Oman, biser Arabije. 2. del: Od puščave Wahiba do bele puščave in najvišjega vrha Omana

27. 10.: WAHIBA SANDS-FILIM BEACH-AL KHALUF

PUŠČAVA WAHIBA je verjetno najbolj poznana (peščena) puščava v Omanu. Po velikosti je za tri četrt Slovenije: 80 km v širino in 180 km v dolžino ter meri 15 tisoč m2. Nekatere med sipinami se dvigajo celo do 200 m nad puščavsko okolico. Vsak, ki se odloči živeti v okolju Wahiba Sands, mora biti vzdržljiv, da lahko sprejema vse potencialne težave puščavske klime. Beduini vsekakor so taki, saj na predelu Wahiba Sands živi preko 3000 beduinskih plemen. Jutro smo izkoristili za vzpon na sipino, od koder je bil krasen razgled na okoliške sipine in tudi kampe, kjer lahko prespiš. Naše prenočišče je bilo povsem zastonj in prav gotovo najbolj prijetno.

Nato smo se brez težav vrnili v Al Wasil in pred nami je bila 350 km dolga pot do še enega čudovitega predela Omana, bele puščave. Najprej smo se ustavili na malici na PLAŽI FILIM, kjer se da videti vse značilnosti mokrišča: plitvo morje, polno velikih in majhnih rib, skalnato obalo polno rakcev, mangrove (drevesa, ki rastejo v slani vodi) in neskončno flamingov, ki svoje dolge noge namakajo v tej plitvini. Res pa je, da je to območje zelo odročno in prekrito s smetmi. Prav škoda za tako lepo pokrajino. V bližini ribiške vasice Al Khaluf se nahaja bela puščava, imenovana tudi Sugar Dunes, kjer smo si poiskali prenočišče ob sipinah pod zanimivim pikastim drevesom, pokrajina pa je spominjala na afriško iz filma Bogovi so padli na glavo.

28. 10.: VAS AL KHALUF-AL HAMRA

Po jutranjem raziskovanju BELIH SIPIN in plezanju po njih ter kavi v preprosti vasici Al Khaluf nas je čakala pot nazaj proti severu. Cesta je tu dolgočasno ravna in sipine segajo prav do ceste. Puščava se s tem, da tu poteka cesta, očitno ne strinja, saj cesto počasi požira, prekriva s peskom. Tako prometni znaki, ki napovedujejo nevarnost peska na cesti, niso nič nenavadnega. 

Po prihodu v vas AL HAMRO, ki leži v zeleni oazi, si že skoraj po temi  ogledamo starodavni del vasi, ki je zgrajen iz blata in skorajda zapuščen, do njega pa se pripeljemo po ozkih cestah mimo številnih nasadov banan in datljev. Ta dan imamo težavo najti prenočišče, ker pa zelo piha, se nazadnje odločimo, da prespimo kar v avtu in ne postavljamo šotora. Počasi se moramo sprijazniti s tem, da bo veter v Omanu naš stalni sopotnik.

29. 10.: AL HAMRA-MISFAT AL ABRYEEN-AL AYN-WADI DAMM-JEBEL SHAMS

Al Hamra je dom številnih vasi, vključno z vasico MISFAT AL ABRYEEN, ki leži visoko v hribih na robu kanjona, iz katere je krasen razgled na vse strani. Tod so se  baje naselili že Perzijci, kasneje so Jemenci zgradili svojo vas na strmem bregu, kjer se je bilo lažje braniti. Vasica leži na 1000 m nad morjem, obkrožena pa je z ozelenelimi terasami, kjer uspevajo limone, papaja, banane in seveda datlji. Tu imajo tudi čebele. Le te so veliko manjše od naše kranjske čebele, med pa veliko dragocenejši kot pri nas. Ko se okrepčamo še z lokalnim medom, se odpravimo na prvo adrenalinsko vožnjo, ki nas čaka na poti do najvišje gore Omana. 

Odcepimo se po makadamu in kasneje po asfaltirani cesti do GROBNIC AL AYN, ki so nastale v bronasti dobi, torej 3000 let pred našim štetjem. Grobnice so od leta 1988 pod Unescovo zaščito. Imajo res neverjetno lego, saj so na vrhu hriba in ko se pripelješ do njih, jih takoj opaziš, zgrajene pa so iz okoliškega kamna. So okrogle oblike, premera 12 metrov. Podobne grobnice se nahajajo še v drugih krajih v Omanu, a naj bi bile te najbolje ohranjene. Po obisku grobnic je potrebno po isti adrenalinski cesti priti nazaj na glavno cesto, ki vodi do najvišjega vrha Omana. 

Vmes se za malico ustavimo še v WADI DAMM , enega najlepših wadijev v Omanu, ki je zlasti po dežju poln vode, tokrat je je bilo le za odtenek. In potem smo na najvišji gori Omana, JEBEL SHAMSU, gori sonca, ki je tokrat gora vetra. Tako, kot je pihalo tu, ni pihalo še nikjer. Vrh je visok 3000 metrov, ki pa je zaprt, lahko pa prideš do planote pod vrhom, od koder se odpira slikovit pogled na kanjon Wadi Ghul, ki mu pravijo tudi Veliki kanjon Arabije. Ob štirih popoldan smo začeli iskati prostor, kjer bi se utaborili in ob šestih je še vedno pihalo. Vseeno smo postavili šotor, oblekli bunde, volnene kape in napravili bunker, da smo ogradili gorilnik in lahko skuhali večerjo. Temperatura je bila tu dosti nižja kot v dolini. Iz 38 stopinj se je spustila na 20. Ko smo se odpravljali spat, je še vedno pihalo kot za stavo in to je bila res najbolj neprespana noč v celem Omanu. Če bi vedeli, da se veter ne bo umiril, bi prav gotovo spali v avtu.

1. del: Iz Muškata preko Nizwe in Jebel Akhdarja do puščave Wahiba 
2. del: Od puščave Wahiba do bele puščave ter preko Al Hamre do najvišjega vrha Omana 
3. del: Z najvišjega vrha Omana po najbolj adrenalinski cesti v Omanu do obale 
4. del: Iz Muškata po vzhodni obali do želvje plaže in nazaj