Sloni si zapomnijo

Ne vem, zakaj mi je pri slončkih prišla na misel Agatha Christie... verjetno, ker sem jo včasih blazno rada brala. Tudi omenjeno knjigo. Kako sem si želela, da bi se tudi jaz enkrat peljala z znamenitim Orient Expressom :) Samo brez umora, verjetno ;)
Slončka sta namenjena bratcu in sestrici, ljubiteljema teh zanimivih živali. Pravzaprav bom malo J. videla prvič, bratca A. pa drugič :) Ja, Ljubljana je blaaazno daleč ;)

Malo mešano na žaru

Še kar se vleče lenobni september, ko na ustvarjalnem področju nisem preveč produktivna. Mogoče bo oktober kaj boljši. Vseeno pa nisem ravno počivala, nastalo je nekaj izdelkov, "namensko" pripravljenih.
Konec septembra je vedno čas za srečanje Otočank v Dekanih. Po dolgem vročem poletju je bilo pričakovanje pred srečanjem veliko, fino je, ko se cel dan družiš s sebi enakimi ustvarjalnimi dušami. Naš prvi cilj je bil sejem starin v Piranu, kjer je bilo tokrat še posebej živahno. Na srečanju tokrat nisem šivala (!), sem pa morala nujno nabaviti nekaj blaga, si podrobno ogledati razstavo, ki so jo pripravile Primorke, sama pa sem pripravila delavnico kaligrafije. Učile smo se gotico, ki ni najlažja pisava in nekatere učenke so bile po delavnici prav vidno utrujene. Jaz pa slišno zahripana :) A nekaj pravih talentov sem prepoznala in upam, da bodo vadile in pisavo tudi uporabljale. Za organizatorki sem pripravila dva glinena zvončka:

Vstopnina za srečanje je bila čestitka ob rojstvu in ko sem videla Simonino čestitko, ki jo je objavila pred kratkim, sem vedela, da moram izdelati nekaj podobnega. Nastali sta ti dve:

Med tednom sta nastali dve čestitki, ena ob rojstvu, druga pa za rojstni dan:


Pa peresnica, ki je povečana verzija moje toaletnice-ptička in je bolj ojačana, da gre vanjo kar nekaj pisal:

V šoli pa smo ob svetovnem dnevu miru izdelovali ptičke iz das mase. Ker so bili vsem tako zelo všeč, naj jih pokažem še tu:

Vsako leto ob prvem obisku prvošolcev v šolski knjižnici poskrbim za darilca - knjižna kazala. Letos jih je bilo potrebno izdelati krepko čez 50. Kaj bo motiv, ni bilo dvoma - priljubljeni Smrkci :)

Pa sploh nisem bila tako ne-pridna, kot sem mislila ;)

Kapo dol :)

Všeč mi je, kar sem danes dobila na mail. Mislim, da je Desa vse povedala več kot odlično, prav v svojem slogu. Realno s strani starša, ne učitelja, ki bi se želel pretirano hvaliti. Takih, ki so Učitelji z veliko začetnico, pa je malo, premalo. Žal. Na škodo otrok, staršev, sodelavcev.

************************************************************************************
TUDI UČITELJ NI SAMO ČLOVEK

Res ni. Ker samo človek ne more biti učitelj. Čisto navaden človek, ki ga skrbi samo lastno preživetje, tega pač ni zmožen. Kajti učiteljski poklic je poln pasti, ki s preživetjem nimajo nobene zveze. Ko ima učitelj vsega dovolj in si reče, da bo samo človek, da bo živel in delal kot samo ljudje, zgolj samo tisto kar je nujno, sicer pa se bo brigal zase (za učitelje je namreč značilno tudi to, da jih precej dobivajo po glavi, sploh, kadar hočejo kaj spremeniti na bolje), se zgodi nekaj, po navadi v zvezi z učenci, da spet postane učitelj, da pomaga, skrbi in poglobljeno razmišlja o svoji službi, medtem, ko ostali samo ljudje, že zdavnaj mirno spijo ali topo buljijo v TV.

Moja najmlajša hči, ki hodi na srednjo vzgojiteljsko šolo, me je zadnjič strahoma vprašala: »Mami, a boš razočarana nad mano, če bom po poklicu samo učiteljica? Vem, da potem ne bom tako »fensi« kot moji sestri (obe študirata za umetnici, bog jima pomagaj) … Ampak vseeno … To si od vsega najbolj želim.« Skoraj sem se zjokala od ganjenosti in se globoko zbrala, da bi ji povedala kar zares čutim. In sem rekla: »Biti učitelj, je eden najpomembnejših, včasih celo najpomembnejši poklic na svetu. Brez dobrih učiteljev, sama danes ne bi bila pisateljica in tudi ne kolikor toliko dostojen človek in mama. In mnogo nas je, ki so nam učitelji stali ob strani na naši poti. Če boš učiteljica, te bom neizmerno spoštovala in tako bom ponosna, da se bojim, da me bo kar pobralo.«

In res. Učiteljem bom do smrti hvaležna za to kar sem. Seveda predvsem dobrim, ki sem jih imela na srečo kar nekaj. Ker sem rasla več ali manj kot plevel prepuščena sama sebi in svoji domišljiji (to so bili pač taki časi), so bili učitelji prvi in edini, ki so prepoznali moj talent, mu dali priznanje in ga vzpodbujali, da nisem več razmišljala o sebi kot o nečem manjvrednem in sem si drznila začeti ustvarjati. V prvih razredih sta bili dve učiteljici, ki sta me imeli radi, bili nežni do mene in se z veseljem pogovarjali z mano, ker sem se jima zdela zanimiva. Zelo sem si želela, da bi me posvojili. Isto sem si želela za svojo razredničarko od 5. Do 8. razreda, ki mi je bila kot mama in bi se brez nje morda že davno zgubila v tem življenju. Da ne govorim o svojem ljubem profesorju za slovenščino, ki je ves čas brundal v svoj podbradek: »Muckova, ti boš enkrat še napisala eno knjigo.« In sem jo. In sem ga povabila na tiskovno konferenco ob izidu in ne vem, kdo od naju se je bolj šopiril.
Seveda sem imela tudi dobre učitelje, ki pa si to niso upali biti. Bali so se posledic, zavisti … saj veste, kako to gre. In jasno, imela sem tudi slabe učitelje, toda ne boste verjeli, tudi od njih sem se ogromno naučila. O tem, s kakšnimi ljudmi moram biti previdna, po kakšnih se ne smem zgledovati, izostrila sem si občutek pravičnosti in se ozdravila črednega nagona.

Vedno priznam, da sem se šole bala. Ja, celo sovražila sem jo. Toda, če danes pomislim, koliko čudovitih »ne samo« ljudi je stalo pred mano za katedrom in me pomagalo oblikovati, sem srečna in hvaležna, ker sem jo lahko obiskovala. Zatorej, dragi moji, če imate v svojem razredu otroka, ki je preveč radoveden, postavlja vprašanja, na katera vedno ne znate ali ne smete odgovoriti, ali otroka, ki je zaprt vase in med poukom kraca po zvezkih, ter deluje kot da ne posluša (jaz sem bila oboje), skratka otroka, ki ni čisto po pravilih, ne skušajte ga spremeniti v del črede. Prisluhnite mu, poiščite njegov talent (vsak človek ima kakšnega) in ga vzpodbujajte, da ga razvija. Kaj se ve, morda boste nekoč lahko rekli: »Tale predsednik OZN (ali nobelovec) je bil nekoč moj učenec. Pa so vsi razen mene rekli, da ne bo nič iz njega …«

Desa Muck
*************************************************************************************

Meni pa te dni ustvarjanje nekako ne gre. Od poletnega dopusta še nisem čisto ustvarjalno razpoložena. Dnevi so prelepi, zato najbolj paše knjigo v roko in na gugalnico. Ali pa na sprehod, izlet. Saj bo celo zimo čas za ustvarjanje. Zaradi pomanjkanja zaloge sem spustila tudi nekaj sejmov, a je bilo pomembneje skočiti na morje in prvič letos (!) zaplavati v turkizno morje. Ta vikend ponoviva spet :)
Nekaj pa je nastalo. Muca maca, malo manjša od prejšnje, a mehka. Preverjeno s strani še ne dvoletne Zale je lepa in mehka. Namen dosežen. Zato jih bo nastalo še več, samo malo kasneje :)