29. sep. 2010

Bolivija in Peru 2008

In že smo v južni Ameriki. Zakaj Peru in Bolivija? Fascinira naju zanimiva, raznolika pokrajina v prvi vrsti, do ljudi pa sva (od Tunizije pred leti dalje, ko so naju oropali) malo skeptična. Še posebej pa po lanski Indiji, ko so bili ljudje res nemogoči. In lepo pokrajino sva pričakovala, vedela sva, da je tu Maccu Pichu, ki me je že od nekdaj fasciniral. Vedno se je zdel tako zelo daleč, nedosegljiv, tam visoko v hribih, skrit pred Španci (in turisti). Bolivija pa je čisto blizu Peruja, znana po svoji čudoviti pokrajini, je pa tudi ena najbolj revnih držav južne Amerike, zato sva obe državi skušala skombinirati v 32 dni najinega popotovanja.

Potovanje sva skombinirala tako, da sva prispela v Bolivijo, v glavno mesto La Paz, domov pa sva potovala iz glavnega mesta Peruja, Lime. Potovanje tja je bilo prava odisejada: letela sva Trst-Rim-Sao Paolo (tu sva imela 9 ur, ki sva jih izkoristila za odhod v mesto, ki pa ni nič posebnega)-Santa Cruz-La Paz. Trajalo je kar dolgo, ampak se sploh ni zdelo. La Paz naj bi bilo najvišje ležeče glavno mesto na svetu, saj leži na nadmorski višini 3600 metrov. Je zanimivo mesto. Tu ni ravnine, ampak je center mesta v kotlini, potem pa ceste vodijo samo še navzgor. Pošteno te izmuči že preprosta hoja, pa še redek zrak naredi svoje. Ampak je mesto prijetno, domače, po cestah se sprehajajo gospe v njihovih tradicionalnih oblačilih. Resnici na ljubo – kot bi želele izgledati še bolj okrogle, kot so, imajo široka krila, nabrana, z volančki, ampak vseeno jih je lepo pogledati. Niso pa prav nič sitne, kot sem pričakovala. Večkrat pravijo, da so ljudje južne Amerike zahrbtni, da kradejo, se lažejo, ne zgledajo ravno najbolj prijazni ... kar malo me je skrbelo. Ampak dejansko sem v enem mesecu dobila prav nasprotni vtis – prijazni, nekomplicirani, ne težijo, včasih se ti zdi, da se prav trudijo NIČ prodat na stojnicah, ne lažejo o cenah ... skratka nič slabega. La Paz torej – zanimivo mesto, kjer se počutiš kot doma – no, edino mrzlo je bolj kot doma. V juliju je seveda na južni polobli zima in temu primerne so tudi temperature. Prve dni naju je pošteno zeblo. Tu nisva na celi poti videla niti enega radiatorja – sobe so neogrevane, topla voda je, včasih je ni, spet je ... podnevi je sicer prijetno toplo, a noči so hladne, zato je termoflis obvezen.


Iz La Paza sva naredila kar nekaj izletov – obiskala sva Tiwanaku, to je predinkovska prestolnica civilizacije Aymara, ki se ponaša s slovitimi sončnimi vrati in ogromnimi kipi. Podala sva se tudi na goro Chacaltaya, ki leži na višini 5400m v Cordilleri Real. Iz gore je čudovit razgled po vsej kraljevi gorski verigi do jezera Titikaka in do andskih vrhov v Chilu ter je tudi najvišje urejeno in z vlečnico opremljeno smučišče na svetu. Valle de la Luna je območje, znano po pokrajini, ki naj bi bila podobna tisti na Luni.

Najbolj zanimiv, a tudi strašljiv pa je bil kolesarski izlet po tako imenovani najbolj nevarni cesti na svetu. To je cesta med La Pazom in Coroicom, ki je znana po tem, da so tu vsakotedensko v prepad padali avtobusi, tovornjaki, seveda v času do pred letom ali dvema nazaj, ko je bila cesta nemenjena rednemu prometu. Cesta je dolga približno 60 km, 20 je asfaltirane, 40 pa makadama; široka je nekje za dva ozka tovornjaka, odrezana pa navpično navzdol brez vsakršne ograje, varovanja. Danes je zgrajena nova cesta, ta pa je namenjena zgolj v turistične namene, zato tu mrgoli kolesarjev, ki želijo bolj ali manj hitro priti iz 4600 metrov, kjer se začne spust, na 1100 metrov, kjer se spust konča. Spustiš se tako za več kot 3000 metrov, začneš med gorami, končaš pa v džungli. Začneš z dolgimi rokavi, termoflisom in bundo, končaš pa s kratkimi rokavi. Sama sem bila prepričana, da to ni zame, a potem sem se vdala v »usodo« in šla. Zelo zelo počasi, da je voznik kombija, ki je vozil za najpočasnejšim kolesarjem (beri: za mano), kar pošteno mencal, saj je moral tudi on voziti zelo počasi. Predlagal mi je celo, da me nekaj kilometrov pelje. A ker sem trmasta, se seveda nisem dala. In prišla brez polomljenih okončin do cilja.

Velikega mesta sva imela kmalu dovolj in odločila sva se, da odrineva proti jugu v mesto Potosi. Leži na višini 4 065 metrov pod slavno “srebrno goro”, ki predstavlja simbol Bolivije. V njej so Španci leta 1545 našli srebrovo rudo. Mesto je torej znano po rudnikih, ki so najvišje ležeči na svetu, tu pa se lahko prepričaš o razmerah, v katerih delajo rudarji. Le-te so prav grozljive in malokdo od tistih, ki delajo v rudniku, dočaka 40 let. V rudniku ni prilagoditev za turiste, tu res lahko vidiš, kakšno je dejansko stanje, v kako zadušljivem zraku brez kakršnih koli mask delajo včasih že otroci. Tudi mi smo morali, če smo želeli sploh priti iz rudnika, plazit po vseh štirih ter plezati na svetlo. Nič kaj prijetna izkušnja, a vseeno po svoje zanimiva.

Nato naju je pot vodila do mesta Uyuni, ki samo po sebi ni nič posebnega, a tu je izhodišče za 3-dnevni izlet po področju, ki se imenuje Salar de Uyuni. To je največje slano jezero na svetu, ki meri kar 12 000 km². V sušni dobi postane belo morje neskončnih skladov soli, v deževni dobi pa ogromna vodna površina s številnimi mikavnimi odsevi. V treh dnevih fascinantne pokrajine smo videli veliko: otok kaktusov, številne lagune, ki ponujajo čudovite razglede, gejzirje, tipične živali tega področja, poglede na vulkane ... Spali smo v slanem hotelu, kar je prav posebno doživetje, se vozili po brezpotjih, cestah, ki bi jim zelo težko rekel ceste, skratka pokrajina je tu fenomenalna, najlepša na celi poti. Tu sem srečala svojega sodelavca, ki je bil prav takrat tam. Kolikšna je verjetnost, da se dva sodelavca najdeta v Boliviji nekje bogu za hrbtom???




Iz Uyunija naju je pot vodil preko La Paza do Copacabane. Seveda ne tiste brazilske, ampak bolivijskega mesta ob jezeru Titicaca. Samo mesto je zelo prijetno, še bolj pa je prijetno na otoku Sonca, Isla del Sol. Tu sva se odločila prespati in se sprehajati po otoku ter opazovati sončni zahod, kar je obvezno. Kar težko sva se odpravila nazaj na celino.
Po prečkanju meje med Bolivijo in Perujem sva bila še vedno ob jezeru Titicaca, najvišje ležečim jezerom na svetu. Spomnim se, da sem se že kot majhna punčka nasmihala imenu Titicaca – nisem si mislila, da bom kdaj dejansko na licu mesta. Izhodišče za tokratni izlet je bilo dokaj turistično mesto Puno, od koder sva se odpravila na dvodnevni izlet z ladjo do otočja Uros, plavajoče otoke Indijancev Uros, ki so zgrajeni iz snopov trstičja. Nadaljevala sva do otoka Amantani, kjer smo prespali. Tu ljudje kljub turističnem razvoju živijo še zelo tradicionalno, na to, da kar nekaj ljudi prihaja na otok, opozarjajo le kemična stranišča, ki bodejo iz tradicionalne pokrajine. Prespala sva pri domačinih v preprostih hišah, jedla sva tisto, kar jedo sami. Preobjedla se prav gotovo nisva. A ljudje so prijazni, slikoviti v svojih tradicionalnih pletenih oblačilih – idealni za fotografiranje. Še bolj slikovito pa je bilo naslednji dan, ko sva obiskala otok Taquile, saj so tu posebnost moški, ki nosijo živo pisane kapice. Barva kapice in usmerjenost na eno ali pa na drugo stran glave prikazuje, ali je moški samski ali poročen. Kapice moški sami pletejo na sprehodu po otoku ali pa med počitkom na glavnem trgu. Imela sva srečo, saj se je v centru vasi ravno odvijal festival, kjer so ljudje, oblečeni v narodne noše, plesali, moški so pletli in prodajali svoje izdelke ...





Pa še nekaj o vremenu – 14 dni in več je bilo sončno. Sicer se je ponoči ohladilo, a sončno je bilo, tako da ti pravzaprav sploh ni bilo potrebno razmišljati in se bati, kakšno bo vreme. Do prihoda v Cuzco, ki je bil najina naslednja postaja. Cuzco je izhodišče za Machu Picchu in seveda sva si kar najbolj želela, da bi bilo tam sončno. A ko sva prišla v Cuzco, se je vlilo. Dež s točo. Prvič sva videla dež na poti in naslednje dni je bilo vreme prav kislo. Malo sončno, malo oblačno. Vplivati kaj dosti pa itak ne moreš. Cuzco je lepo mesto. Starodavno in najbolj se to vidi na hribu nad mestom, ko se pred tabo razprostirajo same rdeče strehe – prekrasno! Center Cuzca so spremenili v turistično meko – tu so restavracije za bogataše. Pa tudi drugače Peru ni ravno poceni, v primerjavi z Bolivijo je dosti dražji. Okoli Cuzca je kar nekaj zanimivih vasi in najdb, od arheoloških izkopanin, ki se razprostirajo na hribih, do templjev iz časa inkovske vladavine. Vse pa prekaša Macchu Pichu. Čeprav ga dnevno obišče na tisoče ljudi, pa je to zasluženo eden izmed sedmih čudes sveta. Do mesta, ki je bilo tako dobro skrito v hribih, da ga Španci niso odkrili in tudi ne porušili, ne vodi nobena cesta. Do tja lahko prideš z vlakom ali pa s kombinacijo džip-vlak. Odločila sva se za drugo varianto. In spet smo se vozili še po bolj nevarnih cestah, kot je tista »najbolj nevarna cesta na svetu«. Potem smo se malo peljali z vlakom in prispeli v mesto Aguas Calientes, ki je izhodišče za pot na vrh – na Machu Picchu. Na vrh te potem zelo zgodaj zjutraj pripeljejo z avtobusi in odpre se čudovit pogled (seveda v sončnem vremenu) na eno izmed sedmih čudes sveta. Imela sva srečo in po sončnem vzhodu se je pokazal v vsej svoji lepoti. Ljudje se zaradi velikosti kar izgubijo, zdi se ti, da bi lahko cel dan sedel in ga gledal. Res čudovito!





A treba je bilo oditi dalje, in sicer v Arequipo, belo mesto, za katerega pravijo, da je eno najlepših mest v Peruju, s kolonialnimi zgradbami, ki so odlično ohranjene. Mesto je izhodišče za dvodnevni izlet v kanjon Colca, ki je najgloblji kanjon na svetu. Pokrajina in kanjon doline Colca je prekrasen, barve se prelivajo ena v drugo, vse skupaj pa še popestrijo kondorji, ki so tu »doma«.



Zdaj sva se čedalje bolj približevala Limi in počasi se je iztekalo tudi najino potovanje. Nazca je bila naslednja postaja na najini poti in slavne linije Nazce, katerih nastanek še do danes ni pojasnjen. Najbolje jih vidimo iz zraka in to sva tudi storila, čeprav sva se kar pošteno namučila, da sva sploh dobila letalo za naslednji dan. Bilo je namreč skoraj vse polno, tako popularni so preleti z letalom, za katerega pa plačaš kar 90 dolarjev. Linije se dokaj dobro vidijo iz zraka, a fotografirati jih je zelo težko. Bil pa je polet fantastičen predvsem zaradi pokrajine, razbrazdane suhe puščave, ki se razprostira na tem območju.

Še bolj proti severu sva se ustavila v kraju Ica, pravzaprav v oazi Huacachina, kamor prihajajo turisti na tako imenovani »sandboarding« - ali pa samo vožnje z »buggiji« po puščavi. Nisem si mislila, da bom ravno v Peruju videla najlepšo puščavo do zdaj. Tiste prave sipine, ki jih pričakuješ na primer v Tuniziji, pa jih ni, če ne greš globoko v puščavo. Tu je puščava, tista prava, na robu oaze. Samo malo svetla je, drugače pa idealna.

Naslednja postaja na poti je bil Pisco, ki je delno porušen in v zelo slabem stanju, saj je v avgustu 2007 tu imel epicenter močan potres, ki je terjal 600 življenj ter močno poškodoval mesto. Razlog za obisk je izhodišče za izlet na »Galapagos za revne«, kot radi rečejo otočju Islas Ballestas, ki sva ga obiskala ter videla številne živali, ki tu živijo – številne ptice, pelikane, morske leve, pingvine, tudi delfine smo videli. Je pa res, da naju je zadnji teden potovanja spremljalo oblačno vreme, zato tudi slike niso takšne, kot bi lahko bile. Potem pa še skok v nacionalni park Paracas z nekaj posebnostmi, ki so edinstvene na svetu, na primer »rdečo plažo«.

Zadnje tri dni najine poti sva preživela v Limi. Glede na to, kaj vse sva videla in doživela na enomesečnem potovanju, se nama ni zdela prav nič posebnega. Kar nekako preveč evropsko je delovala. Nobenih ljudi, oblečenih v tradicionalna oblačila, povsod po ulicah oboroženi vojaki. Nič domače ni delovala. Pravzaprav je cel Peru dosti evropski, turističen in nima takšne duše, kot jo še ima Bolivija. Je pa res, da Peru ponuja dosti več znamenitosti kot Bolivija. Midva sva obdelala le majhen košček, saj v enem mesecu kaj dosti več tudi ne moreš. Videla sva ogromno, pravzaprav vse tisto, kar sva načrtovala, vse se je izšlo do potankosti.

Bolivija in Peru sta krasni deželi, polni barv, prijaznih ljudi, ki se sicer samozadostno ne trudijo, da bi se naučili vsaj kakšno besedo angleško, a kdo bi jim zameril. Sporazumeš se čisto dobro, pač malo telovadiš s telesom in besedami. Kar žal nama je bilo oditi, a spet naju je čakala (sicer malo krajša) odisejada domov: Lima-Caracas-Rim-Trst. Doma je le najlepše, zato sem bila hkrati vesela tudi, da sem doma. Tako potovanje ni noben počitek, ampak te pošteno namuči, zato skorajda rabiš dopust, ko prideš domov. A izkušnje so neprecenljive!
Adios!

27. sep. 2010

Severna Indija in Nepal 2007

Že smo pri najbolj norem in najbolj napornem potovanju, ki sem jih kdaj doživela. Gremo torej v SEVERNO INDIJO in NEPAL 2007.

Vedno sva bila mnenja, da se v Indijo človek, ki ni nek hud popotnik (kar midva nisva), ne odpravi sam. Indija je v očeh popotnikov tisti cilj, ki ni za vsakogar, zato nisva razmišljala o tem, ko pa sva delala načrte za letošnje poletje, je nekako prišla v nabor tudi Indija. Ker naju je vlekla. Dosti dokumentarcev sva videla, slišala dosti priporočil, tudi poceni je, kar ni zanemarljiv podatek, zato je padla odločitev. Saj če sta dva, gre vse. Te ni strah, ker veš, da se boš že znašel. Ampak Indija je le Indija. Kulturni šok, revščina, ogromna masa ljudi ...

Tako sva kupila karte Munchen-Delhi in Kathmandu-Munchen....torej v kombinaciji z Nepalom. Naredila sva plan, se osredotočila na severni del, saj se v glavnem navdušujeva nad lepo pokrajino, ter dodala še Nepal, saj sva vedela, da se kar tako samo v Nepal ne bova odpravila. Plan je bil sestavljen zelo raznoliko: malo hribov, visoki prelazi, spektakularne ceste, malo velikih mest, puščava, riževa polja, sveta mesta ...

13. julija sva prispela v Delhi. Glavno mesto Indije, kjer živi 13 milijonov prebivalcev in je 2. največje mesto Indije. Mesto se deli na Stari Delhi, kjer je bila prestolnica Indije v času vladavine muslimanskih (Mogulskih) vladarjev od 17. do 19. stoletja, s tipičnimi orientalskimi četrtmi, ozkimi ulicami, bazarji, mošejami ter na ostali del mesta - Novi Delhi, zgrajen v času britanske kolonizacije - prostrano, odprto mesto, kjer je večina vladnih poslopij in veleposlaništev.

Šok. To je prva beseda, ki ti pade na pamet. Sicer ne tako ekstremni šok, kot bi lahko bil, če ne bi lani že bila v Vietnamu, ampak šok vseeno. Toliko ljudi na kupu, predvsem to. Saj na reveže, naj se sliši še tako grdo, se sčasoma navadiš. Tu pa je piskanje, pokanje, hupanje, dretje...vse to, kar "odlikuje" velika mesta. Vsak večer si zelo utrujen, saj potrebuješ ogromno energije, da se prebiješ iz točke A do točke B, brez da bi te taksisti ali vozniki rikš "nategnili", smog je obupen, ljudje pa, kot kmalu opaziš, vsiljivi. Postavi se pred tabo in bulji vate. Odpočiješ si v mošejah, znamenitostih, kjer je vstopnina, kamor vsak ne more. Ena najlepših znamenitosti v Delhiju, ki pa jih ni ravno veliko, je največja indijska mošeja, Jama Masjid.

Že kar na začetku sva se odločila za izlet v Agro, nepomembno mesto, če ne bi bil tu po mnenju mnogih največji in najlepši spomenik ljubezni na svetu. To je znamenitost, ki sem si jo želela pogledati že od nekdaj. Znameniti Taj Mahal, ki je zelo fotogeničen in predvsem čudovit. Človek bi ure in ure sedel na kakšni klopci in opazoval belino spomenika. Taj Mahal je pravzaprav mavzolej, ki ga je zgradil Mughal Emperor Shah Jahan za svojo najljubšo ženo Mumtaz Mahal, ki je umrla pri porodu 14. otroka. Potovanje v Agro je bilo prav zanimivo. Iz Delhija sva šla s skupino Indijcev in nisva vedela, da smo na nekakšnem verskem izletu, kjer se je bilo potrebno vsake dve uri ustavljati in čakati Indijce, da so opravili verske dolžnosti. Ni čudno, da smo za 190 km porabili več kot 6 ur!?! Ma, dobro, da je potem v neki vasi, kjer smo se že petič ustavili na molitvi, v templju zmanjkalo elektrike, drugače bi se vozili še dlje.

Delhija sva imela kmalu dosti, zato sva se z letalom odpravila v Srinagar, prestolnico pokrajine Kashmir. Skrajni sever Indije je predgorje Himalaje, zato so državne ceste tam hujše od naših makadamskih. Zato porabiš za potovanje ogromno časa. To sva občutila kasneje tudi na lastni koži, zato je bila odločitev, da greva na sever z letalom, pravilna. Kashmir je bil dolga leta jabolko spora med Pakistanom in Indijo, zdaj je bolje, a še vedno je na vsakih 5 metrov en vojak, ki cel ljubi dan sedijo na sonci in stražijo. Srinagar je luštno mestece ob jezeru Dal lake, kjer stanuješ v t.i. "house-boatih", z njihovimi čolni "shikarami" pa te prevažajo s celine do prenočišča na ladji.

Iz Srinagarja sva naredila par izletov, tudi na gorska območja, kjer ljudje na veliko hodijo na trekinge, ampak je pokrajina zelo podobna naši. Vse je zeleno, ampak spokojno, zelo drugače, kot v hrupnih mestih.
Potem sva se odpravila do pokrajine Ladakh in prestolnice Leha, kamor se voziš 2 dni z vmesnim postankom, saj je cesta nikakršna, zavita, gledaš v prepad, megla, dež, skratka zelo zanimivo. Ladakh je pravzaprav gorska pušcava in čeprav je vse golo, je prekrasno, saj svetloba dela čudeže, veliko je samostanov, jezer, kjer je pokrajina sanjska in bi človek kar ostal tam ter se nikoli vrnil v velika hrupna mesta. Kar eno tretjino časa sva ostala v Kashmirju in Ladakhu, saj nama je bilo tam res všeč, pa še monsunu sva se tako izognila. Večji del severne Indije namreč v tem času nima monsuna, medtem ko je jug namočen. Leh je prestolnica Ladakha, simpatično mesto s številnimi samostani, tudi v okolici, majhnimi vasicami in gorskimi prelazi. Mesto je na višini 3500 m, kar povzroča malo problemov z dihanjem, ampak kaj hujšega ne. Če postopoma prehajaš na večjo višino, nimaš problema. V Lehu sva zlezla na kar nekaj hribčkov v okolici.

Potem sva se odločila, da se odpeljeva do oddaljenega jezera Tso Moriri, kamor vozi avtobus le 4 krat mesečno, cesta je ... v bistvu ceste ni, saj se pelješ po makadamu brez oznak, pesku (kjer z lahkoto zagrezneš), v glavnem pravo doživetje. Ko pa prideš do jezera, je to nekaj najlepšega. Jezero je na višini 4600 m in kaj tako lepega še nikoli nisem videla. Pokrajina je nora, čudovita, sanjska. Le eno naselje je ob jezeru, ki pa se intenzivno (kot je to za Indijce mogole) gradi, nastajajo hotelčki, s tem da je pred letu tu obstajal le kamp. Ljudje tu so prijazni, otroci ne prosijo za denar ampak za svinčnike, skratka krasno. Tu je dokaz. Najprej državna cesta, potem pa še jezero in vas ob njem.

Obiskala sva tudi nomadsko vas ter se po poti nazaj v Leh peljala mimo jezera Tso kar, čez 2. najvišji cestni prelaz na svetu in pa po čudoviti pokrajini, ki ji kar ni bilo konca, razgledi so bili nekako takšni:

Najvišje na svoji poti sva bila na najvišjem cestnem prelazu na svetu, Khardung La, in sicer na višini 5602 m. Tu te višina lahko kr baše, zato ravno ne ostaneš dolgo. Je pa res, da je predvsem pot tista, ki je fantastična, na vrhu je ogromno vojaških vozil.

Potem je sledil treking. Najbolj naporna stvar na poti, ampak vseeno krasna. Odločila sva se, da greva na treking sama, in sicer za 4 dni. V 4 dneh sva hodila po 5, 6 ur dnevno, po potkah, srečevala pastirje in prenočevala v t.i. "homestay-ih", kjer prebivaš tako, kot prebivajo domačini, ješ, kar jedo oni, skratka posebno doživetje. Verjetno jim ni ravno jasno, da po 6 urah hoje potrebuješ kaj več kot malo riža, kuhane blitve in malo leče, ampak vseeno so prijazni tam "in the middle of nowhere". Najvišje sva se povzpela na prelaz Ganda la, in sicer 4890 m. Dober občutek je, ko dosežeš tako višino, pa čeprav se ti na poti večkrat zdi, da boš kar umrl. Tu sva srečala tudi 3 Slovenke in izkazalo se je, da so to iste 3 Slovenke, ki sva jih srečala lani v Vietnamu!!! Dogodek in naključje, ob katerem samo ostrmiš z odprtimi usti!

Najina severna avantura se je tako končala, čas je bil, daodideva proti jugu. Čez spet krasno pokrajino sva se cel dan vozila do malo nižjega Manalija, središča hipijev (včasih) in termalnih vrelcev. Krasno mestece, obdano s hribi.

Iz Manalija sva odšla še bolj proti jugu. Amritsar je bila naslednja postojanka. Tu je glavna atrakcija znameniti zlati tempelj, najsvetejši kraj sikhovske religije, tempelj, prevlečen s 100 kg čistega zlata.


Nato pa še v pisani Rajastan, ki je znan po tem, da imajo ženske še bolj pisane sarije kot drugje v Indiji. In res je. Žal sva lahko obiskala je majhen delček puščavskega Rajastana, saj naju je čas priganjal, a odšla sva na 2-dnevni treking v puščavo, ki ni tista tipična "saharska" puščava, ampak je poraščena z nizkim grmovjem in na pogled ne tako spektakularna, saj nima velikih sipin. Vseeno je bilo zanimivo oditi v puščavo v spremstvu dveh camel-boy-ev, ki sta nama kuhala dobre jedi, spali pa smo v pastirski koči v puščavi (saj se je obetal pravi puščavski vihar). Ob koncu trekinga sva obiskala še podganji tempelj, ampak JAZ bolj z distance.

Iz Bikanerja do svetega mesta Pushkar ni dolga pot, je pa mesto ob svetem jezeru zelo očarljiv. Gre za hindujsko sveto mesto s 94 templji okoli jezera. Hindujci verjamejo, da se je iz tega jezera dvignil v nebo eden izmed njihovih bogov. Zato je polno romarjev in svetih mož.

Ob koncu indijske poti sva prvič preizkusila tudi indijsko železnico oz. natančneje njene spalnike. Celih 1200 km je do enega najbolj svetih mest Indije, Varanasija, in cijazili smo se z vlakom cel dan. Najprej je imel vlak 8 ur zamude, potem pa vse skupaj izgleda nekako takole, eno uro se vozimo, 20 minut stojimo, pa spet 1 uro vožnje in 20 min stojimo. Ker so indijske železnice zelo obremenjene, infrastruktura pa je še vedno iz angleških časov, mora vlak stati zato, ker je samo en tir in mora počakat nasproti vozečega, da gre mimo. Zato vožnja traja in traja in traja ...

Varanasi je živ 24 ur na dan, predvsem ob t.i. ghatih ob Gangesu, ki so glavno molitveno območje hindujcev, tu se zgodaj zjutraj umijejo, spijejo malo svete vode (ki je blago rečeno svinjska) ter so tako pripravljeni na nov dan.
Varanasi je eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu in ga imenujejo tudi mesto življenja, čeprav so glavna atrakcija t.i. »burning ghats«, kjer na prostem sežigajo svojce, pepel pa vržejo v sveto reko. Kdor želi prit v nebesa, pride umret v Varanasi.


Iz Varanasija proti severu pelje vlak in avtobus v Nepal. Najina pot je bila zasnovana tako, da prideva s čim manj dodatnih poti v Nepal in to nama je tudi uspelo.
Samo en teden sva imela za Nepal, vendar glede na to,da nisva imela namen planinariti, pa tudi čas ni bil primeren (monsun), zato sva dobila samo okus po Nepalu. Najprej sva preživela par dni v mestu Pokhara ob jezeru, obdanim z riževimi polji in starodavnimi templji.


Zadnja postaja najine poti pa je bilo glavno mesto Nepala, Kathmandu, od koder sva imela 20. avgusta tudi let nazaj v Munchen.
Kathmandu je nekaj posebnega, s svojo okolico daje vtis domačnosti, saj so tudi ljudje manj naporni kot v Indiji. Stari templji krasijo glavni trg, Patan, obiskala pa sva tudi templje v okolici, tradicionalno nepalsko vas ter se odpočila od naporne Indije.


Za sam konec sva si privoščila "mountain flight", kjer v eni uri preletiš vse najvišje vrhove Himalaje, vključno seveda z Everestom. Krasna izkušnja, čeprav zelo pogojena z vremenom. Ampak imela sva srečo.

To je bilo najino popotovanje po severni Indiji in Nepalu. Zanimiva, a naporna izkušnja. Izkušnja, ki je ne pozabiš nikoli. Čeprav imaš včasih vsega dosti, ko prideš domov, pozabiš vse slabo in si srečen, da si dal skozi nekaj tako neverjetnega, kot je Indija.
Zvone Šeruga je v opisu Indije napisal: "V Indijo se zaljubijo le svetniki s srcem matere Terezije in zakajeni friki, ki lebdijo med goanskimi plažami in Marsom. Za vse druge pa je doživljanje dežele večno prepletanje ljubezni in sovraštva. Indija je popotniški raj: dokaj organizirana, relativno varna in po vseh merilih poceni. In je hkrati nočna mora: dežela, kjer niti za trenutek nisi sam in nikoli prav zares sproščen. A je vredna vsake minute, ki jo preživite v njej." Ne bi mogel povedati boljše! Tako je bilo tudi pri naju. Se zaljubiš, a hkrati tudi sovražiš. Včasih bi si želel s čarobno paličico skočiti v varni pristan matere Evrope. Vendar se nikoli ne počutiš ogroženega, čeprav so ljudje sitni. Ampak konec koncev take življenjske izkušnje ne dajo skoz mnogi. Indije ne moreš priporočat vsakomur, le tistim, ki prenesejo mnogo, imajo trdne živce, veliko potrpljenja, žilico za barantanje in trden želodec. Nepal je bolj sproščen in ob sušnem obdobju krasen za tiste, ki imajo radi hribe. Ljudje so manj naporni, zato je kombinacija, ki sva jo ubrala midva, zelo posrečena.

Do naslednjega potopisa ... NAMASTE!!!!

Vietnam 2006

Svoje potopise predstavljam tudi na blogu. Tokrat je na vrsti Vietnam.

VIETNAM 2006
Najina pot se začne v glavnem mestu Vietnama, Hanoiu. Pravijo mu tudi Pariz Orienta. Mesto je duša Vietnama, vsaj po najinem mnenju, nekateri pravijo, da je srce in duša te 2000 km dolge države največje mesto Saigon oziroma Ho Chi Minh city (ki pa ga le redki tako tudi imenujejo). Stari del mesta je najživahnejši del, kjer ti v uho stalno zvenijo številni motorji, ki jih je ogromno. Šele kasneje (čez približno 3 tedne) bova ugotovila, da je Hanoi v primerjavi s Saigonom, vsaj kar se tiče prometa, prava vas. A prvi šok ob hrupu, stalnem hupanju avtomobilov (ki jih je resda malo, pa še ti so taksiji), avtobusov, predvsem pa motorjev in cyclotov (podobni rikšam) je kar velik. Prvi dan doživiva tudi prvi naliv, ki jih bova na poti doživela kar nekaj. A ta je najhujši. Je le deževna doba in na nalive sva pripravljena. Nastanjena sva v starem delu mesta, v stari četrti z ozkimi ulicami, polnimi uličnih prodajalk, kuhinj, iz katerih veje vonj po okusnih in malo manj okusnih vietnamskih dobrotah. Ozke ulice z zelenimi drevesi, gost promet in različni prodajalci dajejo mestu tipičen azijski pridih. Jezero zaljubljencev Hoan-kiem in tempelj na njem je eden izmed simbolov Hanoia.

Po nekajdnevnem raziskovanju glavnega mesta se odpraviva na tridnevno križarjenje po Halong bayu, ki je uvrščen na Unescov seznam naravne dediščine. Zaliv Halong je ena najlepših pokrajin tropskega krasa v tem delu sveta. Z barko oz. džunko jadramo po zalivu med tritisočimi otočki in kot igla ošiljenimi kamnitimi vrhovi, lovimo ribe, hodimo po otoku Cat ba (ter pri tem skoraj spustimo dušo), prespimo na džunki sredi zaliva ter uživamo.

Nato se z nočnim vlakom s prekrasnimi spalniki (pred katerimi se lahko naši skrijejo) odpeljeva na skrajni severozahod države v vas Sapo med hribovska plemena H'mong, Dao, Dzao… Severni predel dežele, ki se širi proti kitajski meji, velja za enega najlepših v Indokini. Riževe terase, v meglo zaviti vrhovi in zelena džungla so kot ustvarjeni za treking. In tega si privoščiva tudi midva. Prvi dan lije kot iz škafa. Nora dogodivščina. Sprehajamo se po riževih poljih, blatnih cestah, hodimo čez lesene mostove, srečujemo domačine v tipičnih oblačilih ter prespimo pri domačinih v majhni vasici Tai Van. Drugi dan pa nas prebudi sonce, ki kuka izza zaves, tako da se drugi dan sprehajamo po prečudovitih riževih terasah, srečujemo domačine v sončnem vremenu. Tretji dan obiščemo še eno vasico v neposredni bližini Sape, prav tako domovanje etničnih plemen.

Po raziskovanju severnega dela se z vlakom odpraviva v osrednji del, in sicer v mestu Hue, ki je bil, ko je Vietnam v srednjem veku doživel svoj največji razcvet, kraljeva prestolnica. Cesarjeva utrdba je grajena kot prepovedano mesto po kitajskem zgledu. To je mesto v mestu, obdano z 10 m visokim zidom in opremljena s številnimi vhodi za cesarja in njegove družinske člane. Celotno območje je prepredeno z vrtovi, kipi, mostovi in jezeri. Odpeljeva se tudi na mini križarjenje po Reki dišav, ob kateri se bohotijo pagode, templji in grobnice cesarjeve družine in sorodnikov, predvsem pa je zanimivo opazovati, kako ob reki poteka vsakdanje življenje.

Naslednja postaja na najini poti je bilo malo ribiško mestece Hoian, čarobno staro mestece z najboljšo ribjo tržnico, starimi tetami, ki žvečijo črni betel in neštetimi družinskimi podjetji, kjer ti sešijejo, karkoli si zaželiš. Tu nama je zelo všeč, saj je mesto domače, majhno, s številnimi majhnimi restavracijami, kjer pripravijo tipične kulinarične dobrote, tu najameva kolo in se odpraviva na podeželje raziskovat pokrajino ter plaže, ki so na tem delu prelepe. Tudi malo lenarjenja si privoščiva, preden se odpraviva še nekoliko proti jugu, v mesto Nha Trang, kjer je mesto polno vietnamskih turistov, prav tako pa tudi na ribiškem izletu na bližnje otoke, kjer se prepustimo lenarjenju, zabavi, okušanju morskih jedi in seveda plavanju (pa tudi potapljanju ob koralnem grebenu).

Ker pa se popotovanje počasi že preveša v zadnjo tretjino, je potrebno dalje. Ker želiva še enkrat okusiti, kako je v višjih predelih Vietnama, se odpraviva v mestece Dalat na nadmorski višini 1600 metrov, kjer je klima popolnoma drugačna kot v ostalem delu države. To je znano klimatsko zdravilišče, kjer je ob vikendih polno domačih turistov, ki hodijo na oddih sem. Midva se pridruživa majhni skupini in se odpeljeva na nekaj zanimivih slapov v okolico, spet obiščeva vasico, kjer živi etnična manjšina ter si oddahneva od hrupnega vrveža mest.

Mesto, tokrat Saigon, naju pričaka v oblačnem vremenu, kar pa ni najhuje. Spet je tu vročina in pa neznansko število motorjev, katerih vrvež se ne ustavi niti ponoči. Saigon ima vse - popotniško četrt, burno nočno življenje, eksotične tržnice s kačami, odlično hrano in v belo oblečene šolarke na kolesih. Obiskala sva kitajsko četrt, okušala hrano na ulici, vendar naju je Hanoi bolj očaral kot Saigon. Ob koncu popotovanja obiščeva še malo podeželja, ki naju je v Vietnamu najbolj očaralo. Tu so ljudje krasni, prijazni, vedno pripravljeni pomagati, vedno z nasmehom na ustnicah, pa čeprav živijo pogosto v (za nas) nemogočih razmerah. To se je izkazalo tudi na zadnji točki najinega popotovanja, delti Mekonga. Neskončna zelena riževa polja, plavajoče tržnice in številna plovila dajejo temu delu dežele poseben čar. Delto smo spoznavali na vodi. S čolnom smo se izogibali rečenemu prometu, se sladkali z odličnimi kokosovimi sladkarijami, nabirali ananase in se naučili delati riževe rezance. Prespala sva v majhni vasici pri domačinih, kjer turista ne vidijo pogosto, zato so še zelo pristni in nadvse prijazni, kar je dalo zaključku najine poti in celotnem tritedenskem popotovanju poseben čar.

Obujala sem spomine na Vietnam, naslednjič pa gremo v severno Indijo in Nepal.