7. apr. 2020

Sicilija 2020, 1. del



Sicilija ni bila nikoli na vrhu mojih popotniških želja. Sploh nisem veliko vedela o njej. Etna, zloglasni Palermo in mafija. Ko pa smo letos začeli razmišljati, kam bi se odpravili čez zimske počitnice, smo najprej pomislili na Kanarske otoke, pa so bili predragi. Potem pa smo naleteli na zelo ugodno letalsko karto za Sicilijo z Dunaja. In kmalu smo imeli v žepu (na mailu) karte za Catanio. Šele takrat sem pravzaprav začela intenzivneje brskati za zanimivostmi, ki jih Sicilija lahko ponudi. In ugotovila sem, da je za videti ogromno: narava, kultura, zgodovina, pa še morje, ki pa smo ga tokrat izpustili, saj je bil februar čas, ko morje še ni  toplo, prav zato pa smo imeli več časa za ljubke kamnite vasice, starodavna mesta, arheološka najdišča, naravne parke in nenazadnje preizkušanje sicilijanskih jedi (in žlahtne kapljice).
Sicilija je največji mediteranski otok. Je otok nasprotij, kjer se bela barva solin in ognjena pokrajina vulkana Etna prelivata z zelenimi vinogradi ter turkizno barvo morja. Temperature ta čas so prijetne, a spet ni pretoplo, tako da je bunda kar večkrat priporočljiva (15 stopinj), včasih pa je tudi za kratke rokave (okoli 25 stopinj), v povprečju pa nekje 18 stopinj. Pogosto tudi piha, tako da temperature ne odražajo vedno realnega stanja zunaj.
Naša pot je bila intenzivna, a vseeno ne preveč. Zaradi dvoletnega potnika je bilo potrebno pot tudi malo prilagoditi, da je bilo dovolj zanimivosti tudi zanj. A vseeno bi si večino, če ne vse, pogledala tudi, če ga ne bi bilo zraven. Je zelo prilagodljiv in z zanimanjem spremlja vse, kar se dogaja okoli njega. Ker daljših razdalj še ne more prehoditi, nam je zelo prav prišel tudi voziček, tudi za popoldanski počitek. Zanj so bili najbolj zanimivi pesek, morje in prevozna sredstva, zlasti pa to, da smo bili 12 dni skupaj.


1. del poti:

Sobota, 22. 2.: Dunaj-Catania
Na Dunaj smo se pripeljali s svojim avtom in ga pustili na parkirišču Tiger v Schwechatu, se z vlakom peljali celih 6 minut in že smo bili na letališču. Let v Catanio je bil prestavljen za eno uro in ob devetih zvečer smo  bili na Siciliji. Dogovorili smo se z lastnikoma prenočišča, da nas prideta iskat in kmalu smo se že vselili v našo skromno sobico. Cena prenočišč na Siciliji  je nekje od 25 evrov navzgor. Mi smo plačevali okoli 35 evrov za 2 osebi in dvoletnika, ki je spal pri naju, tako da je bila cena enaka za 2 ali za 3 osebe. Sobe so bile skromne, a čiste, in v večini primerov je bil v to ceno vključen tudi zajtrk. O italijanskem zajtrku bi se sicer dalo debatirati, saj navadnega kruha Italijani ne poznajo, dajo ti prepečenec in sladke rogljičke, včasih še kaj več, včasih le to. In kavo. Kar je glavno. Vsaj meni. Kadar zajtrka ni bilo, smo si pripravili kosmiče ali pa kruh z namazom ali sirom, saj je bila soba skoraj vedno pravzaprav apartma, kjer smo si lahko sami pripravljali hrano.

Nedelja, 23. 2.: letališče Catania-nekropola Pentalika (Ferla)-Sirakuze-Catania (prenočišče): 190 km
Prvi »pravi« dan se je začel na letališču, kamor smo se odpravili zjutraj, da bi prevzeli naš avto za naslednjih 10 dni, to je bila Fiat Panda, povsem nov avto, ki smo ga rezervirali pri družbi Locauto. Zelo dobra firma, brez kakršnih koli težav z avtom in z samim osebjem družbe. In že smo bili na poti proti sicilijanskem podeželju, saj smo se odpravili v nekropolo Pentalica, to je skupina pokopališč s kamnitimi grobovi iz 7. do 13. stoletja pred našim štetjem. Tukaj naj bi bilo več kot 5000 grobov, čeprav najnovejša ocena kaže, da jih je malo manj kot 4000. Leta 2005 je bila Pantalika skupaj z mestom Siracuse uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Obiščeš jo lahko iz mesta Sortino ali pa Ferla, mi smo odšli do Ferle, potem pa peš raziskovali poti, da bi čim lepše videli grobove. Bil je lep sončen dan in pravšnji za spoznavanje z avtom in raziskovanje. Nato smo se odpeljali do mesta Sirakuse, za katerega pravijo, da je eno najelegantnejših in najbolj plemenitih mest v celem Mediteranu. Res je očarljivo, polno zgodovine in naravnih lepot in mesto s pravim mediteranskim utripom. Razdeljeno je na dva dela, urbani del ter Ortigio- stari del mesta v obliki otoka. Ta je s celino povezan preko dveh mostov in res vreden ogleda. Najprej je tu Apollov tempelj, grški tempelj, najstarejši dorski tempelj v tem delu Evrope. Ortigia je kraj, kjer se zdi, da življenje ne potihne od ranega jutra na ribji tržnici, do popoldneva na Piazza Duomo, ki za marsikoga predstavlja najlepši trg na Siciliji, vse do poznega večera, ko se lahko sprehodiš mimo lokalov na morski promenadi ter do fontane Aretusa, sladkovodnega izvira, ki je pustil predvsem močan pečat v literaturi ter navdihnil grške pesnike. Isti dan smo si želeli ogledati tudi Grško gledališče in Dionizovo uho, a je bila nedelja, ko ju zaprejo prej kot običajno, zato smo si ogled pustili za zadnji dan, ko smo se vračali proti letališču. Pred spanjem smo se sprehodili še po Cataniji, ki je drugo največje mesto na Siciliji. Glavni trg, Piazza Duomo, je slavospev baročnem stilu, ki v krogu združuje številne kulturne stavbe, sredi trga pa leži simbol mesta, Slonov vodnjak. Tudi to noč smo prespali v Cataniji. 





















Ponedeljek, 24. 2.: Catania-Etna (Rifugio Sapienza)-Etna-Fiumefreddo di Sicilia (prenočišče): 80 km
Ta dan smo se odpeljali do vznožja največjega evropskega delujočega vulkana, Etne. Obseg ob vznožju meri 160 kilometrov, premer pa skoraj 50 kilometrov. Višina Etne se zaradi aktivnega delovanja nenehno spreminja. Trenutno je visoka 3320 metrov, pred stoletjem je bila 30 metrov višja. Rifugio Sapienza (1910 m) je najvišja izhodiščna točka, ki jo lahko dosežete z lastnim avtomobilom. Potem te »orubijo« za 66 evrov na osebo, dobiš vstopnico za gondolo ter za avtobus, ki te odpelje še višje do vulkana (2900 m), a seveda ne do vrha, ker je Etna delujoč vulkan in se iz vrha bolj ali manj kadi. Na vrhu neverjetno piha in kakšno relaksacijsko sprehajanje sploh ni mogoče. Hitro na sprehod in hitro nazaj. Vožnja z gondolo in nato z avtobusom je prvovrstno doživetje, saj je pokrajina popolnoma drugačna kot v nižjih predelih. Barva in rodovitnost se spreminja z nadmorsko višino, kar smo opazili tudi na poti proti severu v smeri Taormine. Na nižjih pobočjih raste precej vinske trte, čeprav na prvi pogled pokrajina izgleda precej zapuščena, prav tako pa tudi nasadi vinske trte. Ko se peljemo po cesti, je svet prekrit z razpadajočo lavo in prav neverjetno se zdi, kako daleč je segla lava ob preteklih izbruhih. Pobočje Etne je najbolj gosto poseljen del Sicilije, saj je na pobočjih zadosti vodnih virov, predvsem pa iz vulkanskih izmečkov nastaja ena najbolj rodovitnih prsti na svetu. Sadja in zelenjave imajo v izobilju, vina z Etne pa slovijo daleč naokoli zaradi njihovega polnega okusa.
Obisk ene izmed vinarn smo izpustili, ker smo bili prepozni, smo pa odšli v smeri Taormine, ker leži majhen kraj Fiumefreddo di Sicilia, kjer smo prespali v krasni vili. Zvečer smo želeli nekaj pojesti, zato smo se odpravili v eno od dveh restavracij in bili postreženi kot kralji. Predjed, kruhki s paradižnikovim namazom, pica, njihove domače testenine in liter domačega vina. Tudi cena je bila povsem primerljiva z našimi. Na splošno cene niso pretirane. Mi smo vsak drugi dan jedli večerjo zunaj, vmes pa smo si sami pripravili večerjo v prenočišču. Ni pa manjkalo tudi degustiranje čez dan, zlasti njihova sladica canollo je prijala zraven kave, pardon, kapučina. Ni lepšega kot sesti na trg in srkati kapučino. Čeprav je bilo včasih za sedenje zunaj vseeno prehladno.























Torek, 25. 2.: Fiumefreddo di Sicilia-Taormina-Savoca-Milazzo (prenočišče): 130 km
Torek smo posvetili enemu najlepših mest na Siciliji, ki je bil od prenočišča oddaljen manj kot pol ure vožnje. To je Taormina, ki leži na 250 metrov visoki terasi nad Ionskim morjem in ima tako enega najlepših pogledov na celotnem otoku. V avto hiši na robu mesta smo pustili avto in se z brezplačnim avtobusom pripeljali v center Taormine, ki je res krasen. Nekateri pravijo, da je Taormina preveč turistična in prav gotovo to velja v toplejših mesecih, saj je bilo že zdaj več turistov kot kjerkoli drugje na Siciliji, a vendar ne preveč, da bi bili moteči. Vreme je bilo sončno, zato smo se najprej podali na glavno znamenitost, grški amfiteater, ki pa so ga dokončali Romani. Je odlično ohranjen in nudi krasne razglede tudi na Etno. Sprehodili smo se po glavni ulici Corso Umberto, ki jo omejujeta dve vrati, porta Messina in Porta Catania, vmes pa je polno zanimivih trgov, ozkih uličic, kjer lahko posediš in občuduješ razgled. Katedrala je prav tako vredna ogleda, pa javni vrtovi, Villa Comunale in Isola Bella, kamor iz zgodovinskega jedra prideš po nizu stopnic. Isola Bella je otoček, s kopnim povezan le s peščeno plažo. Nanj se lahko sprehodiš (tako da plačaš vstopnino), poleti pa se na plaži prav gotovo tare kopalcev. Nazaj do parkirišča smo se povzpeli z vzpenjačo, ki te v parih minutah popelje v stari del mesta. V Taormini smo praktično preživeli ves dan in glede na to, da je bil pustni torek, smo imeli kar velike težave s prometom, saj so bile številne ceste naprej proti severu zaprte. Vseeno smo se ta dan, sicer že v temi, odpeljali še v prav posebno vas na vrhu hriba, imenovano Savoca, ki je znana po tem, da so tu snemali film Boter. Vas sama je res nekaj posebnega in prav želela sem si, da bi jo obiskali podnevi. No, tudi v temi je imela svoj čar. Bar Vitelli je znameniti bar iz filma Boter, katerega zunanjost se je sicer od nastanka filma precej spremenila, čeprav podobnost še vedno ostaja. Danes bar prekriva rastlinje, notranje stene pa krasijo slike in spomini, ki jih mogoče zaslediti v filmu. Sledila je precej dolga vožnja do kraja na severni obali Milazzo, izhodišče za Eolske otoke. Tu smo ta dan tudi prespali.

































Se nadaljuje ...

Ni komentarjev: