6. mar. 2015

Belgija in Luksemburg 2015 1. del

Belgija mi že nekaj časa ni dala miru. Ko sem na šoli še vodila projekt Evropska vas, sem si jo izbrala, saj se mi je zdela ravno prav velika/majhna za proučevanje, zato sem jo že pred časom preučila, a »praktično raziskovanje« je sledilo med zimskimi počitnicami. Predstavljala sem si tipične visoke špičaste zgradbe, srednjeveške trge in kamnite vasice, na jugu pa nekoliko višji svet, zavit v meglo. Plan je izgledal nekako takole: 2 dni v Bruslju, nato tri dni z avtom po južni Belgiji in skok v Luksemburg, nato pa še en dan za Gent, dva dni v Bruggeju in en dan v Antwerpnu. Pa še kak dan viška (če pride do kakšnega »zastoja«). Točno tako je tudi potekala najina pot, saj sem vsak prenočišča rezervirala že pred odhodom. Belgija je ravno prav velika, da v devetih dneh pravzaprav vidiš večji del. Je krasna dežela, z ne veliko naravnimi, pa toliko več kulturnimi (arhitekturnimi) lepotami. Zlasti mesta so tista, ki očarajo. Bruselj je prijetna prestolnica, ne prevelika, da se popolnoma ne izgubiš v njej, prvo mesto po lepoti pa si pri meni delita Gent in Brugge. Prvi z veličastnimi trgi, drugi pa po ljubkosti in srednjeveškem pridihu v kanalih. Čeprav je v Bruggu cel dan deževalo, bi rekla, da je moj zmagovalec. Da o vafljih (sicer za moj okus presladki), pravem belgijskem pomfriju (Belgija je domovina pomfrija!) in pivu (nešteto vrst in vsi po vrsti zanimivega okusa, dosti manj grenki kot pri nas) sploh ne govorimo.



BRUSELJ  je mesto, ki nekatere očara, druge pa pusti hladne. Če ga primerjamo s sosednjimi mesti, na primer Amsterdamom, ima prav gotovo manj »svetovnih« zanimivosti, a vseeno nama je postal takoj všeč. Deluje umirjeno, z ne preveč prometa, s krasnimi trgi, saj se je mesto razvilo kot srednjeveški trgovski center. Leži na meji med pretežno francosko govorečo Valonijo in flamskim, nizozemsko govorečim severom.



Prvi dan sva se peš odpravila do okrožja Heysel, ki so ga izbrali kot prostor za stadion in za palačo ob praznovanju stoletnice Belgije, hkrati pa je tu potekal Expo (svetovna razstava) leta 1958. za Expo 1958 je Andre Waterkeyn projektiral znameniti Atomium. Njegovih devet krogel predstavlja atome kovinskega kristala, povečanega 165-miljardkrat. Po svetovni razstavi v Parizu leta 1900 si je kralj Leopold II. zaželel lastnega azijskega »kotička«, zato je nastal Japonski stolp, Kitajski paviljon postavljena v gozdu blizu Atomiuma.

Bruseljsko osrčje je glavni trg, Grand place. Trg je bil že v 11. stoletju žarišče trgovinske izmenjave, v 15. stoletju pa je gotska Hotel de Ville (Mestna hiša) postala simbol narodnega ponosa. Gre za verjetno najlepšo mestno hišo v Flandriji.



Kombinacija stripov in art nouveau je ena nenavadnih poslastic Bruslja. Komičnih stripov niso iznašli v Belgiji, a so jih belgijski umetniki povzdignili na nove višine. Med njimi je najbolj znan Herge, avtor Tintina, ki je predstavljen tudi v Belgijskem centru za  strip.




Maneken Pis, deček, ki lula, je pravi simbol Bruslja, drobni bronasti kipec je visok manj kot 60 cm in ga je leta 1619 naredil Jerome Duquesnoy. O njegovem nastanku vemo le malo, vemo pa, da ima deček kar 600 oblačil, ki so razstavljena v Bruseljskem mestnem muzeju. Večina ljudi pa ne ve, da obstajata tudi deklica, ki lula (Janneke pis) in kuža, ki lula (Zinneke). Vse sva si seveda ogledala.


Evropa uradno sicer nima prestolnice, a Evropejci govorijo o Bruslju približno v enakem tonu kot Američani o Washingtonu. Tu ima enega izmed sedežev Evropski parlament, pa tudi dom Evropske komisije, »evrokratov«, ki se velikokrat izkažejo za gibalno silo evropskega ideala.
Blizu Evropskega parlamenta je velik mestni park, park petdesetletnice ali Parc du Cinquantenaire, kjer je dal za veliko proslavo petdesetletnice belgijske neodvisnosti leta 1880 postaviti Leopold II palačo petdesetletnice. V palači je tudi državni vojaški muzej.
Begijnhof (Beginsko zavetišče) je zaprto dvorišče, obdano s hišami. Veliko flamskih mest je ohranilo beguinage; od 12. stoletja so pobožne ženske, navadno vdove, živele odrezane od sveta v tej skupnosti. Od leta 1927 bivajo tu sestre benediktinke. Gre za mirno okrožje, nekakšno mesto v mestu s svojo cerkvijo in visokimi zidovi, ki obdajajo hiše.
Bruseljska borza domuje v elegantni stavbi, okrašeni s frizom Carrier-Belleusea in Rodinovimi kipi.

Po dveh dneh v Bruslju sva prevzela avto na Bruseljskem letališču in se z novodobnim fičkom odpravila na pot. Najprej naju je pot vodila v le 20 kilometrov oddaljeno znamenito bojišče WATERLOO, kjer je 18. junija 1815 vojvoda Wellington premagal Napoleona Bonaparteja. Butte de Lion, s travo pokrita piramida, ki so jo postavili prav na mestu, kjer je bil ranjen Viljem Oranski, je središče, ob vznožju grička je središče za obiskovalce, kjer sva si ogledala film o bitki ter veliko panoramsko sliko weaterloojske bitke. Obiskala pa sva tudi Wellingtonov muzej v gostišču, kjer je prebival vojvoda, medtem ko pa je Napoleonov štab trenutno zaprt, saj se pripravljajo na praznovanje 200-letnice bitke, ki bo v letošnjem letu.



VILLERS –LA–VILLE je zaspana vasica, ki pa je lokacija najbolj mogočnih ruševin v Belgiji. Gre za ruševine opatije, ki jo je na tem mestu ustanovila majhna skupina menihov leta 1147. V vasici sva naletela na pustno povorko, saj je bil ta dan pustna nedelja.


SPA je najstarejše zdravilišče v  Evropi. Stoletja je bilo pribežališče bogatašev, ki so se zbirali tu na pijačah in zdraviliških tretmajih v vodi, bogati z minerali, ki prihaja na dan iz 200 izvirov. Mesto je polno starih stavb, kjer so bile v preteklosti toplice, po odprtju modernih Termes de Spa na hribu nad mestom pa se je mesto spet začelo naglo razvijati.
Prvi dan sva prespala v srednjeveški kamniti vasi LA ROCHE–EN–ARDENNE, skriti v globoko dolini sredi Ardenov, nad katerim se dvigajo ruševine gradu. Nekaj zanimivih barov najdemo v vasi, ki deluje tipično belgijsko s kamnitimi hišami, zato ni čudno, da je mestece zelo popularno poleti zlasti med Belgijci.





Naslednji dan sva posvetila raziskovanju LUKSEMBURGA. Nekako sva želela pokukat tudi tja, čeprav lahko po videnem zatrdim, da kaj posebnega ni. Niti sama državica, niti glavno mesto. Po belgijskih mestih, ki so nasploh čudovita, me Luksemburg ni prepričal. Ni več tistih pristnih kamnitih hiš, vse je bolj moderno, evropsko. Najprej sva pokukala v mestece CLERVAUX v dolini reke Clervé na severu države. Vzrok obiska je bil velik benediktinski samostan sv. Mavrica (1910), ki je poznan po celi Evropi zaradi gregorjanskih napevov, ki jih lahko prisluhneš vsak dan pri maši. 

Po obisku samostana sva odšla v eno najlepših vasi v Evropi, vsaj tako pravi vodnik. To je vas ESCH-SUR-SÛRE. Moram priznati, da sva videla že tudi lepše. Vseeno pa sva se povzpela na grad, se sprehodila po vasici , odšla na kavo in se odpeljala naprej. 



Naslednji cilj je bil glavno mesto Luksemburga, LUKSEMBURG CITY-ju. Mesto imenujejo »zeleno srce Evrope«, saj sega park skorajda v samo središče mesta, a največjo znamenitost mesta, Albertov most, trenutno prenavljajo. Mesto je precej sodobno, prenovljeno, odlikujejo ga  široki bulvarji in mogočne palače sedeža Evropskega sodišča in drugih mednarodnih organizacij ter številnih bank in zavarovalnic. 






V Luksemburgu sva si ogledala tudi ameriško in nemško ogromno pokopališče padlih v 2. svetovni vojni. Bitka v Ardenih je bila najhujša bitka 2. svetovne vojne in celotno območje je posejano z muzeji 2. svetovne vojne, tanki, ki so ostali tu kot opomin na bitko ter tudi pokopališči. Ameriško je razkošno – okoli 5000 vojakov je pokopanih tu, na travniku se razprostirajo beli križi, kamor sega pogled. Nemško je dosti manj razkošno, a deluje bolj umirjeno, Američani pač morajo pokazati, da dajo veliko na velikost in razkošje.




Tretji dan avtomobilske avanture je bil najprej na vrsti podrobnejši pogled v zakulisje Bitke v Ardenih, ki so jo predstavili v mestu BASTOGNE, ki je bilo v 2. svetovni vojni strateško zelo pomembno. Ogledala sva si Bastogne barracks, štab ameriške vojske v času vojne, prav tako pa je samo mesto živahno in še vedno živi v spominih 2. svetovne vojne.





Nato še skok v DINANT, zanimivo mestece ob reki Meuse, ki leži pod skalnatim pobočjem, na katerem je citadela, nad mestom pa se dviguje ogromna cerkev. Slikovito mesto je tudi rojstni kraj izumitelja saksofona Adolfa Saxa, ki je sicer večino življenja preživel v Franciji, a je ostal predan mestu Dinant. Tudi v mestu se na Saxa vedno spomnijo, tu je spomenik, multimedijska soba,. Na mostu čez reko Meuse pa so postavljeni ogromni saksofoni, ki so poslikani s simboli posameznih držav. Tudi slovenski z upodobljenim grbom Ljubljane se je našel. 


Zadnja postaja ta dan je bil BINCHE. Gre za mesto, ki je ljudem navadno nepoznano, a tu vsako leto poteka najbolj znameniti karneval v celotni Belgiji, kjer igrajo glavno vlogo maske, imenovane Giles.   Leta 2003 je bil karneval v Bincheju razglašen za mojstrovino kulturne  dediščine in uvrščen na Unescov seznam. Ker sva prišla proti večeru, si niti misliti nisem mogla, da bo karneval na vrhuncu. Mesto je bilo napolnjeno z obiskovalci do zadnjega kotička, povorka s stotinami enih in istih mask se je valila po glavni ulici, ob desetih pa  so se luči v mestu ugasnile in nebo je razsvetlil najveličastnejši ognjemet, kar sem ga kdaj videla. 15 minut je trajal in zaključil krasen dan in krasno popotovanje.

O poti na sever pa v naslednjem delu.