26. jun. 2015

"Domači" voščilnici

A zakaj domači? Ker sta bili izdelani za domače: sestro in brata, ki je praznovala oziroma še bo praznoval. Najprej tista eksplozivna, za katero sem porabila kar nekaj časa, saj sem želela, da je nekaj posebnega. Skrivala je namreč kar okoli 35 fotografij v obliki harmonike, ki sem jih želelea na vsak način vključiti. Tako mi je najprej na pamet prišla škatlica, ki sem jih pri ustvarjalkah že videvala, a se je še nisem lotila. Nisem želela narediti preveč načičkane, za center pa sem si zamislila gore, ki so bile tudi v prejšnji objavi kot blazina, nastale pa so še v obliki obeska za ključe.





Za brata  pa opičja voščilnica, saj odhaja na enomesečno prakso v Indonezijo, zato malo za šalo, malo zares, opičja voščilnica.
Urška

9. jun. 2015

Gora za okrogli rojstni dan

Bila je nedelja. 11.37 dopoldan. Junij se je šele dobro začel, pa sem po desetih letih biti "edinka" spoznala tudi, kako je, ko imaš sestro :) Pa potem še brata. 30 let je že tega, saj ne morem verjet, kako čas beži. In smo že vsi odrasli. Zelo odrasli. A kakšne ideje, malo trapaste za nekoga, a posrečene za drugega, je pač kljub odraslosti treba imet. Kot na primer gora za rojstni dan. Pa naj bo. Kaj drugega mi je preostalo, kot prijeti blago in šivalni stroj in jo izdelati. Še dobro, da si ni zaželela cele Himalaje ;) Vse najboljše!



Urša

3. jun. 2015

Prvomajska Bosna s skokom v Srbijo - 3. del

Prvi in drugi del enotedenskega potepanja po Bosni ste že lahko prebrali, danes sledi še zadnji del.

Sobota, 2. 5.
Ta dan sva imela »zmenek« v Konjiču, kar nekaj kilometrov stran, saj sva bila dogovorjena, da obiščeva Titov bunker nekaj kilometrov iz Konjiča. Konjič je krasno mestece ob Neretvi, znamenito po kamnitem mostu s šestimi loki iz leta 1682, ki so ga Nemci med 2. svetovno vojno porušili. Nato so zgradili nadomestni most, leta 2006 pa so začeli z deli za rekonstrukcijo starega mostu, pri čemer jim je finančno pomagala Turčija. Leta 2009 je bil most zopet odprt za pešce. 



Nato naju je pot vodila še do Boračkega jezera, ki leži 20 km iz Konjiča v kotanji, obdani z visokimi gorami, ob jezeru pa je eko selo, ki je pravzaprav kamp z lesenimi hiškami, kjer si lahko res odpočiješ, čeprav je celotna Bosna primerna za počitek vseh vrst.


Podzemni bunker Josipa Broza-Tita, ki se je uradno imenoval ARC - Armijska rezervna komanda, so v veliki tajnosti gradili med letoma 1953 in 1979, torej je bil dokončan le leto dni pred njegovo smrtjo. Bunker leži v bližini mesta Konjic na desnem bregu Neretve v Bosni in Hercegovini, kar 270 metrov globoko pod goro Zlatar. Objekt se razteza na kar 25.000 kvadratnih metrih, Tito pa je v njem menda gostil visoke goste iz gibanja neuvrščenih. Za ogromen projekt so menda vedeli le trije ljudje, o velikopotezni gradnji se ni sanjalo niti prebivalcem Konjica. Namen bunkerja je bil, da bi v primeru jedrskega napada služil kot zatočišče za Tita, njegovo ženo Jovanko in 350 njegovih najožjih sodelavcev, torej za takratni politični vrh SFRJ. Kompleks v Konjicu je stal neverjetnih 4,6 milijarde dolarjev in je bil tretja najdražja vojaška naložba nekdanje Jugoslavije. Kljub vojni je Titov bunker ostal praktično nedotaknjen. Leta 1979 so bunker predali v pristojnost nekdanjemu JLA, dovoljenje za vstop v prostor pa so imeli le štirje generali. Leta 1992 vojska JLA  objekt želela minirati, a je eksplozijo preprečil neki muslimanski vojak, ki je kot pripadnik JLA 13 let služboval v bunkerju. 






Bunker trenutno sodi v pristojnost ministrstva za obrambo Federacije BiH, obišče se ga lahko samo s predhodnim dovoljenjem ministrstva. Vse naprave v bunkerju še vedno delujejo, a jih nihče ne uporablja.
Naslednja postaja na poti ta dan je bila Jablanica in znameniti porušen most na Neretvi. Bitka na Neretvi je ena od znanih bitk 2. svetovne vojne na tleh bivše Jugoslavije. Partizani so pred Nemci in četniki rešili veliko število ranjencev, zato se ta bitka imenuje tudi bitka za ranjence. Enote partizanske vojske so skušale ranjence rešiti s taktično prevaro. Tito je dal porušiti vse mostove čez Neretvo, nato pa so partizani 3. marca 1943 prebili obroč s prehodom Neretve preko zasilnega mosta, zgrajenega poleg porušenega. Po tem dogodku je posnet tudi film Bitka na Neretvi. V Jablanici še vedno »stoji« porušen most čez Neretvo. Po nekaterih informacijah naj bi bil to originalni most, porušen v 2. svetovni vojni, po drugi strani pa replika mostu, ki so jo tam postavili za potrebe snemanja filma.


Po dolini Neretve, ki je imela v zgodovini zelo pomembno vlogo, sva prispela v verjetno najlepše mesto na najini poti, prav gotovo pa najbolj turistično. 

Mostar je res krasen, a po drugi strani so bolj domača mesta, kot so Jajce, Travnik, Konjic. Stvar okusa verjetno. Prav gotovo pa je Mostar eno najlepših mest bivše Jugoslavije. Bil in še vedno je. Se pa vidi, da brez tuje pomoči Bosanci ne bi imeli skorajda ničesar obnovljenega. Mestno jedro se ponaša s številnimi džamijami, mostovi, kopališči, cerkvami, čaršija, kjer se prepletajo orientalski in mediteranski vplivi. Na žalost je bil v zadnji vojni porušen najlepši spomenik turške umetnosti, stari kamniti most, ki ga je leta 1566 zgradil Mimar Hajrudin. Danes je most obnovljen, ponovno v ponos mestu in pod zaščito Unesca.







Nedelja, 3. 5.
12 kilometrov iz Mostarja, v vasi Blagaj, se nahaja izvir reke Bune, pod 200 metrov visokim klifom. Izvir je tako močan, da takoj ustvari deročo reko, pravo mojstrovino narave in spada po moči pravzaprav med najmočnejše kraške izvire v Evropi. Reka ima približno stalno temperaturo skozi celo leto in ne presega, tudi v najbolj vročem poletju, 6 stopinj celzija. Slava in dober glas Izvira Bune segata že v čase, ko so se tod naseljevali Turki. Turški sultan je bil nad lepotami tega izvira tako očaran, da je dal ob njem zgraditi Tekijo, samostan, kjer je življenje potekalo brez stresa in večjih pretresov. Samostan je preurejen v muzej in namenjen turistom.





Zadnji postanek pred potjo domov pa je bilo Međugorje. V tej skromni hercegovski vasici se je 24. junija 1981 Marija prikazala šestim otrokom. Njeno sporočilo je bil klic k spreobrnjenju in molitvi za mir in spravo. Od takrat dalje romajo k medžugorski Mariji ali Kraljici miru romarji z vsega sveta, ustavila jih ni niti zadnja vojna. Midva sva Međugorje obiskala bolčj na hitro, videla pa sva, da nekateri ostajajo tu po več dni in romajo do sakralnih objektov, vas je en velik turistični center, ki pogosto izkorišča vero ljudi. Midva pa sva se le priključila jadranski avtocesti in se polna lepih vtisov odpravila proti domu.




Bosna je krasna. Čudovita pokrajina, lepa zgodovinska mesta, prijazni ljudje, nizke cene. Tudi prenočišča se najdejo po poti brez problema. Vredno si je ogledati na bookingu, kaj ponujajo in si »zacahniti« kakšno prenočišče, a skoraj vedno se kaj še ugodnejšega najde po poti. Cene pa res vredu in nastanitve čisto vredu. Midva nisva rezervirala vnaprej ničesar in sva vedno našla ugodna prenočišča. Bosna je tudi polna bolečine. Prav grozljivo je opazovati vse te nagrobnike, vsa ta pokopališča, ki so raztresena vsepovsod. Toliko žrtev, toliko tragedij se je zgodilo na tem ozemlju, nekateri so odšli, drugi pa kljubujejo usodi in ostajajo. Ostajajo prijazni do tujcev, imajo radi Slovence, zato se pri njih počutimo dobro. To pa je smisel potovanj kjamorkoli, da se počutiš domače. In Bosna je prav gotovo takšna država. Topla in domača. Kaj še hočeš lepšega?

29. maj 2015

Prvomajska Bosna s skokom v Srbijo - 2. del

V prejšnjem delu sem vam predstavila prve tri dni najinega potovanja po Bosni. Nadaljujem z glavnim mestom Sarajevom.

Četrtek, 30. 4.
Sarajevo
je bil edini kraj, kjer sva na poti prespala dvakrat. Za prestolnico, ki ponuja kar nekaj zanimivosti v samem mestu kot tudi v okolici, se to le spodobi.  Najlepše se je sprehajati po središču mesta, stari Čaršiji, ki je srce in duša  mesta s številnimi trgovinicami, obrtnimi delavnicami ter kavarnami, kjer si lahko privoščimo pravo bosansko kavo. Mesto deluje umirjeno, a hkrati te pretrese, ko na vsakem vogalu zagledaš pokopališča, saj so ljudje pokopavali tam, kjer je bil prostor, ne glede na to, ali je bilo to v središču mesta ali na travniku nedaleč stran. Privoščila sva si seveda tudi čevape, a res tu niso bili tako zelo dobri kot v Travniku, privoščila sva si najboljši burek daleč naokrog, pa fantastične baklave in druge sladice. Za prste obliznit! Sarajevska mestna hiša ali Viječnica je največja in najbolj reprezentativna stavba iz avstro-ogrskega obdobja v Sarajevu. Bila je končana leta 1896 in je služila kot sedež mestne vlade do konca druge svetovne vojne, ko je postal nacionalna knjižnica. V noči iz 25. do 26. avgusta 1992 je pogorela in več kot 90% knjig je bilo povsem uničenih. Latinski most (med letoma 1918 in 1992 imenovan Principov most) je eden najstarejših mostov v Sarajevu. V bližini mostu je bil leta 1914 izveden atentat na nadvojvodo Avstro-Ogrske Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sophie. Dogodek je znan kot sarajevski atentat ter povod  za začetek 1. svetovne vojne.  Bližini je tudi Inat kuća, pa številne džamije, od katerih je najpomembnejša Begova džamija. Tudi na olimpijske igre nisva pozabila, saj sva obiskala Olimpijski muzej v Zetri, ki sameva. Z dvigalom sva se povzpela tudi na najvišjo zgradbo v Bosni, Avaz tower, 176 metrov visoko zgradbo, ki je sedež dnevnega časopisa, na vrhu pa je razgledna ploščad z restavracijo. V središču Sarajeva stoji tudi zelo zanimiva zgradba, ki sva jo našla po zaslugi geocachinga: gre za pozabljen bunker iz 2. svetovne vojne, ki so ga zgradili Nemci, Američani pa so mu dali ime mravljišče.





















V Sarajevu sva se zapeljala do parka ob izviru reke Bosne, Vrelo Bosne, dvanajst kilometrov jugozahodno od Sarajeva, v bližini predmestja Ilidža. Gre za krasen park, ki ponuja dobrodošel odmor od mestnega vrveža. 


Ogledala sva si Sarajevski predor, znan tudi kot »sarajevski ratni tunel« je naziv za predor, ki je bil zgrajen med obleganjem Sarajeva leta 1993, izpod steze letališča Butmir, pod nogami vojakov Združenih narodov in le 50 m vstran od položajev vojske Republike srbske, ter je povezoval dva položaja bosanske armade, zato so ga na kratko imenovali kar Tunel D-B. Predor je bil dolg okoli 720 m in visok okoli 1,50 m, na nekaterih delih pa do 1,80 m. Predor so v uradnih pogovorih med bosansko armado in modrimi čeladami imenovali kar »predor, ki ga ni«, ter je bil največja skrivnost Sarajeva. Po njegovi zaslugi je v oblegano Sarajevo prihajala hrana, orožje, cigarete in drug prepotreben material.




Zvečer pa je bil seveda čas za ponovno preizkušanje bosanskih specialitet ter njihovo vodno pipo.




Petek, 1. 5. 
Zgodaj zjutraj sva se odpravila iz Sarajeva, saj sva želela priti do olimpijskih prizorišč iz leta 1984. Najprej sva želela priti na Igman, kjer so ostanki olimpijskih skakalnic, a po poti, kjer sva startala, je bila cesta tako luknjasta, da se ni dalo priti nikamor. Zato sva se le obrnila in odšla proti Trebeviču, kjer pa še vedno stoji razpadajoča bob steza, ki so jo uporabljali vse do leta 1992, v času vojne pa je bila močno poškodovana, danes pa prekrita z grafiti.


Naslednja postaja najine poti je bil Višegrad, do katerega sva se peljala po čudoviti, gričevnati pokrajini, polni kanjonov proti meji s Srbijo. Več kot 500 let stari višegrajski most na Drini »na Drini čuprija« trenutno prenavljajo, tako da se ni mogoče sprehoditi po njem, lahko pa se sprehodimo po novem delu mesta, ki deluje sterilno, kot v kakšni kulisi iz filma, ki nima ničesar s starim mestom. Ljudje so sicer posedali, pili pijačo, saj je bil lep sončen dan, a to prav gotovo ni Bosna. Na fotografijah izgleda lepo, a je kot en tujek v sicer krasni pokrajini. Spet komu drugemu pa je verjetno všeč.




Ta dan sva želela skočiti tudi v sosednjo Srbijo, a skočiti ni ravno prava beseda, saj sva malo pozabila, da gre za državno mejo in bo potrebno na meji tudi čakati. Ustavila sva se še pri manastirju Dobrun, ki pritegne s svojo nenavadno arhitekturo.

Do Mokre gore, izhodišča za Šargansko osmico, sva zaradi čakanja na meji prispela kakih 30 sekund pred odhodom vlaka. Šarganska osmica je danes 15,5 kilometrov dolga krožna pot, do leta 1974 pa je bila del železniške proge med Užicami in Višegradom, do morja se je po tej poti takrat potovalo dva dni. Muzejski vlak, Ćiro, na poti zapelje skozi 22 tunelov, najdaljši je dolg blizu 1660 metrov, skupaj pa je tunelov kar za tretjino poti, na poti je še kakih 10 mostov, železniške postaje ob poti so danes lepo turistično urejene, razgledi so lepi, a ko se enkrat pelješ na Jungfraujoch ali pa na Pilatus v Švici, te Šarganska osmica vseeno ne prepriča tako zelo.








Drvengrad ali Kustendorf je turistična vasica, kjer je pred leti svoje filmsko mesto, ki je zdaj turistično naselje, postavil Emir Kusturica in tam posnel film Život je čudo. Zadnja postaja ta dan je bila planina Zlatibor in istoimenska vas, ki je turistično zelo obljudena. Glede na to, da je bil 1.maj, se je zdelo, da so vsi okoliški prebivalci ta dan na Zlatiboru. Zlasti krasen je razgled na gričevnato pokrajino z razgledišča nad mestom, kjer je postavljen spomenik.









Zadnji del sledi ...