Urška
30. sep. 2013
Copataričina nova oblačila
Nekoč je živela Muca Copatarica. Skupaj z učenci je hodila po domovih in se imela nadvse fino. Vsak otrok se je zelo potrudil, da bi ji bilo pri njem kar najlepše. Tudi skupaj z razredom je hodila po nastopih in zaplesala mnogo novih plesov. A njeni učenci so odrasli in odšli v višji razred, na njihovo mesto pa so prišli mlajši. Tudi oni so si zaželeli Copataričine družbe, zato je bil skrajni čas, da dobi Muca Copatarica nova oblačila. Zdaj je spet zažarela v vsej svoji lepoti :)
Knjižna kazala za prvošolce
Tradicionalno že naši prvošolci dobijo ob prvem obisku knjižnice knjižna kazala. Letos so bile to spet sovice. Skoraj vsako drugo leto so to sovice, vedno v malo drugačni obliki :) Letos sem jih naredila kar 55, kar je dobro, saj je prvošolcev čedalje več, a dela veliko :) Vseeno pa nasmehi, ki se zarišejo ob prejetju darilca, povedo vse :)
Pa lep začetek tedna želim.
Urška
28. sep. 2013
Levji kralj
Poznate Urškin Raj? To je pravi pravcati raj, pa seveda, saj
mu je tako tudi ime. Tu se skrivajo barve, pisani vzorci in veliiiko knjižnih
junakov ter igrač vseh vrst. Urškin raj tudi potuje. Po Sloveniji predstavlja
svoje delo, da si ga lahko otroci in odrasli dobro ogledajo.
Tako je nekoč Urškin Raj na poti po Sloveniji, ko pristopi k
pisani stojnici mali Gal. Pet let mu je in mami mu vsak večer bere pravljice. Pozna
veliko knjižnih junakov. A mogoče je ta dan vstal z levo nogo, ga boli zob ali
pa je njegov najboljši prijatelj Mark odšel na počitnice in ga pustil samega
samcatega v 1. razredu. Ni pretirano dobre volje, ko se z mamico ustavita
pred pisanim Rajem.
»O, kako lepe igrače«, je mami navdušena.
»Pravzaprav so samo za punce, baletke, punčke, Pika Nogavička, Muca Copatarica, samo za punce! Saj nimajo nič za fante!«
»Seveda imajo, poglej, Maček Muri, pa slonček, zajček, dinozaver, krokogator, sovice, veliko imajo za fante!«
»Vse te junake že poznam. Vsi jih poznajo. Učiteljice nam vsak dan berejo pravljice, a danes smo bili v knjižnici in vem, kakšno igračo hočem! Hočem tistega, ki je pogumen, ki zna zarjoveti, če je to potrebno ali pa pomagati v knjižnici. Veš, da je živel lev, ki je v knjižnici pomagal brisati prah s polic, s svojim dolgim jezikom lepil kuverte in otrokom pomagal zlesti do knjig na naajvišjih policah? Tega hočem, leva iz pravljice Lev v knjižnici!«
In tako se je rodil levček. Prijazni levji kralj, ki je pomagal Galu pri domačih nalogah, služil mu je kot ležalna podloga ter odhajal z njim v knjižnico. Upa, da bo dobil kmalu naraščaj in z Urškinim Rajem potoval po Sloveniji. Le večji avto bo potreboval J
Urška
12. sep. 2013
Slončica Rozi dobi sestrico
Bila je ljubezen na prvi pogled. Slončica Rozi in mala Neja.
Dolgo je trajala njuna ljubezen in še traja. Slončica Rozi s svojimi velikimi
ušesi je potrpežljivo poslušala Nejina pripovedovanja, dogodivščine in jo
pogosto spremljala na njenih poteh. Kako fino je imeti nekoga, ki te tako
zvesto posluša. A pohajkovanje sem in tja so naredila svoje. Slončica Rozi se
je starala, vedno raje je ostajala doma.
Napočil je čas, ko bo odšla Neja v vrtec.
“Šla boš z mano,” je tiho zašepetala slončici Rozi.
“Kako lepo, Neja, a mislim, da bi me hrup otrok motil. In moja
ušesa so že tako utrujena. Kaj praviš, da bi te v vrtec spremljala moja
sestrica Pinki?”
In res. Pinki je prišla k Neji nekega sončnega jesenskega
dne. Bila je čisto podobna Rozi, a kako ne bi bila, saj je njena sestrica! Le malo
večja je bila, imela pa je enaka veliiika ušesa, dolg rožast rilec in rozasto
telo. Prav taka, kot mora slončica biti!
“Me tri smo najlepši par!” je navdušeno skakala Neja. “Ti,
Rozi, me boš spremljala doma, Pinki pa bo z mano v vrtcu. Pa še NIKOLI je ne
bom pozabila, saj je na njej moje ime.”
Kako lepo je imeti prijatelja, ki te zvesto posluša.
Še lepše je imeti dva taka prijatelja.
Urška
11. sep. 2013
Ročna lutka sova
Pri vseh izdelkih, ki se pri meni sučejo okrog sov (ravno včeraj je ena mičkena posrečena pupa povedala, da sem jaz tista teta, ki dela sovice: to je očitno že splošno znano), ne morem verjet, da je ročna lutka prišla šele sedaj na vrsto. Pri ročnih lutkah je križ; niso tako enostavne za delat, kot se morda zdi. Če se ne prilegajo na roko prav oziroma lastnik (roke) ne more upravljati z lutko čim bolje, je lutka zanič. No, lepa pa je :) Pri sovi je še večji problem, saj nima ozkega grla, kamor bi se lahko vstavila cev ali kaj drugega. No, vseeno je ognjeni krst fino uspel. Že v prvo. Mislim, da je nastala vsaj lepa sova, upam, da bo učiteljici tudi uporabna pri njenem delu v razredu.
Urška
Urška
Naročite se na:
Objave (Atom)