Tokratne oktobrske počitnice smo se odločili preživeti v južni Italiji. Alberobello je bil tisti kraj, ki sem ga že od nekdaj želela videti, zato smo se odločili, da gremo doolgih 1400 kilometrov proti jugu, vmes pa pogledamo še tiste kraje, ki jih do sedaj še nisva. V preteklih letih sva dala skozi del severne Italije, Toskano, Rim, Sicilijo smo obiskali že vsi trije, vmes pa je ostala še južna Italija. Pa smo šli.
Okvirna pot, ki smo jo opravili:
Potovanje je trajalo deset dni, prvih pet dni je v grobem izgledalo takole:
Sobota, 23. 10. 2021: Topolšica – Bagno san Filippo – Pitigliano (780 km)
Iz Šoštanja smo odšli ob 7.00 zjutraj
in po celodnevni vožnji z nekaj hitrimi postanki smo prišli v približno 700 km
oddaljeno Toskano ob 16. popoldan. Toskana me vedno očara in tudi tokrat ni
bilo nič drugače. Njene podobe, ki so vsak letni čas drugačne, spet spomnile,
kako lepo je v tem delu sveta. Prvi postanek so bile terme v Toskani. Terme
Saturnia sem si od vedno želela videti, a te so prišle na vrsto drugi dan. Prvi
dan smo se odpeljali do term, ki so prav tako lepe, a manj obljudene in manj
znane od tistih v Saturnini, Bagni san
Filippo. Glavna posebnost Bagni San Filippo je ogromna, približno 10 m
visoka bela mineralna stena, Fosso Bianco. Termalna voda, polna mineralov, teče
tam preko in odlaga sedimente, kar potem oblikuje kapnike, bazenčke in druge
zanimive obliko, preko katerih teče vroča voda. Po sprehodu (a ne namakanju,
tega nismo načrtovali za prvi dan) smo se zapeljali le še do Pitigliana, toskanskega bisera, za
katerega prej še nismo slišali, a sem tam rezervirala prenočišče, pa nas je
mesto povsem očaralo. Prenočišče tisti večer se je izkazalo za župnišče
tamkajšnje cerkve, a nič zato, spali smo zelo dobro, še prej pa smo si zvečer
na kratko ogledali to zanimivo mestece, zgrajeno na ogromni skali (pečini) iz
tufa.
Spanje: Casa per ferie Gens Petilia (60 € za dvoposteljno sobo). Italijani
pogosto zajtrk pojmujejo kot »sladkor na kvadrat«. Italijanski zajtrk je
sestavljen iz prepečenca, kakšnega namaza (po možnosti sladkega), masla,
marmelade, kakšnega kolača, zapakiranega v plastiko in z rokom trajanja tja do
naslednje pomladi, potem pa se že skoraj konča. Če smo imeli vključen zajtrk,
smo vedeli, da kaj več od tega ne bo, zato so naši kosmiči večkrat reševali
situacijo, le enkrat je bil res kontinentalni zajtrk v pravem pomenu besede. Pa
še to: prenočišča so precej normalnih cen, če ne iščeš pretiranega udobja. Za
nas, ki smo navajeni povsem preprostih nastanitev, nam je pomembno, da je
čisto. Tudi za Jakoba trenutno še ne plačujemo, saj spi pri naju, zato je bil
velik plus, če je imela soba še kakšen kavč, če pa ne, pa tudi v redu. Nismo
zahtevni in si raje privoščimo kaj drugega kot pa draga prenočišča.
Nedelja, 24. 10. 2021: Pitigliano – Sorano – Cascate del Mulino – Salerno (480 km)
Ta dan smo dopoldan najprej namenili
raziskovanju bisera Pitigliana, utrjenega
srednjeveškega mesta z enkratno lego na prepadnem hribu iz vulkanskega tufa. Hiše
so videti, kot bi zrasle naravnost iz pečine. Sama obožujem stara mesteca iz
kamna z ozkimi uličicami in to je bilo prav takšno. Obožujem detajle, vrata,
rože, izklesane portale, vsega tega je bilo tu v izobilju. Stari del mesta je v
celoti obzidan, glavni vhod pa vodi skozi kamnita srednjeveška vrata. Zaradi
dokaj mirnega sobivanja katoličanov z judovsko skupnostjo v daljni preteklosti mu
pravijo tudi mali Jeruzalem, zato smo si ogledali tudi judovsko četrt. Nato smo
se odpeljali v nekaj kilometrov oddaljeno mestece Sorano, ki je prav tako nastalo na skali iz tufa, kamnite hiše se
vijejo od skale do vrha vasice, tu pa je tudi arheološki park starodavnih jam, kjer so ljudje v preteklosti
živeli, saj je tuf zelo mehak in so si lahko izdolbli jame. Tu je potekala
starodavna etruščanska pot, ki je izklesana v skalo ter obdana s stotinami
nišam podobnih etruščanskih grobov. Zadnji cilj ta dan pa nas je preko
lokalnih, vijugastih cestah pripeljal do term Saturnia, a slavne terme v
Toskani z belimi mineralnimi bazenčki in termalno vodo se pravzaprav imenujejo Cascate del Mulino, saj naravne terme
obkroža stari, zapuščeni mlin. Tu imajo bazenčki (ki spominjajo na turške
Pamukalle) temperaturo 37 stopinj Celzija, zato smo se namočili in nato odpeljali
do Salerna, ki je bilo naše izhodišče za
potepanje za kar nekaj dni.
Spanje: Le 3 Orchidee, Salerno (36 € za dvoposteljno sobo)
Ponedeljek, 25. 10. 2021: Salerno – Pompeji – Ravello - Salerno (95 km)
Ponedeljek je bil posvečen Pompejem. Pompeji so naravnost ogromni.
Če si želiš ogledati Pompeje, rabiš cel dan. Načrtovanje, kako bomo poleg
Pompejev videli še kaj drugega v tem dnevu, je bilo utopično in od 10.30 do 16.
ure ter po 20+ kilometrov hoje gor in dol po Pompejih smo samo še padli dol. Pompeji
so antično mesto pod vulkansko goro Vezuv, ki je od leta 1997 vpisano v
UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Mesto je 24. avgusta leta 79 uničil izbruh
vulkana Vezuv, pri čemer je življenje izgubilo približno 2000 prebivalcev. Med
sprehodom po mestu smo si ogledali forum
in nekatere najpomembnejše hiše, ki odražajo prefinjen življenjski slog
pompejskih elit. Ponekod so še ohranjeni ostanki fresk, mozaikov in druge
prvotne opreme. Območje je res veliko in raznoliko, ogromno meščanskih palač,
ostankov fresk, rimska cesta, ki je name naredila največji vtis in še in še.
Glede na škodo, ki je takrat nastala, jim je ob izkopavanju uspelo ohraniti
veliko. Res mesto, ki pusti pečat. Edino, kar še zmoremo ta dan, je vožnja po
notranjosti Amalfijskega polotoka do kraja Ravello
na 365 m nad morjem, kjer večjih znamenitosti ni, je pa kraj stisnjen v
pobočje in prijetno majhen za kratek sprehod. Glavni znamenitosti sta prižnica
v katedrali in srebrna vrata, ki so kopija tistih v katedrali v Amalfiju. Vožnja
po notranji cesti polotoka je pravo adrenalinsko doživetje, dva avtomobila se
težko srečata, da o srečanju z avtobusom niti ne govorim. Še razgled na
Amalfijsko obalo ter nazaj proti Salernu na pico in spat.
Spanje: Le 3 Orchidee, Salerno (30 € za dvoposteljno sobo)
Torek, 26. 10. 2021: Salerno – Amalfi – Atrani – Positano – Sorrento – Salerno (120 km)
Popularna amalfijska cesta velja za ozko, nepregledno in prepadno, a ponuja
čudovite razglede na pisana mesteca. Kako je tu v glavni poletni sezoni, si lahko
samo predstavljam, saj je že oktobra komaj najti kakšno prosto parkirno mesto.
Cesta čez mesteca je ponekod sicer namenjena dvosmernemu prometu, a če se le
da, en pas Italijani izkoristijo za parkiranje. Nato prihajajo nasproti tebe še
vespe, ogromni avtobusi, ki se zrinejo še čez tako ozki del. Vožnja po
amalfijski obali je res adrenalinsko doživetje in prav potrebuješ kakšno kavico
ali dve, pa še kakšen limoncello povrhu, da ti gre vožnja bolje od volana.
Najprej smo se odpeljali do kraja Amalfi,
ki je največje mesto na amalfijski obali. Ozke mestne ulice in prehodi,
romantično postavljeni med hribe in morje, spadajo med spomenike, ki pričajo o
nekdanji veličini tega mesta. A še vedno je to eden najprestižnejših predelov
Italije in tudi eden najbolj dragih. Za parkiranje v Positanu z lahkoto
odšteješ tudi 7 €/uro. Romanska katedrala, duomo, obvladuje osrednji trg in razgled
na celotno mesto je res krasen. Pri pobiranju zakladov (geocaching, zelo
pripravno za iskanje skritih biserov sveta) smo naleteli na mestece Atrani, ki me je še bolj očaralo, saj
se je zdelo, da se je tu čas ustavil. Prekrasno mestece je odlična kulisa za
kakšen film iz začetka prejšnjega stoletja in res, ravno takrat je bilo vse
postavljeno za snemanje, stari avtomobili, vozički in ostali pripomočki so
čakali na igralce. Nato smo se odpeljali do mondenega Positana, slikovitega, majhnega in idiličnega mesteca, ki leži na
pečinah. Positano je sicer res idiličen, je pa tudi zelo turističen in drag. Sprehodili
smo se po glavnih ulicah in se naužili čudovitih razgledov. Za konec dne smo se
odpravili še v »prestolnico« nasada limon, Sorrento.
Amalfijska obala je poleg keramike znana po limonah, ki jih veliko uporabljajo
v svoji kulinariki. Sorrento je prijetno obmorsko mestece naproti Neapeljskemu
zalivu na polotoku Sorrentine. Limonini piškotki, limonini bonboni, mila in
sveče z vonjem po limoni, vse vrste keramike z vzorcem limon, od šalčk za kavo
ali čaj do posodic za olje in kis, tukaj se svet vrti okoli limon, ki jih
gojijo na plantažah kar v mestu v zaprtih nasadih, obdanih z bambusovimi
ograjami in pokritimi z mrežami proti toči.
Spanje: Le 3 Orchidee, Salerno (30 € za dvoposteljno sobo)
Sreda, 27. 10. 2021: Salerno – Vezuv – Neapelj – Matera (350 km)
Iz obale Pompejev in Neaplja je moč
opazovati dejaven, a trenutno mirujoč ognjenik Vezuv. Mi smo si ga šli ogledat čisto od blizu na 1281 metrov. Vstali
smo že ob 5.30, saj smo imeli uro za obisk 9.30, a smo bili tam že malo čez 8,
čisto prvi na parkirišču, še pred redarjem. V teh koronskih časih je vstopnico
za ogled moč kupiti le preko spleta in tudi manj vstopnic na dan je na voljo, zato
smo imeli precejšnjo srečo, da smo si to uredili dva dni prej, drugače bi bili
v težavah. Tudi parkirno mesto je potrebno kupiti prej preko spleta, saj na
parkirišču ni žive duše. Do izhodišča (kjer kontrolirajo karte) je potrebno
peš, čeprav piše, da do izhodišča vozi avtobus. No, mi avtobusa nismo videli,
zato smo šli najprej peš 45 minut do izhodišča, potem pa še približno 30 minut
do vrha vulkana. Spremljalo nas je krasno sončno vreme, tudi veter je le malo
pihljal, tako da je bil postanek na vrhu čudovit. Čeprav je iz nekaterih delov
kraterja videti dim, pa ni zaznati pretiranega vonja po žveplu. Okoli vulkana
ne moreš, dovoljeno je za »strokovnjake«, zato se lahko sprehodiš ob ograji le
ob delu vulkana, ki pa ponuja lepe razglede na Neapelj in Pompeje. Po obisku
Vezuva sem si zamislila, da gremo pogledati tudi v Neapelj (čeprav me prav posebej mikalo ni), a nikakor ne z avtom,
ampak z vlakom. Na zemljevidu sem poiskala železniško postajo, parkirali smo in
jo mahnili do železniške postaje. Kupili karto na avtomatu pred vhodom, potem
pa … šok! Železniška postaja zaprta. Lepo, jaz od vseh postaj izberem ravno
tisto, ki je zaprta. Krasno! Koliko časa smo čakali na nadomestni avtobus,
sploh raje ne povem. No, potem te je avtobus peljal ravno eno postajo in od tod
si moral na vlak. Vsaj Jakob je prišel na račun z avtobusom in vlakom na isti
dan. Kako je potem potekal ogled Neaplja, si lahko mislite. Tekanje sem in tja,
sprehod skozi mesto, polnega smeti ter ljudi, ki jih umazanija več kot očitno
ne gane. Ko stopiš iz železniške postaje, te pozdravijo črnci in umazanija.
Samo hitro smo se sprehodili skozi mesto in komaj sem čakala, da gremo naprej.
Neapelj mi res ni ostal v lepem spominu, čeprav se ni zgodilo prav nič posebno
hudega. A vanj nimam želje še kdaj priti. Nato je sledila dolga triurna vožnja
do Matere, ki pa je povsem druga pesem.
Spanje: La casa del Giglio, Matera (51 € za cel apartma)
2. del potovanja si preberite TUKAJ.
Urška
Ni komentarjev:
Objavite komentar