza Duomo, je slavospev
baročnem stilu, ki v krogu združuje številne kulturne stavbe, sredi trga pa
leži simbol mesta, Slonov vodnjak. Tudi to noč smo prespali v Cataniji.
Ponedeljek, 24. 2.: Catania-Etna (Rifugio Sapienza)-Etna-Fiumefreddo di Sicilia (prenočišče): 80 km
Ta dan smo se odpeljali
do vznožja največjega evropskega delujočega vulkana, Etne. Obseg ob vznožju meri 160 kilometrov, premer pa skoraj 50
kilometrov. Višina Etne se zaradi aktivnega delovanja nenehno spreminja.
Trenutno je visoka 3320 metrov, pred stoletjem je bila 30 metrov višja. Rifugio
Sapienza (1910 m) je najvišja izhodiščna točka, ki jo lahko dosežete z lastnim
avtomobilom. Potem te »orubijo« za 66 evrov na osebo, dobiš vstopnico za
gondolo ter za avtobus, ki te odpelje še višje do vulkana (2900 m), a seveda ne
do vrha, ker je Etna delujoč vulkan in se iz vrha bolj ali manj kadi. Na vrhu
neverjetno piha in kakšno relaksacijsko sprehajanje sploh ni mogoče. Hitro na
sprehod in hitro nazaj. Vožnja z gondolo in nato z avtobusom je prvovrstno
doživetje, saj je pokrajina popolnoma drugačna kot v nižjih predelih. Barva in
rodovitnost se spreminja z nadmorsko višino, kar smo opazili tudi na poti proti
severu v smeri Taormine. Na nižjih pobočjih
raste precej vinske trte, čeprav na prvi pogled pokrajina izgleda precej
zapuščena, prav tako pa tudi nasadi vinske trte. Ko se peljemo po cesti, je
svet prekrit z razpadajočo lavo in prav neverjetno se zdi, kako daleč je segla
lava ob preteklih izbruhih. Pobočje Etne je najbolj gosto poseljen del
Sicilije, saj je na pobočjih zadosti vodnih virov, predvsem pa iz vulkanskih
izmečkov nastaja ena najbolj rodovitnih prsti na svetu. Sadja in zelenjave
imajo v izobilju, vina z Etne pa slovijo daleč naokoli zaradi njihovega polnega
okusa.
Obisk ene izmed vinarn
smo izpustili, ker smo bili prepozni, smo pa odšli v smeri Taormine, ker leži
majhen kraj Fiumefreddo di Sicilia, kjer smo prespali v krasni vili. Zvečer smo
želeli nekaj pojesti, zato smo se odpravili v eno od dveh restavracij in bili
postreženi kot kralji. Predjed, kruhki s paradižnikovim namazom, pica, njihove
domače testenine in liter domačega vina. Tudi cena je bila povsem primerljiva z
našimi. Na splošno cene niso pretirane. Mi smo vsak drugi dan jedli večerjo
zunaj, vmes pa smo si sami pripravili večerjo v prenočišču. Ni pa manjkalo tudi
degustiranje čez dan, zlasti njihova sladica canollo je prijala zraven kave, pardon, kapučina. Ni lepšega kot sesti na trg in srkati kapučino.
Čeprav je bilo včasih za sedenje zunaj vseeno prehladno.
Torek, 25. 2.: Fiumefreddo di
Sicilia-Taormina-Savoca-Milazzo (prenočišče): 130 km
Torek smo posvetili enemu
najlepših mest na Siciliji, ki je bil od prenočišča oddaljen manj kot pol ure
vožnje. To je Taormina, ki leži na
250 metrov visoki terasi nad Ionskim morjem in ima tako enega najlepših
pogledov na celotnem otoku. V avto hiši na robu mesta smo pustili avto in se z
brezplačnim avtobusom pripeljali v center Taormine, ki je res krasen. Nekateri
pravijo, da je Taormina preveč turistična in prav gotovo to velja v toplejših mesecih,
saj je bilo že zdaj več turistov kot kjerkoli drugje na Siciliji, a vendar ne
preveč, da bi bili moteči. Vreme je bilo sončno, zato smo se najprej podali na
glavno znamenitost, grški amfiteater, ki pa so ga dokončali Romani. Je odlično
ohranjen in nudi krasne razglede tudi na Etno. Sprehodili smo se po glavni
ulici Corso Umberto, ki jo omejujeta dve vrati, porta Messina in Porta Catania,
vmes pa je polno zanimivih trgov, ozkih uličic, kjer lahko posediš in občuduješ
razgled. Katedrala je prav tako vredna ogleda, pa javni vrtovi, Villa Comunale
in Isola Bella, kamor iz zgodovinskega jedra prideš po nizu stopnic. Isola
Bella je otoček, s kopnim povezan le s peščeno plažo. Nanj se lahko sprehodiš
(tako da plačaš vstopnino), poleti pa se na plaži prav gotovo tare kopalcev.
Nazaj do parkirišča smo se povzpeli z vzpenjačo, ki te v parih minutah popelje
v stari del mesta. V Taormini smo praktično preživeli ves dan in glede na to, da je
bil pustni torek, smo imeli kar velike težave s prometom, saj so bile številne
ceste naprej proti severu zaprte. Vseeno smo se ta dan, sicer že v temi, odpeljali še v prav
posebno vas na vrhu hriba, imenovano Savoca,
ki je znana po tem, da so tu snemali film Boter. Vas sama je res nekaj
posebnega in prav želela sem si, da bi jo obiskali podnevi. No, tudi v temi je
imela svoj čar. Bar Vitelli je znameniti bar iz filma Boter, katerega zunanjost
se je sicer od nastanka filma precej spremenila, čeprav podobnost še vedno
ostaja. Danes bar prekriva rastlinje, notranje stene pa krasijo slike in
spomini, ki jih mogoče zaslediti v filmu. Sledila je precej dolga vožnja do
kraja na severni obali Milazzo, izhodišče za Eolske otoke. Tu smo ta dan tudi prespali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar