27. avg. 2009

Voščilnica za 60 let

Tokrat ena za taščo, ki danes praznuje 60 let:


Enostavno lepa :)

24. avg. 2009

Ob koncu poletja še na divji Lošinj

Po potovanju, ki je zapolnil skoraj cel julij, si nisem mislila, da me čaka še lenivsko-uživaški teden na morju. A izšlo se je ravno tako, da sva se lahko odpravila še na mirnejši del počitnic. V ospredju tokrat sonce in morje in ker je na Tajskem zmanjkalo časa za lenarjenje na plaži, sva to dodobra nadoknadila prejšnji teden. Lošinj je bil najin cilj, divji otok, obdan s stoletnimi borovci (ko le ne bi tako "jokali"):

Kaj posebno zanimivega pač nisva počela, a bilo je zabavno in zlasti umirjeno. Kar malo sem že pozabila, kako fino je za kak teden odklopit v kampu, se sprehodit do plaže, se nastavljat soncu in skrivat v senci. Lošinj ponuja vse to.

Tu sva:
- odkrivala divje plaže, kjer te ostre skale pikajo v podplate, in komaj zlezeš v morje (a nadvse paše, da si na plaži sam samcat):

- iskala samotne plaže bogu za hrbtom (oziroma na koncu otoka, ki premore samo nekaj cest:

- iskala primerno lokacijo za vikend:

- oprezala za floro in favno ter nabirala zelišča, iz katerih bomo v dolgih zimskih večerih kuhali čaj:


- se sprehajala in vozila po divjih poteh, dokler se ni pot končala:


- ter iskala zanimive razglede:

- se sprehajala po lepem Malem Lošinju in čudovitem Velem Lošinju:






- ter bila na koncu očarana še nad Osorjem:





Pa seveda ne smem pozabit, da sem:
- prebrala 5 knjig (tokrat nič ustvarjanja)
- igrala sva remi
- pa seveda počela tisto, kar se na morju počne - plavala, preizkušala morsko hrano, pivo, pa še kaj.
Krasno je bilo, zato upam na kakšno vikend ponovitev v septembru :))

16. avg. 2009

Produktivna sobota

Sobota je bila zelo produktivna. Eno naročilo, nekaj rojstnih dni, pa je bil popoldan zapolnjen. Nastale so tri čestitke in (spet) ena sova.
Najprej ena po naročilu. Čestitka za ljubitelja nogometa. Čestitka na zunaj ni nič kaj posebnega.

Ko pa jo odpremo, notranjost in "debela" žoga napovedujeta, da se tam nekaj skriva.

In žoga se odpre na štiri strani, ki skrivajo štiri slike, sredina pa je namenjena voščilu.

Ker je čestitka precej debela, trak zavežemo bolj ohlapno, če želimo, da stoji.

Tina, bo vredu?
Naslednji je komplet. Stara mama je imela rojstni dan in ker ji je všeč vse, kar je otroško, je tudi ona dobila eno sovo. Ta je še bolj izpopolnjena, napolnjena s sivko, da je hkrati tudi uporabna. Zraven pa seveda čestitka v enakih tonih.



Pa še zadnja stvar. Čestitka za tasta ob jubilejni 60. letnici. Zabava sledi pozneje, za danes samo majhna pozornost in čestitka.

Zdaj pa grem še za en teden na dopustniško poležavanje. Se beremo!

13. avg. 2009

Obožujem sove

Ne vem, zakaj. Mogoče zaradi njene skrivnostnosti. Prav gotovo pa zato, ker so simbol modrosti, znanja, knjig. V antiki je veljala sova za simbol modrosti, v srednjem veku pa za ptico, povezano s čarovništvom. Že dolgo sem na tujih blogih videvala različne sove, prikupne nočne živalce, ki so se mi prav ponujale. Tokrat sem se na hitro odločila izdelati tri. Ja, spet me je premamil šivalni stroj. Delala sem jih prvič, a bo prav gotovo nastala še kakšna. Najbolj mi je všeč, ko imam prav vse "sestavine" za darilo doma in tokrat je bilo tako. Ker sem se seveda odločila šivati zadnji trenutek. Takrat sem očitno najbolj uspešna :) Doma imam različnega blaga za sto sov, zato kombiniranje ni bilo težko. Za nalašč so šivi živi (nič robljenja). Najprej sem "opremila" sprednjo stran sove, potem zašila skupaj z zadnjim delom, pustila luknjo za polnilo in nalepila "noge in roke" z vročo pištolo.
Sova je tudi simbol znanja in modrosti in je prav zaradi te simbolne vrednosti (in ljubkosti) primerna za darilce ob rojstnem dnevu, četudi gre za igračo in četudi gre za ne-tako-zelo-rosno-mlada dekleta.
Alika, Lili in Makla, upam, da vam je darilo všeč :)

Pa še skupinska slika. Vsaka je malo drugačna, vsaka po svoje posebna:

Pa še slika oznake iz blaga, da je to moje ročno delo, ki jih še nisem pokazala. Že kar nekaj časa je, odkar sem jih naročila, manjka pač Š, ker sem jih naročila iz Nemčije, a vseeno so mi všeč.

12. avg. 2009

Provansa v juniju

Vem, vem, VSI ste pričakovali slike s Tajske. Ampak boste morali biti zadovoljni kar s temi, provansalskimi. Enkrat davno sem obljubila nekaj utrinkov s Provanse in danes ta dolg tudi izpolnjujem. Slike s Tajske pa se še urejujejo. Mislim, da se. :)

Torej, Provanso smo obiskali ob konsu junija. Ves čas poti nas je spremljalo lepo vreme, zato je bilo doživljanje te čudovite francoske pokrajine še toliko intenzivnejše. Provansa je vse, kar naj bi bila - no, bila je vse, kar sem pričakovala. Srednjeveške vasice, kamnite hiše, ozke uličice, skrbno urejeni kafeji in bistroji, ter vonjave, ki te popeljejo v višave - od sivke naprej.

Po nočni vožnji, ki smo jo preživeli v iskanju ustreznega položaja za spanje :), smo se peljali mimo Azurne obale do čudovitega mesteca na hribu (kako znano!) St. paul de Vence. To je staro mediteransko mesto na hribu, kjer je živel angleški pisatelj D.H. Lawrence. Danes ga krasijo lepo obnovljene hiše, cerkvice, kapelice, mesto ima odlične, a drage lokalčke. Kraj so odkrili modernistični umetniki po II. svetovni vojni in tam ostajali, ustvarjali, žurali... Zgodaj zjutraj je bilo prazno, ljudje so se prebujali, trgovine so se šele odpirale, mi pa smo po praznih ulicah še bolje lahko doživljali vse izložbe in majhne detajle, ki jih tu ne manjka.








Nato smo prišle na svoj račun ženske (ki smo bile v večini). Odpeljali smo se namreč v Grasse, ki je svetovno središče parfumerij. Mesto ima muzej parfumarjev in lepo mestno središče – tipičen francoski center provincialnega mesta z glavnim trgom, bistroje, platane, mi pa smo si ogledali eno izmed parfumerij in po intenzivnem ovohavanju itak nismo imeli pojma, kaj bi kupili. Iz Grassa nas je pot vodila naprej po slikoviti cesti Route Napoleon do soteske Verdon, ki velja za evropski Grand Canyon.




Nato pa je sledilo to, kar nikoli ne obljubljajo, a vsi pričakujemo. Predvsem ob koncu junija. Sivka. Polja sivke, ki dišijo kilometre daleč. No ja, danes se moraš kar malo potruditi, da ta polja vidiš. Ampak ko jih vidiš, je poplačano vse in tista prava Provansa se ti odpre kot na dlani. Vijola vsepovsod. Tu MORAŠ iti z avtom, ampak potem bi se ustavljala vsakih par metrov. Se kar vidim. Tako pa smo se ustavili pri enem izmed polj sivke, druge pa smo občudovali in poslikali kar po poti. Najbolj slikovita polja sivke so v področju platoja Valensole.








Po sivkinih vonjavah smo prispeli v mesto Aix de Provence, ki velja za kulturno in upravno središče Provanse.

Tržnica je kot v vsakem francoskem mestu njeno srce. Tu najdemo marsikaj, tudi olive, ki so poleg sivke in vina glavni izvozni artikel tukajšnjih mest.



Drugi dan smo obiskali še eno izmed vasic na hribu, Les Baux en Provence, ki je prav tako kot St. Paul polna zanimivih detajlov, ozkih ulic in pregrešno dragih gostilnic, a bolj turistična in manj pristna kot St. Paul.






Vinska trta se razprostira med polji pšenice, sončnic in tvori čudovit kolaž.



Nato smo se odpeljali do Avignona. Ogledali smo si še eno simpatično mesto, znamenitosti starega mestnega jedra, obdanega z mogočnim obzidjem, papeško palačo in katedralo, se sprehodili med starimi mestnimi predeli in se povzpeli na most preko Rhone.



Popoldne smo se odpeljali do slikovitega “rimskega mostu” v kraju Pont du Gard.


Ta dan smo prenočevali v kraju Nimes, kjer se je še danes ohranilo nekaj izjemno lepih rimskih ostankov – med drugim Maison Carrée in najlepše ohranjen amfiteater v Franciji. Tu je potekal zvečer koncert in prišli smo tja ter občutili atmosfero več desettisočglave množice - prav neverjetno. Kaj so igrali, je seveda drugotnega pomena :)


Naslednji dan pa je bil posvečen naravi. Najprej smo se odpeljali do mesta Aigues Mortes, z obzidjem obdanega nekdanjega srednjeveškega pristanišča, nato pa še do delte Rone, v naravni rezervat Camargue. Rečni nanosi in morske sipine tvorijo svojsko pokrajino s slanimi jezeri, z endemičnim rastlinskim svetom in z divjimi belimi konji ter kamarškimi biki.







Po prijetni plovbi z ladjo po naravnem rezervatu je bil čas tudi za pijačo v slikovitem mestecu St. Maries de la mer, kjer se vsako leto zberejo “vsi Romi Evrope” na svojem velikem festivalu.



Pozno popoldne smo prispeli v Van Goghov Arles. Na kavo v kavarno Van Gogha nismo šli, smo si pa privoščili pivo čisto blizu. S pogledom na NJEGOVO kavarno. Ki danes v živo ne izgleda prav nič tako zelo posebnega.


Zadnji dan našega kratkega popotovanja po deželi sivke pa je bil namenjen prestižu. Nica, Cannes in Monaco so bile še zadnje postojanke pred vrnitvijo v "kruto realnost". Še prej smo lahko malo sanjali o jahtah, ki nas bodo popeljale na Karibe, pa o princu Albertu, ki nam bo pomahal z balkona, a raje smo si privoščile eno pivo. Za 5 evrov :)) - kar je za te kraje malo, da ne bo pomote ;)




Provansa je čudovita pokrajina. Ob pravem času, pravem vremenu je prav magična. In to je bil pravi čas za obisk. Prav gotovo pa se tja še vrnem. Da v miru popijem kavico v kavarni teh čudovitih srednjeveških mestec z dušo!