17. maj 2010

Portugalska in my mind

Pa se je končal še en projekt Evropska vas. Osnovna ideja je spoznavanje in sprejemanje evropske družbene in kulturno- socialne stvarnosti; ob dnevu Evrope učenci predstavijo države EU, njihovo zgodovino, kulturo, navade, običaje, etnografske posebnosti glasbo, kulinariko ... V letošnjem šolskem letu smo na naši šoli predstavljali Portugalsko. SKozi celo šolsko leto smo to državo vključevali v naše redno delo, pripravili portugalski dan, tako da je nastalo ogromno materiala, katerega del smo predstavili na zaključni prireditvi na Glavnem trgu v Celju, 7. maja 2010. Finska, Irska in Portugalska. To so države, ki so bile moje države in naše države v letih, ko vodim projekt jaz. Vsaka izmed njih je posebej zapisana v mojih mislih. Ko neko državo preučuješ celo leto, jo spoznaš, všeč pa ti mora biti že prej. Ni nujno, da si tam že bil, škodi seveda ne. Ne vem, zakaj sem se odločila za Portugalsko. Všeč so mi srednje velike države, ki ne ponujajo aktivnosti kar na pladnju, kjer se moraš potruditi, da najdeš značilnosti in si izmisliš dejavnosti, ki jih boš izvedel. Se mi zdi, da bi se v kakšni Franciji ali Italiji kar izgubila. Toliko očitnih in še veliko manj očitnih stvari. Zato vedno izbiram države, ki zahtevajo veliko raziskovanja. Vse tri so bile takšne in pri vseh treh mi je bilo delo v velik užitek. Še bolj mi je všeč, da je projekt čedalje bolj zasidran tudi pri mojih sodelavcih in ni človeka, ki ne bi v šolskem letu naredil kaj za projekt.
7. maja je torej potekala prireditev. Obiskala nas je portugalska veleposlanica in bila navdušena. Ravno včeraj sem dobila pismo zahvale, v katerem nam sporoča, kako je uživala in kako dobro smo se odrezali (najbolje od vseh, piše). Tudi starši in učitelji so bili navdušeni. Da o meni sploh ne govorim :)
Naša stojnica:

Moje punce in fantje:

Naš ogromni petelinček in ogromni Ronaldo v naravni velikosti, narejen v celoti iz mozaičnih ploščic:

Tradicionalno je tudi šivanje. Pri Fincih in Ircih so bile obleke zašite, prav tako letos:




Kar nekaj dela, a zadovoljstvo na koncu, ko so naši odplesali portugalski ples, odtehta vse.
Druga stvar pa je odejica, ki je nastala kot timsko delo med mojo sodelavko in mojo malenkostjo. Se spomnite lanske irske dekice? Na podoben način je nastala tudi letošnja. Vzela sem azulejos - motive keramičnih ploščic modro-bele barve, ki jih je na Portugalskem ogromno, in jih prerisalana karo papir, moja sodelovka pa je vezla. Zvezla je vse kvadratke, ki sem jih potem jaz povezala v patchwork odejico. Meni je krasna. Glede na to, da sem v oceni mojega dela manj točk dobila pri natančnosti in sodelovanju, sem se kar vredu odrezala ane?

Pa še in še ...
In kaj nas čaka naslednje leto? Kdo ve ...

Dobrodošli v Velenkovcu!

Pa se je zgodilo še eno srečanje v Velenju. Lani prvič, letos že drugič. Bilo je luštno, zelo luštno. Predvsem smo si odpočile po vsakodnevnih obvesznostih in se predale tišini. Sliši se kar malo nenavadno za naša srečanja, ampak v nekem smislu je bilo to srečanje eno izmed najbolj tihih doslej. Mogoče zato, ker smo pogrešali Dodo. Mogoče zato, ker nas je bilo manj kot običajno. Mogoče zato, ker smo se učile lepo pisati. Bilo nas je malo, samo nekaj čez 20. Zakaj, ne vemo, ampak je bilo pa vseeno zelo luštno. Intimno, kar tudi paše. Nekako se mi zdi, da je 40 in več udeleženk že kar malo veliko, saj nekaterih nehote še opaziš ne. Tu pa smo se pogovorili z vsakim, spoznali vse nove udeležence srečanja (in foruma), jih ne preveč prestrašili (upam) in se tudi po šolsko posvetili učni uri kaligrafije. Namensko sem izbrala kaligrafijo, ker nas je bilo malo. Lahko sem se posvetila učenju, vsaki malo pomagala in upam, da se jih je vsaj malo prijelo. Nekaj talentov sem že opazila. Vendar je kaligrafija vaja, vaja, vaja. Samo tako se daleč pride :)

Pa seveda nismo samo pisale, čeprav je bil takrat res najbolj mir in tišina. Spet se je miza šibila od dobrot, spet smo jedli, malo pili in se veliko smejali. Pri palčkih malčkih in pri japonskih kroglicah. Še posebej tu. Upam, da šola, kjer smo gostovali, nima kamer, drugače bi še kdo mislil, da smo padle na glavo. No ja :))))
Maček v žaklju je bil tokrat broška. Maloštevilčne, a vsaka po svoje zanimiva. Jaz sem pripravila tole iz blaga in perlic:

Vse skupaj so izgledale takole:

Za udeleženke smo pripravile tudi darilca. Vsaka izmed nas treh organizatork, Nataše, Lidije in mene, smo pripravile po 2 darilci. Moj prispevek je bila glinasta šatulja in kofetarska torbica. Kljub blaznim prizadevanjem Klavdije, da bi dobila obe nagradi, pa sta si jo prislužili Nenika in Baška. Pa spet smeh.

Andreja je vsem trem pripravila poslikane škatle, udeleženke srečanja pa so jih napolnile s čudovitimi izdelki in materialom. Verjamete, da je bilo tudi tu obilo smeha.
Zvezda srečanja pa je bila špehovka. Pa naj to ostane skrivnost. Bi pa prišli in bi izvedeli :)

Super je bilo, jaz bi še... aha, kofetkanje sledi že v torek ... pacientke!

2. maj 2010

Pa je konec počitnic ...

Nedelja je. Cel teden sem bila prosta, pa danes ne vem, kam je šel teden. Kar izpuhtel je. Malo tu, malo tam, pa bo treba spet v službo. Ne da bi mi bilo hudo, ampak vseeno bi še kar bila kakšen dan doma. Cel teden nisem nič objavila, pa vseeno nisem počivala. Kar nekaj projektov je na pol narejenih, nekaj sem jih končala, delala nekaj tudi za šolo (naša portugalska stojnica 7. maja je pred vrati!), tako da je bilo pestro. Krasno vreme smo seveda izkoristili tudi za pohajkovanje, zlasti po okoliških krajih in hribih. Tu je nastala tudi fotka, ki jo prav moram pokazati - sem si všeč :)))

Zadnje čase se predvsem ubadam s šivanjem in predvsem šivala sem pretekli teden. Poleg vil spalčic, ki sem jih pokazala v prejšnji objavi, pa sem dokončala tudi kofetarske torbice - malo za prodajo, malo na zalogo:

Zdaj pa veselo v dokaj naporen delovni teden!