23. mar. 2016

Beležke, beležke, beležke

O mojih beležkah sem povedala že dosti. Najprej so bili ovitki za knjige, potem so se zdeli (brez knjige) nekoliko prazni. Zato sem začela oblačiti beležke. Tiste manjše, brez spirale, ter tiste večje, s spiralo, ki so primerne za dnevnike, knjige receptov ali kar tako. Tako sem se poigrala z ovitki, vseh barv so, napisi pa plod domišljije, moje in spremljevalcev na FB.














Urška

21. mar. 2016

Albuma s popotovanja po Kubi

Koooončno je nastal tudi album (pravzaprav sta dva) o popotovanju po Kubi. Po moje sem ju začela delat dve leti nazaj in končala prejšnji teden. Res je trajalo dolgo, a 800 slik urediti, nalepiti in dopisati podatke ni mačji kašelj. A vseeno (priznam) bi lahko malo pohitela. Ko se spomnim, koliko sem v zaostanku, me kar oblije. A vem, da sem pri tem opravilu kar mali veliki dinozaver. Skorajda ne poznam nikogar, ki bi takšne albume še delal. Če pa že, so pa to foto knjige pri najboljših sosedih in ostalih trgovcih ...




Urška

14. mar. 2016

Peresnica Eva

Peresnica je bila izdelana po naročilu za 11-letno dekle, da bo vanjo lahko pospravila svoje šolske pripomočke, zlasti je bilo pomembno, da vanjo lahko pospravi tudi geotrikotnik. Umirjene barve v kombinaciji z rdeče-oranžno-rumenimi. Meni je všeč.
Pa lep teden želim,
Urška

11. mar. 2016

Barvno upiranje

Kakšen čuden naslov. Tiste, ki ste doma v čestitkanju, potem poznate tehniko emboss resist, ki sem jo po svoje poslovenila. S to tehniko sem se igrala, saj sem jo želela pokazati tudi mojim učencem, s katerimi preizkušamo nove tehnike in izdelujemo krasne voščilnice v delavnici za nadarjene. Tokrat sem kot vedno morala poskusit najprej sama, da sem znala pokazati učenkam in se odločiti, kaj sploh bomo počeli. Pri takšnih delavnicah otrokom preveč možnosti ne smem dati, saj preveč lepega škodi, ne morejo se odločiti, kaj bi in in v eni uri ne naredimo želenega. Takole pa sem se sama igrala s hot gun, prahci in distressi.




Urška

9. mar. 2016

Kuba 2013

Zakaj Kuba? Vsako leto sva prebrala, zdaj je zadnji čas, da obiščete Kubo. Kuba se spreminja in je vsako leto manj »kubanska«, vsako leto postaja bolj podobna Ameriki in kmalu je ne bo več, kmalu bo le še podaljšek Floride z milijoni turistov in hoteli, ki jih najdeš povsod po svetu. Res skrajni čas torej, da sva se odločila. Tri leta od tega je, potovala sva 25 dni v juliju in avgustu 2013. Nekoliko naju je od Kube odvračalo dejstvo, kako veliko jim pomeni denar. Da znajo »nategovati« turiste na vsakem koraku, da bi zaslužili, da nič ne naredijo brez plačila, da obstajajo dve vrsti valut in da turisti plačujejo po desetkrat višje cene vsepovsod. Seveda se je vse izkazalo za resnično, a vseeno ne v tako hudem obsegu, kot sva pričakovala. Kubanci so (zgodovinsko gledano kar upravičeno) nori na denar. Težko kaj naredijo brez plačila in so karakterno precej drugačni od Azijcev, na katere sva bolj navajena. A vseeno sva se veselila potovanja po Kubi. Sama sem ob omembi Kube najprej pomislila na zaobljene Kubanke, polja tobaka, dolge peščene plaže, kolonialna mesta, Cheja, pa Castra ter mojito in pina colado. A Kuba je še mnogo več, potovanje po Kubi pa prava avantura. Midva sva se odločila za popotniško varianto z javnimi prevozi, ki so ponekod kar problematični, saj gre samo en avtobus na dan, taksisti pa želijo toliko, da se ti zvrti v glavi. A z malo iznajdljivosti gre, malo pa je potrebne tudi sreče. Nisva se odločila za najem avtomobila, saj so se nama zdele cene najema precej astronomske, pa še številne zgodbice o krajah sva prebrala, zato sva se odločila za bolj preverjeno varianto. Z javnim prevozom res občutiš pravo Kubo, tudi takrat, ko uro in več čakaš, da se te kdo usmili in te vzame v avto, če javnega prevoza ni (ali pa je le en avtobus na dan). Na Kubi sicer obstajata dve uradni valuti in sicer kubanski peso (CUP) ter kubanski konvertibilni peso (CUC), s katerim operirajo predvsem turisti in je desetkrat bolj vreden od kubanskega pesa.

Pot sva začela v Havani, kot verjetno vsak, ki pride na Kubo. Za razliko od večine azijskih mest ima Havana res dušo in je nekaj posebnega. Vpisana je na seznam Unescove svetovne dediščine in so jo pred revolucijo imenovali tropski Pariz, danes pa na nekdanjo kulturno metropolo spominjajo propadajoče kolonialne vile in ameriški »oldtimerji«. Mestna parkirišča so pravi avtomobilski muzej. Samo ožje središče mesta obnavljajo, a zelo počasi. Pravi užitek se je sprehajati po središču, če te seveda ne ujame kakšna izmed igralk, ki za nekaj pesov ponuja fotografiranje ali pa kakšen Kubanec, ki ti iz žepa izmakne telefon ali kaj drugega. Pomanjkanje je pustilo pečat na Kubancih in vsak se znajde tako, kot se lahko. Tudi s prenašanjem naokoli turiste, pa s krajami, napadi. Zato se sicer ne počutiš ravno ogroženega, kot je to v navadi v južni Ameriki, pa vseeno moraš biti stalno na preži, da se prijetno potovanje ne sprevrže v katastrofo. Havana se res zdi, kot da bi prišel v drug čas. Ko se odpraviš do hotela Nacional na pijačo, ali pa do lokala, kjer je Hemingway pil svoj mojito ali daiquiri, se sprehodiš do Capitola (ki ga obnavljajo ravno takrat, ko si tam ti), na Malecon (kjer ravno takrat pada dež), popiješ rum v muzeju ruma ter si privoščiš dober zrezek na eni izmed ulic stare Havane. Že pred potovanjem sva si prebrala, da se da najboljše prenočevati (oziroma da vsi to počnejo) v privatnih nastanitvah pri domačinih, casa particulares. Zapisala sva si le nekaj naslovov, potem pa poiskala na licu mesta. Nisva dolgo iskala in našla sva caso. Prav tako sva vedno našla prenočišče hitro, le v Santiagu ne, a do tja še pridemo.








Iz Havane sva pot nadaljevala na zahodni del Kube, ki ga nekateri popotniki izpustijo, tisti, ki pa ga obiščejo, pa jim nikakor ni žal, saj pravijo, da je to najlepši del Kube. Res je, zahodni del Kube je čudovit. V dolini Vinales, kjer sva se ustalila za par dni, neskončna zelena polja tobaka (prve dni na Kubi je kar pogosto deževalo) prekinjajo skromna lesena bivališča, vmes pa se dvigujejo apnenčaste gore zanimivih oblik, mogote, jame in »prazgodovinske« slikarije.
Če sva še na začetku, v Havani, mislila, da bo prenočišče težje iskati, se je v Vinalesu to izkazalo za povsem napačno, saj so nas ponudniki prenočišč že pričakovali, ko smo stopili iz avtobusa. Več ponudbe, nižja cena. Da o tem, da so se nekatere mamice skoraj steple, katera bo prenočišče dala ugodneje. Midva sva le stala zraven in čakala, kdaj se bosta zmenili. Rezultat pa je bil ugodna cena. Cene so bile nekje med 10 in 20 evri na noč (v njihovi valuti seveda) za dve osebi, ponekod z zajtrkom, ponekod pa ne. Veliko lastnikov prenočiš ti za (ne tako zelo majhen denar) skuha tudi večerjo in vedno, ko sva se poslužila te možnosti, je bila hrana zelo okusna. Veliko je sicer cvrtja, a imajo zelo veliko morskih sadežev, različne ribe, ocvrte banane in drugo sadje, zato se je pri domačinih zanimivo prehranjevati, saj tako spoznaš veliko različnih jedi, pa še okusne so.








Playa Giron in Bahia de Cochinos (Prašičji zaliv), kjer so ZDA leta 1961 s pomočjo kubanskih emigrantov neuspešno poskušale odstaviti Castra z oblasti, je bila naslednja postaja na poti. Okolica mesteca ponuja kar nekaj zanimivosti, Caleta Buena (zaliv za potapljanje), Boca de Guama (krokodilja farma), La Cueva de los Peces (globok naravni bazen), pa muzej v Playa Giron, posvečen bitki. Čez nekaj dni sva želela prit v mesto Cienfuegos, a ni šlo brez težav. V hotelu v Playi Giron, od koder vsak dan odpelje avtobus ob štirih popoldan, so nama zagotavljali, da to drži, a avtobus nam je odpeljal pred nosom. Pravzaprav nas je pustil in odpeljal. Pa sva preizkušala najino štoparsko taktiko, saj je taksist zahteval ogromno denarja, da naju odpelje v Cienfiegos. Kaj kmalu sta nama ustavila dva Francoza, ki sta najela avto in sta bila vesela družbe, midva pa, da sva se premaknila naprej po Kubi.
Cienfuegos, rojstno mesto Benija Moreja, enega največjih kubanskih glasbenikov, deluje precej svetovljansko, osrednji trg je mogočen, glavna sprehajalna ulica pa se konča daleč iz mesta na ozkem polotoku, kjer je bilo v nedeljo, ko sva se sprehodila do tam, ogromno kopalcev in stare urejene vile na celotni dolžini polotoka v Punti Gordi.


Iz Cienfuegosa sva pot nadaljevala proti zame najlepšem mestu Kube, Trinidadu. Prijetno mesto, eno izmed starejših in bolje ohranjenih mest na Kubi, je od leta 1988 tudi pod varstvom Unesca. Mesto je leta 1514 osnoval Diego Velasquez in njegove tlakovane ulice ter pastelno pobarvane hiše dajejo občutek, da se od kolonializma dalje tu ni kaj veliko spremenilo. Kuba je bila meni še posebej všeč zato, ker vsa mesta ležijo ob morju in lahko dopoldanske oglede v nacionalni park Topes de Collantes, Valle de los Ingenios, Manaca Iznaga zelo uspešno združiš s popoldanskim obiskom kakšne izmed plaž ali pa izletom na otok, poln iguan (Cayo Iguana).






Iz Trinidada je 10 ur dolga pot z nočnim avtobusom do skrajnega vzhodnega dela Kube, Santiaga de Cuba, nekdanje kubanske prestolnice, za katero pravijo, da je najbolj divje, najbolj afriško, najbolj glasbeno in najbolj vročekrvno mesto na Kubi. Zibelka kubanske glasbe in revolucije je zgrajena na neštetih gričih in se ponaša s pisano karibsko tradicijo in kulturo. Santiago velja za uporniško in herojsko mesto, ki pa je imelo vedno tudi pomembno vlogo na kubanski literarni in glasbeni sceni. Santiago pa je znan tudi po svojem karnevalu, ki se je odvijal ravno v času, ko sva pripotovala v Santiago tudi midva in posledično so bile vse case zasedene ali pa predrage. Tako sva naredila kar nekaj krogov, a nazadnje pristala v ilegalni casi za dve noči. Drugače se Kubanci tega ne poslužujejo pogosto, a bila sva obupana, da prenočišča sploh ne bova dobila. Karneval naj bi bil drugi največji za tistim v Riu, meni so se zdele plesalke prej naveličane kot ne. 



Že v plan potovanja sva uvrstila tudi Baracoo, mesto na skrajnem jugovzhodu države, a zdelo se je, da do nje sploh ne bova prišla. Ko sva namreč želela kupiti avtobusno karto, so nama povedali, da so za naslednje tri dni vsi avtobusi (beri in piši en avtobus na dan!) že zasedeni, saj v času karnevala vsi ljudje bežijo iz Santiaga na podeželje. Tako sva bila primorana poiskati privatni prevoz najprej do Guantanama, potem pa še naprej do Baracoe. Ta del Kube je dosti bolj tropski, zelen, divji. Baracoa je prva otoška prestolnica, Cuidad primada, na ljudeh in arhitekturi pa se vidi vpliv bližnjega temnopoltega Haitija. V Baracoi sva srečala tudi dve Slovenki, s katerima smo naredili dva izleta. Sprva sva nameravala ostati v Baracoi le dva dni, pa sva si nato premislila in ostala še en dan, da sva odšla na izlet v dolino reke Yumuri ter v nacionalni park Alejandro de Humboldt. Baracoa je res nekaj posebnega, umirjeno majhno mestece, ima svojo tropsko dušo in prijazne (a včasih malo čudaške) prebivalce. 




Po nekaj dneh vzhodnega dela Kube sva se odpravila na dolgo vožnjo nazaj proti Santiagu ter naprej iz Santiaga do mesta Moron, ki je izhodišče za Cayo Coco, Cayo Guillermo in druge otoke severne Kube, kjer pravijo, da so plaže najlepše, morje najbolj turkizno-prosojno ter pesek najbolj bel. Spet se je zdelo, da ne bova prišla nikamor. Avtobus je že odpeljal, spet samo en na dan, midva pa sva se odločila štopati. Nihče naju ni bil pripravljen odpeljati, še ustavili se niso, da bi naju povprašali, da kaj prispevava. Štopala sva prav gotovo uro in pol, ko nama je končno ustavil mlajši kubanski par. Tako sva prišla do željenega cilja, želela sva namreč priti do nekaj plaž, da bi prave, rajske plaže videla tudi od blizu. 
Iz Morona je sledila edina vožnja z vlakom na Kubi, a želela sva preizkusiti tudi to. Cene vlakov so zelo nizke, a je pot počasna, res pa je, da si lahko počasi ogleduješ pokrajino, se sporazumevaš s Kubanci, piješ rum in kadiš cigare. Za 200 kilometrov smo potrebovali 7 ur z vlakom! 


Zadnja postojanka pred Varaderom in Havano je bila junaška Santa Clara, prizorišče zadnje bitke Castrovih upornikov, kjer sva si ogledala slavni mavzolej Ernesta Che Guevare in njegovih tovarišev, prizorišče bitke, veličastni glavni trg. 



Varadero ni bil na najinem seznamu na prvem mestu. Bil je na zadnjem. A vseeno sva želela izvedeti, kaj žene toliko Evropejcev in Kanadčanov, da množično prihajajo sem in pogosto teden in dva ne pokukajo izza ograje. Nič posebnega, po mojem mnenju. Letovišče kot vsako drugo. Dolg polotok, na katerem so razpotegnjena letovišča, za nas, navadne smrtnike, pa zelo otežen dostop do morja. Razen če se ne pretvarjaš, da si nastanjen v hotelu. Potem pa gre. Doživela sva ga, a je bil en dan čisto dovolj. 

Kuba, Isla Grande ali Veliki otok, kot ga imenujejo domačini, je dežela čustev, temperamentna država, kjer privabljajo obiskovalca Dolge, biserno bele plaže, kristalno čisto morje in njeni prebivalci, ujeti v čas revolucije. Veliko je razlogov, zakaj doživeti karibsko deželo, kjer se prepletajo tropska narava, bogata zgodovinska dediščina, socialistična ideologija in ritem salse in rumbe. Meni osebno je bilo to potovanje eno najlepših in Kuba je in bo ostala ena najprijetnejših destinacij za potovanje, saj z lahkoto združuješ oglede z relaksacijo na plaži. Obiščite jo tudi vi!






Upam, da ste se prebili skozi tole maratonsko objavo. Upam, da je bilo virtualno potovanje vsaj malo tudi prijetno :)

Urška