V znamenju sivke in gumbov

Kaj narediti, če pokliče sorodnica v soboto zvečer in pove, da sva vabljena v nedeljo ob štirih na kosilo-večerjo? Najprej se vsedeš in pomisliš, ali imaš doma kaj takega, kar lahko podariš? Ne, takih reči ni doma. No, so, ampak tiste so preveč dragocene ali pa niso primerne. In potem spet malo pomisliš, kaj bi lahko naredil? In ker sem sama taka, da ne morem reči : Čuj, prepozno si povedala, nič nimam, grem pač zadnji trenutek nekaj pacat. Da si zakompliciram življenje, je itak jasno. Ne morem namreč kar nekaj na hitro naredit. Ne da se mi naredit nekaj, kar sem že izdelala, ker se nerada ponavljam.

Zatorej je šlo za izdelavo tega darila celo dopoldne in še malo popoldneva. A na koncu ga (spet) skoraj nisem mogla dati iz rok. Osnova je bila modra barva, ki se je ponavljala skozi vse tri dele darila. No pravzaprav štiri, če prištejemo še bonboniero ledene kocke (le zakaj ni odprla tiste škatle??? :))))

Izdelala sem namreč vrečko in jo napolnila s sivko. Mmmmm, dišiiiiiii... brez gumbov pač ne gre ...

Pripadajoča škatla je bila prav tako v modri barvi ... in spet z gumbi ...

pa še skupinska slika:

seveda je bila tudi čestitka v podobnem stilu, beri v flikah, iz katerih je bila tudi vrečka s sivko, obvezno zašita in z gumbi:

za konec pa še celotno darilo (brez ledenih kock :)))