Ko so bili krokarji še pisani

Nekoč so bili krokarji zares čudoviti. Bili so roza z vijoličastimi peresi v repu, rumeni, s kot pest velikimi zelenimi pikami, ali pa modri z nežnimi oranžnimi progami – res živopisani. Nenehno so se prepirali, kajti vsak je bil prepričan, da je najlepši. Toda nekega dne se je pripetilo nekaj nepričakovanega in to je svet krokarjev postavilo na glavo.

»Ko so bili krokarji še pisani« je priljubljena zgodba za otroke avstrijske avtorice Edith Schreiber Wicke. Sodelavec, s katerim odlično sodelujeva, vodi pa eno izmed skupin OPB, se je odločil to luštno zgodbico postaviti na oder z najmlajšimi - drugo in tretješolci. Večino dela je seveda opravil on, z njimi je vadil, jih navajal na gledališki jezik, postavitev na odru, jaz pa sem medtem izdelala sceno po plakatu, ki so ga naredile učenke, kar je bil manjši del. Predvsem sem šivala kostume. Če so bili krokarji najprej pisani, potem pa so postali črni, se vam verjetno že sanja, kaj sem šivala: 17 krat črni krokar, 5 krat roza krokar, 6 krat rumen krokar, 6 krat moder krokar, vsi s perjem, enkrat pisan krokar, snežak, veverica, krt, vrabček in mama vrabčica :) Aha, sej sem rekla, da mi ni pomoči. A ko stvar tako uspe, kot je uspela predstava včeraj, četudi kratka (15 minut), a dinamična in veselo pisana, z odličnimi igralci, ki jim je bilo igranje in nastopanje v veselje, je čisto vse poplačano. Potem pa krasen občutek začiniš še z iskrenimi zahvalami staršev - takrat lahko mirne duše odideš na počitnice, ker veš, da si pomagal ustvariti nekaj izjemnega :) A niso krasni