Južna Italija 2021: OD TOSKANE DO APULIJE IN NAZAJ Z AVTOM, 2. del

Prvi del potovanja po južni Italiji si lahko preberete TUKAJ.

Nadaljujem z drugimi petimi dnevi (od desetih), ko je pot v grobem potekala takole:

Četrtek, 28. 10. 2021: Matera – Gravina in Puglia – Ostuni (170 km)

Matera je vasica v pokrajini Bazilikata, ki velja za eno najrevnejših italijanskih pokrajin, nahaja pa se na skrajnem jugu Italije, na peti italijanskega škornja. Zaradi svoje izjemnosti je bila leta 1993 vpisana na Unescov seznam kulturne dediščine. Izredno strmo pobočje pod današnjo vasjo ter mehko apnenčasto podlago so prvotni prebivalci izkoristili v svoj prid in vanj skopali votline ter se v njih naselili. In te preproste votline so bile naseljene še do nedavnega. Človek bi pričakoval, da so ljudje v teh jamah živeli v času prazgodovine. Sploh ne, v Materi so ljudje tako živeli vse do leta 1950: povsem primitivno v jamah, brez elektrike, stranišč, brez tekoče vode, jame pa so si delili še z živino, piščanci, konji, prašiči. Jame so bile majhne, družine pa velike, prostora je bilo premalo, zato so se širile številne bolezni, kot je kolera. Matero so italijanske oblasti opazile šele po tem, ko je politični nasprotnik Mussolinija, izgnan v kraj blizu Matere, napisal knjigo o stanju v teh krajih. Nekaj let kasneje, po 2. svetovni vojni, so vas prvič obiskali predstavniki italijanske vlade in po videnem so se takoj odločili, da je treba približno 15 000 prebivalcev nemudoma evakuirati in jim priskrbeti dostojna bivališča. S tem se je končalo obdobje sassi-jev, kot so imenovali naselbine v jamah. Samo mesto je izredno slikovito, na pobočju se razprostirajo preproste kvadrataste hiše z ravno streho, vmes pa potekalo ozke ulice, polne zanimivih detajlov. Ni čudno, da se lahko ure in ure sprehajaš po mestecu in srkaš kavo na soncu. Danes je Matera urejeno mesto in tudi zelo turistično, saj so jo v letu 2019 razglasili za evropsko prestolnico kulture. Zanimiv pogled na starodavno Matero je tudi z druge strani hriba čez reko Gravina, kjer je bilo nekoč prebivališče za “jamske” ljudi in jame so tu prosto dostopne. Šele od tu vidiš Matero v vsej njeni veličini. Čeprav je vse v istem bež kamenju, ki daje mestu značilen izgled, pa je kraj res nekaj posebnega. Meni je bil čudovit in eden vrhuncev potepanja po južni Italiji. Čeprav smo se res zadržali v Materi skoraj cel dan, pa smo se odpeljali še v alternativi Materi, kraju Gravina in Puglia. Prebivalci Gravine se radi pohvalijo, da so bili njihovi sassiji starejši od tistih v Materi. Je pa res, da je sassijev v Gravini bistveno manj in zato pogled nanje ni tako impresiven kot v Materi. Menda se trudijo, da bi tudi Gravina privabila vedno več obiskovalcev, zanimiv je tudi akvedukt čez reko Gravina. Ta dan je naše prenočišče v kraju Ostuni, dve uri oddaljenemu iz Gravine.
Spanje: Citta Bianca Country Resort (39 € za dvoposteljno sobo z odličnim kontinentalnim zajtrkom)

Petek, 29. 10. 2021: Ostuni – Locorotondo - Alberobello (37 km)

Po odličnem obilnem zajtrku v podeželskem resortu smo se odpeljali najprej do kraja Locorotondo, ki se ponaša z okroglim starim mestnim jedrom s »špičastimi« hišami, ki dajejo posebno veduto kraju na razgledišču. Staro mestno jedro je skoraj popoln krog. Leži na vrhu hriba s čudovitim razgledom po zeleni dolini proti Martini Franci. Starinsko mestno jedro je slikovito in v celoti pobarvano na belo, v ozkih uličicah pa lahko občudujem portale, balkone, drobne detajle in veliko rož vsepovsod. Mestece je prijetno majhno in nalašč za jutranje pohajkovanje z obvezno kavico. Res krasno mestece, ki ga nekateri uvrščajo med najlepše vasice v Italiji. Območje okoli Locorotonda in Alberobella je posejano s trulliji. To so tradicionalne hiše, grajene iz kamenja - od temeljev do strehe so manjši ali večji kamni, zloženi v okroglo hišo s špičasto streho. Stene so bele, strehe pa sive. Nastale so v 14. stoletju, ko so ljudje začeli naseljevati področje današnjega Alberobella. Kmalu se je način gradnje teh hišk razširil ter izpopolnil in ljudje so si začeli graditi stanovanjske hiše v tem stilu. Poimenovali so jih trulli (oz. trullo – ednina). Kdor je imel hišo, pa je moral plačati davek, zato so gradili trullije brez malte, da bi, če bi se bližal pobiralec davkov, lahko hišo na hitro podrli, če bi izmaknili »pravi« zidak. Alberobello je mesto, ki sem ga od nekdaj, že odkar sem prvič videla fotografije, želela videti. Danes je Alberobello čudovito, skoraj pravljično mesto, kjer se počutiš, kot da si prišel v svet škratkov. Pustimo dejstvo, da je mesto tudi izredno turistično in da je glavna ulica spremenjena v trgovine z raznorazno šaro, vseeno se da sprehoditi izven turistične glavne ulice, kjer ne vidiš ne turista, ampak samo trullije v vsej svoji lepoti. To, da smo obiskali mesto v oktobru, je velik plus, spet si težko predstavljam, kako mora biti tukaj poleti, saj se je že zdaj turistov kar gnetlo. Vseh trullijev je v Alberobellu okoli 1500. Večinoma se nahajajo v dveh mestnih četrtih: Rione Monti, ki je najbolj obiskan in ima kar 1300 hišk ter Aia Piccola, kjer je trullijev manj, a v njih ljudje še vedno živijo, kar daje tej četrti veliko bolj pristen vtis. Mene je mesto začaralo in za piko na i smo ta večer prespali v nekoliko predelanem trulliju sredi ničesar, a v bližini Alberobella. Na splošno je celotno območje prepredeno s trulliji in najlepše jih je opazovati v njihovem »naravnem« okolju, kjer ljudje v njih še vedno živijo in so raztreseni po podeželju.
Spanje: Trullo Malvisco (60 € za celo hiško)

Sobota, 30. 10. 2021: Alberobello – Ostuni – Grotta dela Poesia – Torre del Orso – Laghetto Cave di Bauxite – Galipolli (230 km)

Zjutraj smo se iz Alberobella, kjer smo morali dodobra izkoristiti naše avtentično prenočišče, odpeljali v belo mesto Ostuni. Ostuni je izjemno fotogenično mesto. Stari del je resnično bel, prepleten z malimi uličicami. Vsaka kliče po fotografiji in dobri italijanski kavi. Baje se v običajnem poletju  število prebivalcev kar trikrat poveča, tako obiskano je. Gneča je menda nepopisna. Stari del je za vozila zaprt, a je tako majhen, da ga z lahkoto prehodiš, kar smo po kavi z razgledom naredili tudi mi. Naslednja postaja tega dne je Grotta dela Poesia, naravni bazenček, kamor morska voda doteka skozi podzemno jamo in se meša s sladkovodnim izvirom. Ime prihaja iz grščine, kjer poesia pomeni izvir. Voda v tem bazenčku je krasne turkizne barve, prav tako pa so čudoviti razgledi na morje. Obiskali smo tudi Torre del Orso, kjer sta v zalivu »dve sestri« - dve skali. Ob mraku smo se pripeljali še do jezera Laghetto Cave di Bauxite, ki je nastalo, ko so na tem območju izkopavali boksit in je tudi zemlja vse naokoli rdeča. Prespimo v okolici mesta Galipoli, ki je najjužnejša točka našega potovanja. Gre za slikovito ribiško mesto. Staro mestno jedro, postavljeno na otoku, je obdano s trdnjavami in obzidjem, ki je mesto varovalo pred napadalci z morja.
Spanje: Galipoli (23 € za dvoposteljno sobo)

Nedelja, 31. 10. 2021: Galipolli – Lecce – Monopoli – Castel del Monte – Potenza Picena (740 km)

Nedelja je dan, ko moramo opraviti približno polovico od 1400 kilometrov do doma, zato se počasi pomikamo proti severu. Iz Galipollija se odpeljemo v Lecce. Pravijo, da kar so Firence za italijansko renesanso, je Lecce za italijanski barok. Mogoče je mesto res čudovito, a po obilici kamnitih in belih mest nas ni navdušilo tako zelo. Mogoče tudi zaradi dejstva, da smo se že odpravljali domov. Zadnje obmorsko mesto, ki smo ga na poti obiskali, je bilo Monopoli, ker me je pritegnilo zaradi privlačnih fotografij in seveda, zaradi igre Monopoly, ki smo jo včasih pogosto igrali. Že ob mraku prispemo do gradu Castel del Monte. To je mogočna skrivnostna osmerokotna trdnjava, ki jo je v 13. stol. zgradil Friderik II. Velja za eno najbolj mističnih stavb, saj so znanstveniki več stoletij skušali razvozlati njen namen in matematično natančnost. Ta dan prespimo v penzionu južno od Ancone v kraju Potenza Picena in ker je noč čarovnic, tu poteka prava zabava. Zaspimo ob pol dveh zjutraj, še prej pa v sobi kuhamo joto. Pa dober tek :) (50 € za dvoposteljno sobo)

Ponedeljek, 1. 11. 2021: Potenza Picena – San Leo – Topolšica (750 km)

Tako, pa je prišel zadnji dan naše poti po južni Italiji. Tudi ta penzion ima vključen zajtrk, ki ga prevzamemo kar na bližnji bencinski črpalki (2x masleno pecivo in 2x kava), potem pa se odpeljemo proti severu in blizu Riminija, ki ga izpustimo, obiščemo »njegovega brata«, mestece San Leo, ki prav tako leži na vrhu hriba in se izkaže za še en skrit biser na naši poti. Gre za povsem neturistično, običajno vas, povsem kamnito, z gradom na vrhu hriba, več cerkvami, nekaj gostilnami in nekaj prodajalnami. Krasno, prečudovito mesto, ki da piko na i našem potovanju po južni Italiji. In ko zapremo vrata moje kie, ki nam je zvesto služila ves čas našega popotovanja, ob 14.30, se ulije dež. In pada, grozno pada vse do našega prihoda domov ob 00.30. Tako lije, da se večkrat ustavimo na počivališčih in večkrat vdihnemo. Kot bi se še vreme poslavljalo od nas. Ves čas našega potovanja je bilo namreč vreme lepo. Ni bilo ves čas sončno, ampak so sonce prekinjali oblačni dnevi ali deli dneva, tokrat pa se je vreme res sfižilo in pot po italijanskih avtocestah, ki je že brez dežja dovolj stresna, je bila tokrat res adrenalinska. A prišli smo domov, zadovoljni in veseli, da smo naredili tako dolgo pot, polno prečudovitih mest, pravljičnih pokrajin in znamenitosti, ki ti ostanejo v spominu še dolgo potem, ko si že doma.

Južna Italija je čudovita, ljudje so prijazni, hrana draga, razen pice, ki jo najdeš na vsakem koraku, bencin pa še dražji. Vseeno pa se je splačalo, bilo je krasno in Italija, kljub »življenju na izi« nikoli ne razočara. Vsa mesta, vse vasi delujejo nekako zanemarjeno, na pol porušeno, a to ima svoj šarm in mesteca so tu res čudovita, polna življenja in energije. Čeprav ni tipičnih znamenitosti »za otroke«, pa je naš štiriletnik zelo vedoželjen in rad pohajkuje po novih poteh, zato je bilo tudi zanj to zelo zanimivo potovanje. Vsepovsod je bilo zanj kaj zanimivega, od Vezuva, kjer je zidal hiške iz magme, do Pompejev, kjer je raziskoval starodavno mesto, Alberobella in njegovih pravljičnih hišk, vse skupaj pa je spremljalo tudi iskanje zakladov (geocaching), ki ga motivira še za kakšen skok ali korak več, saj je potrebno zaklade najti glede na podane namige. Vse to in dejstvo, da rad spi v avtu in se tako po uri ali dveh vožnje zbudi, pripravljen na nove podvige, nam daje upanje, da bo naših skupnih poti še veliko. Arrivederci in Italia!

Urška