2. apr. 2015

Popotovanje po Indoneziji: Java

NEKAJ SPLOŠNIH INFORMACIJ O INDONEZIJI

- otoška država z uradno 13660, neuradno pa 18000  otoki, od katerih je 6000 nenaseljenih; najbolj znani otoki so Sumatra, Java in Bali., dolga skoraj 5000 kilometrov od skrajnega zahoda do skrajnega vzhoda
- z 237 milijoni ljudmi je po prebivalcih četrta največja država na svetu in ena najbolj gosto naseljenih, uradni jezik je bahasa indonesia, ki je zelo podobna malajščini,
- Indonezija je 4. najbolj obiskana država sveta: raj za ljubitelje vulkanov, saj je na območju Indonezije kar 400 aktivnih vulkanov, več kot v katerikoli drugi državi sveta, raj za surferje, naravne in kulturne dediščine
- Iz Indonezije prihaja orangutan, v naravnem okolju jih imamo priložnost videti samo še na Sumatri in Borneu
- najvišja točka Indonezije je 5.030 metrov visoki vrh Puncak Džaja na Irian Džaji
- podnebje je tropsko s suhim obdobjem od začetka aprila do konca septembra in mokrim obdobjem med oktobrom in aprilom; velik del Jave in Sumatre je na večjih nadmorskih višinah, zato je podnebje zelo ugodno za potovanje
- obiskala sva Javo, Sumatro, Bali in na križarjenju od Floresa proti Lomboku še številne majhne otočke
- cene zelo ugodne: hrana, prenočišča, javni prevoz zelo poceni, dragi so taksiji (kje pa niso?!) in pa vstopnine  za posamezne znamenitosti in nacionalne parke,
- če ne barantaš, pravijo, da si butast. Res je treba povsod barantati, a ravno taksisti so tisti, ki skoraj nikoli ne popustijo

JAVA
Java je dom 60 odstotkov Indonezijcev, bogatejši od vseh drugih otokov skupaj, hkrati pa nikjer drugje ne boste srečali večjih revežev. Za večino Indonezijcev se Indonezija začne in konča z Javo. Turiste privlačijo vulkani, kulturna prestolnica Yogyakarta, slavni hindujski in budistični templji.
Jakarta je glavno mesto Indonezije in hkrati največje mesto v državi,  ekonomsko, politično, prometno in kulturno središče države in ima 9 milijonov prebivalcev. A po najinem mnenju nič kaj posebnega, a ker je glavno mesto, mu posvetiva dan in še malo. Kot mnoga velika mesta v razvijajočih se državah se tudi Džakarta spopada s hudimi težavami kot posledico hitre urbanizacije. Razvoj infrastrukture ne sledi povečanju prebivalstva, posledica česar so obsežni prometni zastoji, onesnažen zrak in težave z odvozom odpadkov.



V Indoneziji je 90 % prebivalcev  muslimanske veroizpovedi, 6 odstotkov jih je kristjanov, ostali so hindujci, budisti. Islamizacija Indonezije se je začela v 13. stoletju, s skoraj popolnim uspehom se je končala v 16. stoletju, hindujski je ostal le Bali. Od 16. stoletja  so se za gospodarsko prevlado borile različne evropske trgovske velesile in kasneje je to uspelo Nizozemski. Na začetku 20. stoletja se je začelo osvobodilno gibanje proti nizozemski kolonialni oblasti. Leta 1945 je bila razglašena neodvisnost Indonezije, Nizozemci pa so jo priznali šele leta 1949 na konferenci v Haagu. Leta 1956 je bila zveza z Nizozemski dokončno pretrgana. Predsednik je leta 1949 postal Sukarno, ki se je razglasil za dosmrtnega predsednika, a je bil po državljanski vojni odstavljen z oblasti. Leta 1968 je bil za predsednika izvoljen Suharto, ki je bil sedemkrat izvoljen za predsednika, a je moral leta 1998 odstopiti. Danes je predsednik Joko Widodo.

Preko Bandunga sva iz Jakarte potovala z vlakom, ki so udobni, o avtobusih pa samo najslabše. Saj se da preživet, a so neudobni in so vedno manjši ali pa gre za kombije, ki niso narejeni za velike ljudi. Obiskala sva Kawah Putih ali beli krater, kratersko jezero z veliko vsebnostjo kisline, zaradi česar spreminja svojo barvo, odvisno od vsebnosti žvepla in temperature.

Dolina Wallini je ena najlepših (po mojem mnenju) območij na Javi. Gre za veliko čajno plantažo, ki kar sije v svoji zeleni barvi. Indonezija je po pridelavi čaja 6. država na svetu. Začetek pridelave čaja se je začelo v času nizozemskega kolonializma okoli 1700, zamrlo po 2. svetovni vojni, a se po letu 1980 spet okrepilo. Največ pridelajo črnega čaja, nekaj pa tudi zelenega. Večino indonezijskega čaja izvozijo.


Iz Bandunga do kraljeve prestolnice Yogjakarte je 330 kilometrov in mi se vozimo z minibusom 14 ur!
Kraljeva prestolnica Yogjakarta je kraljeva, verska in kulturna prestolnica Jave. Mestu še vedno vlada sultan, ki živi v palači Kraton iz 18. stoletja. Palača je pravi labirint dvorišč, paviljonov in ostalih zgradb. Yogjakarta je znana tudi po svojih batik delavnicah s tradicionalnimi vzorci - ročni način vzorčenja tkanin z voskom. Tukaj so tudi izdelovalci wayang kulit lutk iz bivoljega usnja, ki jih uporabljajo za starodavne tradicionalne igre senc. Zanimiv je tudi kompleks sultanovih bazenov Tamansari.



Prambanan – kompleks hindujskih templjev, ki jih je več kot 200. Največji so trije v osrednjem delu, posvečeni bogovom Brahmi, Višnuju in Šivi, ki je s 47 m najvišji. Od leta 1991 je Prambanan pod zaščito Unesca kot del svetovne dediščine.


Borobudur – največje budistično svetišče na svetu. Gre za mogočno, piramidi podobno osemnadstropno zgradbo iz 2 milijona kamnitih blokov, na katerih so izklesani reliefi z motivi iz življenja Bude. Na vrhu stojijo nekajmetrske zvončaste kupole , v katerih so kamnite bude. Kljub temu, da je pod okriljem Unesca, pa ga je ljudem uspelo oskruniti in ukrasti večino Budinih glav, ki so se skrivale pod vsako stupo.



Iz Yogjakarte se odpeljeva v 360 kilometrov oddaljeno izhodišče za ogled enega najlepših vulkanov, Broma. Za 360 km porabimo 11 ur v kombiju! Ob 4.00 smo se odpravili iz hotela v vasi Cemaru Lawang s terenci na razgledno točko Penanjakan. Dobra obutev in topla oblačila še kako prav pridejo, saj smo se povzpeli na približno 2700m, kjer se temperatura giblje okoli 0°C in na ploščadi razmeroma dolgo čakali sončni vzhod. Ko sonce vzide, se razprostira res veličasten razgled na Bromo in druge vulkane.  Nato smo se še pobliže spoznali z aktivnim vulkanskim kraterjem Broma, ki leži na nadmorski višini 2400 metrov. Nadaljevali smo pot po črnem vulkanskem pesku vse do parkirišča pred Bromom. Od tam naprej pelje pot po vulkanskem pesku do vrha notranjega kraterja, kjer se kadi dim, vulkan pa je zadnjič izbruhnil leta 2010.



9 ur dalje prispemo do vznožja naslednjega vulkana Ijen. Gre za vulkan, ki je znan po svojem turkiznem kraterskem jezeru, ki je jezero z največjo vsebnostjo kisline na svetu. Znano pa je tudi po  tako imenovanem »blue fire« oziroma modrem ognju, kar je  žveplov plin, ki uhaja iz razpok v vulkanu pri temperaturi okoli 600 stopinj Celzija. A viden je samo ponoči, zato se odpravimo na pot že malo pred eno ponoči. Kar nekaj ur hodimo po temi, samo s svetilkami, ne vedoč, kje pravzaprav hodimo. Najprej do roba vulkana, potem pa do modrega ognja, ki je v središču vulkana. Ob sončnem zahodu pa se nam odpre razpre eden najlepših pogledov turkiznega vulkanskega kraterja. Jezero je tudi območje pridobivanja žvepla, ki ga nosijo vsak dan rudarji v posebnih košarah od kraterja do vrha vulkana. Vsak dan prenesejo naenkrat do 70 kg tudi dvakrat na dan. Nekaj smo jih tudi srečali. Delo je zelo težko in slabo plačano, pogosto zbolijo za posledicami vdihavanja škodljivih plinov, njihova življenjska doba pa je strašljivo krajša od pričakovane. Bolj ko smo se vzpenjali proti vrhu, bolj se nam je v nosnice zarezoval oster vonj pop žveplu.


Kraj Sukamade je le 90 kilometrov oddaljen od »civilizacije«, a v resnici z džipom oddaljen cele 4,5 ure vožnje po luknjasti džungelski poti, polni preprek, prečkanja reke, a na koncu prideš v popoln mir v džunglo, kjer se vsak večer dogaja, saj  je tu center za želve oziroma želvja plaža, kamor želve vsak večer prihajajo valit jajca. Ko se zvečeri, oskrbniki oprezajo, kje so želve in kmalu se je prikazala prva. Sledijo čarobni trenutki, ko želva skoplje luknjo in začne odlagat jajca. Še bolj pa je zanimivo, ko se želi odkopati in odplavati nazaj v morje. Kar traja in traja in nekje po dveh urah je želva spet v morju. Jajca nato zakopljejo v centru in čakajo, da se izvalijo male želvice. Male želvice, a že toliko stare, da naj bi preživele odhod v morje, lahko naslednji dan za donacijo spustiš  v morje. Gre za najbolj znano plažo, ki jo obiskujejo različne vrste želv, v sušni dobi manjše, v deževni dobi pa tudi nekaj metrske. V tej noči je prišlo na obalo še 6 želv.





Naslednjič pa gremo na Sumatro!
Urška

Maček Muri, vse najboljše!

Te dni mineva 40 let od izida legendarne slikanice o Mačku Muriju. Zgodbo je napisal Kajetan Kovič, za ilustracije je poskrbela Jelka Reichman. Slikanica je bila doslej natisnjena v več kot 150 tisoč izvodih in zabava nove in nove generacije slovenskih otrok. Dobrih 30 let je minilo tudi od uglasbitve Mačjega mesta. Muri je brez izjeme tudi moj najljubši knjižni junak, zato vse najboljše, Muri!
Moj prispevek rojstnemu dnevu je ta kompletek:
Urška

1. apr. 2015

Vse najboljše!

Materino prvo darilo je življenje,
drugo ljubezen
in tretje razumevanje.
Vse najboljše!


Urška

31. mar. 2015

Prej in potem

Tisti, ki me spremljate, veste, da se nam je septembra kar malo obrnilo življenje na glavo. Plaz, ki je poškodoval hišo, v kateri sva živela, je prinesel v tistem trenutku dosti slabega, a v končnem seštevku veliko dobrega. Danes sem gospodar na svojem in to odtehta vse! V sobi, kjer sva imela prej spalnico in je bila povsem uničena, je danes druga dnevna soba za taščo, kamor se umakne, ko postane v prvi dnevni preglasno :) ali pa bi le rada v miru brala. Dnevno sobo sem pomagala urediti tudi jaz, naredila sem okrasne blazine, okrasni prt, odrezala zavese in naslikala sliko. Meni je všeč, tašči tudi, vsi smo zadovoljni :)

PREJ
IN POTEM ...



Sprememba, kaj?
Urška

30. mar. 2015

Srečanje v Pomurju 2015

Marec je čas za tradicionalno srečanje ustvarjalk foruma Otok zakladov v Pomurju. To je čas, ki ga tiste, ki se ga udeležujemo, z nestrpnostjo pričakujemo. Ker vemo, da nas spet čakata dva luštna dneva, polna smeha, da bolijo trenbušne mišice. Predvsem to so naša srečanja. En kup ustvarjalnosti, pa veliko smeha. Odklop od vsakdanjih dni, vsakdanjih tegob in žur do nočnih ur. Tudi tokrat je bilo tako. Osem se nas je odločilo, da prespi, zvečer pa v pivnico, drugi dan pa naša gostiteljica Erika vedno pripravi zanimiv izlet. Tokrat smo jo mahnile na Otok ljubezni v Ižakovce ter na razstavo pirhov v Dobrovnik. Dva krasna dneva, ki jih je vredno vsako leto ponavljati :)

















Pa lep teden želim!
Urška