24. apr. 2014

Februarsko potepanje po Egiptu, 2. del



V prvem javljanju sem končala pri izletih. Preko lokalne agencije sva si organizirala dva izleta, prvi je bil v Kairo. Organizacija izletov lokalnih agencij (in verjamem, da je z našimi podobno) je res pohvale vredna. Iz Azije sva bila vedno navajena, da je bil čas odhoda na primer ob enih ponoči, potem pa je moral kombi pobirati po vseh hotelih vse do druge ure. Pričakovala sva, da bo tudi tu tako (smo le v Afriki, a ne?), a so naju zelo presenetili. Če so rekli ob enih, so bili pri nama ob enih. Vedno je bilo tako, včasih so celo prehitevali in so morali čakati, da sva popila svoje pivo.
V Kairo smo odrinili ob enih zjutraj in po osmih urah vožnje prispeli v Kairo. Avtobusi ne potujejo več v konvojih, kot je bilo pred leti običajno, jih je pa bistveno manj, kot jih je bilo. Kairo je glavno mesto Egipta, v širšem centru živi 17 milijonov ljudi, kar je četrtina Egipčanov, s tem pa je tudi Kairo največje mesto v Afriki. Prvi stik z mestom je bil smog, megla, ki se ni razkadila skoraj do popoldneva. Toliko ljudi, toliko onesnaženja, toliko prometa terja svoj davek in Kairo je tudi eno najbolj onesnaženih mest na svetu. Za podrobejši ogled bi prav gotovo potrebovali več dni, izlet iz Hurghade pa se osredotoči na Egiptovski muzej in na piramide. Egiptovski muzej je ogromen, v njem je nekaj najznamenitejših starin na svetu, najbolj znane so mojstrovine starega kraljestva, Hatorino svetišče, kipi iz novega kraljestva, Tutankamonov zaklad in mumije. Imeli smo krasno vodičko, ki nas je spremljala ves čas obiska Kaira in nam je povedala ravno dovolj. Pripovedovala je zanimivo, tako da je bil sam obisk poučen in zanimiv hkrati. Zanimivo je, da ima vsaka skupina ljudi na avtobusu tudi svojega vodiča, kar organizirajo res izjemno. Kar nekaj je bilo Rusov in imeli so ruskega vodiča, bila sta dva Poljaka, ki sta imela svojega, pa imeli smo nemškega, angleškega, vse na enem avtobusu. Naša druga postaja so bila piramide. Vedno sem bila prepričana, da so nekje na samem, gre pa pravzaprav za samo mesto, saj so le korak stran od strnjenega naselja. Na vseh fotografijah izgledajo res osamljene, brez veliko ljudi, a ko prideš tja, je to mravljišče, polno je prodajalcev, ki so sitni in pravzaprav prave lepote piramid ne moreš v miru občutiti. Ne predstavljam si, kako je tu poleti, ko je ljudi še dosti več. Keopsova, Kefrenova in Mikerinova piramida, ki so izmed vseh čudes najstarejše in edino ohranjeno čudo starega sveta, so bile zgrajene med leti 2650 in 2550 pred Kristusom. Še danes nam ni znano, kako so nastale, pa tudi druge podrobnosti o teh impresivnih strukturah, ki so najlepše, ko jih obsije sonce, niso znane. Obisk v Kairu smo končali na kosilu, pa v obveznih trgovinah s papirusom in dišavami.











Drugi izlet, ki sva se ga udeležila, pa je bil v Luksor in Dolino kraljev. Tega sem se še bolj veselila, saj gre za manj razviti sel Egipta, a zgodovinsko enako ali še bolj bogat, nasploh pa so nama ljubši manjši kraji, kar Luksor z okolico je. Že prvi postanek je postregel s poslastico, s templjem Karnak. Česa tako lepega že dolgo nisem videla: poleg arhitekture so me prevzeli ohranjeni hieroglifi, ki so vsepovsod, kot odprta knjiga, ki jo lahko prebira vsak. Res neverjetno! Karnak je največje svetišče, ki ga je kdaj koli zgradil človek in najbolj veličasten tempelj v Egiptu. Staro ime zanj je bilo Ipet-isut, kar pomeni Najbolj sveto mesto, danes pa je najbolj poznan po svojih 134 masivnih stebrih, ki so nekoč podpirali streho velike dvorane.
Po ogledu Karnaka je sledil še Luksorski tempelj, vožnja po Nilu in Dolina kraljev, ki je prav tako presežek brez primere. Tako sama pokrajina, ki je suha in deluje ostro, a v sebi skriva neverjetne zaklade. Grobnice faraonov, zlasti tiste, ki so dobro ohranjene, tako v slikarijah, obarvanih z naravnimi barvami, so nekaj neverjetnega in komaj verjameš, da so se takšna bogastva ohranila vse do danes. Fotografiranje ni dovoljeno, a nič zato, še bolje, taki prizori se ti najbolje vtisnejo v spomin. Tudi Hačepsutin tempelj, Deir-el-Bahari, ki je njeno posmrtno svetišče in se nahaja v Tebanskem gorovju. Svetišče je vklesano v visoko prepadno steno, ki sicer v notranjosti ni tako bogat, a je njena lokacija tista, ki si jo zapomniš. Hačepsut je vladala v zlati dobi Egipta 21 let. Bila je zelo drzna ženska, ki se je dala upodabljati kot moški, tudi oblačila se je kot moški. Ko je njen mož umrl, bi moral zavladati njegov sin, ki pa ni bil Hačepsutin sin. Ker je bil ta premajhen, da bi vladal, je namesto njega prevzela oblast Hačepsut. Spet smo izlet zaključili s hrano, dišavami in papirusom, ki pa sva se mu izognila in šla raziskovati tisti »pravi« Egipt, o katerem pa naslednjič.





















 Se nadaljuje ...
Urška

22. apr. 2014

Tri rozaste pupe

Baletke, ki jih šivam, so mi zelo ljube. Večinoma nastajajo po naročilu, kdaj pa kdaj pa zašijem tudi kakšno kar tako, za prihajajoče sejme. Tokrat sem se poigrala s tremi, in ker opažam, da pri naletkah najbolj "vžge" rozasta, so tudi te v takšnih odtenkih. Moram priznati, da so tudi meni takšne najbolj všeč.

Brina

Živa

Sara


Če vam je katera všeč, veste, kje me najdete :)
Urška

17. apr. 2014

V znamenju metuljčkov

Na šoli so me prosili, da bi pomagala pri pripravi koncerta pevskih zborov. Ker sem to enkrat  (ali dvakrat) že počela in je vedno izziv, sem privolila. Moja naloga je bila pripraviti rdečo nit, ki bi se "vlekla" čez celo podobo koncerta in izbrala sem metuljčke. Ti so bili tako na vabilu, koncertnem listu, otroci so imeli metuljčkaste broške, tudi scena je bila metuljčkasta. Ker so se nato metuljčkov vsi malo nalezli, so jih imeli še najmlajši na paličicah. Z zborovodkinjo sva se pogovarjali, kako bodo otroci oblečeni, saj morajo biti hkrat elegantni in hkrati otroški. Predlagala sem bele bluzice in raznobarvne šale, čez pa metuljčke, tu in tam, ne na vseh pevcih... Ideja se je izkazala za krasno in čeprav na koncertu nisem mogla biti, vidim po fotografijah, da je bil koncert lep uspeh. Malo sem k temu pripomogla tudi sama, si upam trdit.




Urška

12. apr. 2014

Srečanje v Pomurju drugič

Pred dvema letoma se je v okviru foruma Otok zakladov zgodilo prvo dvodnevno srečanje v Pomurju in prvo dvodnevno srečanje na forumu sploh. Ker je bilo tisto srečanje nekaj posebnega, vprašanja, ali bom ostala en ali dva dni, sploh ni bilo. Pred dvema letoma nas je prespalo 6, zdaj že 11. In spet je bilo to eno nepozabno srečanje. Ko se na kup zbere 25 in več istomislečih, ne more biti slabo. Je lahko samo super fino. Za odklop prav primerno, tako prvi dan, ko smo malo šivale rožice, pekle langoš, ene so večale jajca (?!) in seveda se zadrževale okoli obložene mize. Tudi vino ni manjkalo. In smeh. In odklop. Skorajda bi sestavile ples foruma, a to sledi naslednjič, ko bo vsaka doma naštudirala svoj "muv".


Naslednji dan je sledil pustolovski del. Prespale smo na vikendu, obkrožene z vinsko trto. Zbudile smo se v megleno oblačno jutro, izza gričev je skromno kukalo sonce.

Dopoldan smo se potepale. Najprej smo obiskale center Pachamama v Kunovi. Fantastičlen obisk, krasni ljudje. Res vredno ogleda, če ste v teh krajih. Slovenec in Perujka inkovskega porekla sta si na mestu, kjer je pred 20. leti rasla koruza, ustvarila dom. Hiša organskih oblik je polna zemeljskih poslikav in neštetih naravnih mozaikov. Skupaj ustvarjata center harmoničnega bivanja, neskončne ustvarjalnosti in popolnega miru. Dom enega hektarja vsebuje doma narejeno ognjišče, polno energetskih točk, naravni vrt, podzemno savno v izgradnji in atelje, kjer Luz na naraven način izdeluje mila, kreme, olja, dišave in dodatke iz ekoloških sestavin in po lastnih recepturah, Andrej pa izdeluje izdelke iz lesa.
Ogledali smo si še izvir slatine, tako urejen kot tisti naravni v gozdu ter preko gričev prispeli v Gornjo Radgono.
  






Krasno je klepetati, super pa si je tudi ogledati stvari, ki jih drugače mogoče nikoli ne bi obiskal. Zato je bila kombinacija čvekanja in ustvarjanja prvi dan ter ogledov drugi dan popolna. Zdaj samo čakamo, da se opogumijo še kje drugje in se spet srečamo za dva dni :)
Za konec pa še tradicionalno slikanje z eno nogo v Sloveniji, z drugo pa v Avstriji.
Hvala Eriki in Vlasti ter pomočnikom, da so nam srečanje omogočile. Drugo leto se vidimo!
Urška