30. sep. 2013

Copataričina nova oblačila

Nekoč je živela Muca Copatarica. Skupaj z učenci je hodila po domovih in se imela nadvse fino. Vsak otrok se je zelo potrudil, da bi ji bilo pri njem kar najlepše. Tudi skupaj z razredom je hodila po nastopih in zaplesala mnogo novih plesov. A njeni učenci so odrasli in odšli v višji razred, na njihovo mesto pa so prišli mlajši. Tudi oni so si zaželeli Copataričine družbe, zato je bil skrajni čas, da dobi Muca Copatarica nova oblačila. Zdaj je spet zažarela v vsej svoji lepoti :)
Urška


Knjižna kazala za prvošolce

Tradicionalno že naši prvošolci dobijo ob prvem obisku knjižnice knjižna kazala. Letos so bile to spet sovice. Skoraj vsako drugo leto so to sovice, vedno v malo drugačni obliki :) Letos sem jih naredila kar 55, kar je dobro, saj je prvošolcev čedalje več, a dela veliko :) Vseeno pa nasmehi, ki se zarišejo ob prejetju darilca, povedo vse :)

Pa lep začetek tedna želim.
Urška

28. sep. 2013

Levji kralj

Poznate Urškin Raj? To je pravi pravcati raj, pa seveda, saj mu je tako tudi ime. Tu se skrivajo barve, pisani vzorci in veliiiko knjižnih junakov ter igrač vseh vrst. Urškin raj tudi potuje. Po Sloveniji predstavlja svoje delo, da si ga lahko otroci in odrasli dobro ogledajo.

Tako je nekoč Urškin Raj na poti po Sloveniji, ko pristopi k pisani stojnici mali Gal. Pet let mu je in mami mu vsak večer bere pravljice. Pozna veliko knjižnih junakov. A mogoče je ta dan vstal z levo nogo, ga boli zob ali pa je njegov najboljši prijatelj Mark odšel na počitnice in ga pustil samega samcatega v 1. razredu. Ni pretirano dobre volje, ko se z mamico ustavita pred pisanim Rajem.

»O, kako lepe igrače«, je mami navdušena.

»Pravzaprav so samo za punce, baletke, punčke, Pika Nogavička, Muca Copatarica, samo za punce! Saj nimajo nič za fante!«

»Seveda imajo, poglej, Maček Muri, pa slonček, zajček, dinozaver, krokogator, sovice, veliko imajo za fante!«

»Vse te junake že poznam. Vsi jih poznajo. Učiteljice nam vsak dan berejo pravljice, a danes smo bili v knjižnici in vem, kakšno igračo hočem! Hočem tistega, ki je pogumen, ki zna zarjoveti, če je to potrebno ali pa pomagati v knjižnici. Veš, da je živel lev, ki je v knjižnici pomagal brisati prah s polic, s svojim dolgim jezikom lepil kuverte in otrokom pomagal zlesti do knjig na naajvišjih policah? Tega hočem, leva iz pravljice Lev v knjižnici!«

In tako se je rodil levček. Prijazni levji kralj, ki je pomagal Galu pri domačih nalogah, služil mu je kot ležalna podloga ter odhajal z njim v knjižnico. Upa, da bo dobil kmalu naraščaj in z Urškinim Rajem potoval po Sloveniji. Le večji avto bo potreboval  J




Urška


12. sep. 2013

Slončica Rozi dobi sestrico


Bila je ljubezen na prvi pogled. Slončica Rozi in mala Neja. Dolgo je trajala njuna ljubezen in še traja. Slončica Rozi s svojimi velikimi ušesi je potrpežljivo poslušala Nejina pripovedovanja, dogodivščine in jo pogosto spremljala na njenih poteh. Kako fino je imeti nekoga, ki te tako zvesto posluša. A pohajkovanje sem in tja so naredila svoje. Slončica Rozi se je starala, vedno raje je ostajala doma.
Napočil je čas, ko bo odšla Neja v vrtec.
“Šla boš z mano,” je tiho zašepetala slončici Rozi.
“Kako lepo, Neja, a mislim, da bi me hrup otrok motil. In moja ušesa so že tako utrujena. Kaj praviš, da bi te v vrtec spremljala moja sestrica Pinki?”
In res. Pinki je prišla k Neji nekega sončnega jesenskega dne. Bila je čisto podobna Rozi, a kako ne bi bila, saj je njena sestrica! Le malo večja je bila, imela pa je enaka veliiika ušesa, dolg rožast rilec in rozasto telo. Prav taka, kot mora slončica biti!
“Me tri smo najlepši par!” je navdušeno skakala Neja. “Ti, Rozi, me boš spremljala doma, Pinki pa bo z mano v vrtcu. Pa še NIKOLI je ne bom pozabila, saj je na njej moje ime.”
Kako lepo je imeti prijatelja, ki te zvesto posluša.

Še lepše je imeti dva taka prijatelja.
Urška


11. sep. 2013

Ročna lutka sova

Pri vseh izdelkih, ki se pri meni sučejo okrog sov (ravno včeraj je ena mičkena posrečena pupa povedala, da sem jaz tista teta, ki dela sovice: to je očitno že splošno znano), ne morem verjet, da je ročna lutka prišla šele sedaj na vrsto. Pri ročnih lutkah je križ; niso tako enostavne za delat, kot se morda zdi. Če se ne prilegajo na roko prav oziroma lastnik (roke) ne more upravljati z lutko čim bolje, je lutka zanič. No, lepa pa je :) Pri sovi je še večji problem, saj nima ozkega grla, kamor bi se lahko vstavila cev ali kaj drugega. No, vseeno je ognjeni krst fino uspel. Že v prvo. Mislim, da je nastala vsaj lepa sova, upam, da bo učiteljici tudi uporabna pri njenem delu v razredu.





Urška