Napoleonova Korzika

Pravijo, da je Korzika najlepši otok Sredozemlja. Zato smo se s kolektivom odločili, da to preverimo. Nekega avgustovskega večera smo se odpravili. Korzika ima pri Slovencih negativni predznak vse od nesreče leta 1981, ko je letalo Adrie Airways strmoglavilo pri gori San Pietro. Ravno v času, ko so turistični delavci začeli odkrivati Korziko in bi jo dokončno približali Slovencem, se je zgodila nesreča, ki je za dolgo vrsto let dobesedno odvrnila Slovence od Korzike. Najlepši otok Sredozemlja je tudi zato nekaj posebnega, skrivnostnega. Lani smo bili v Franciji, takrat v Provansi, zato smo hote ali nehote letos primerjali: občutke, vonjave, utrip, okuse, vodiče, pokrajino ...

Prispeli smo v Bastio. Naš prevoznik Corsica Ferries nas je 4 ure iz Livorna varno pripeljal. Kako krasno se je bilo nastavljati jutranjem soncu ali pa se umakniti v senco. Vmes spremljati ples delfinov, ki so nam najprej nevidno, potem pa vidno sledili. Štiri ure na trajektu hitro mine, prav gotovo bi bilo brez potrebe najemati kabino, no, ob povratku so bili nekateri drugačnega mnenja. Prvi vtis Korzike je bil za nekatere razočaranje, za druge ne. Nič kaj posebnega, je bilo moje mnenje. Ne vem, zakaj in kako sem pričakovala provansalske kamnite hiše s tisoč drobnimi detajli, omamnim vonjem sivke, ki ti na vsakem koraku draži nosnice. Za razliko od vsega tega je Bastia pristanišče, ki pa v sebi skriva kar nekaj lepih kotičkov, ki jih je bilo še potrebno odkriti.

Bastio smo prvi dan le bežno spoznali, saj je bila v programu intenzivneje zadnji dan našega potovanja. Sprehodili smo se ob obali, da smo si pretegnili noge po nočni vožnji, obiskali Napoleona na glavnem trgu, ki se ob nedeljah spremeni v bolšji sejem. Bastia leži ob severovzhodni obali Korzike, na začetku rta Cap Corse in je glavno pristanišče in trgovsko središče otoka ter na seznamu francoskih umetnostno-zgodovinskih mest. Takšnih in podobnih mest je na otoku veliko. Še bolj zanimiva pa so mesta, orlova gnezda, umeščena na pobočja hribov, ki jih je na Korziki ogromno. Korzika je gorat otok, saj kar 86 % ozemlja predstavlja gorat svet.
Iz mesta Bastia nas je pot najprev vodila po severozahodni obali do mesta L'ile Rousse, kjer smo si prvič namočili noge. Turistično mesto je majhno, le 3000 prebivalcev šteje, a verjetno prav zato deluje domače. Obalna ravnica pripelje do simpatičnega mesteca s svetlimi zgradbami, brez kričečih dodatkov. Prav vidi se, da vsi pri gradnji upoštevajo tradicionalni stil gradnje, tradicionalne barve. Na prvi pogled so hiše podobne blokom, a podoba je enotna in nič ne odstopa. V mestecu smo prvič spoznali tudi lokalno pivo, Pietra, najbolj popularno pivo na Korziki, izdelano tudi iz kostanja. Tega je na Korziki veliko in mnogo izdelkov ima "primesi" kostanja: pivo, keksi, liker, bonboni.




V zanimivem mestecu Calvi smo preživeli prvi večer in noč; je ravno prav veliko za ležerno večerno raziskovanje starega mestnega jedra in vojaške trdnjave na hribu. Po večerji in zjutraj smo tako opravili kar nekaj sprehodov po mestecu. Največji užitek je bil jutranji sprehod in obvezna kavica, še pred zajtrkom.


Drugi dan smo se podali v hriboviti svet notranjosti Korzike. Po sredini otoka namreč pelje ozka cesta, soteska, kjer je srečevanje vozil lahko tudi prava umetnost, pokrajina pa je čisto drugačna od tiste na obali. Korzika je hribovit otok, mnogi smo bili nad tem močno presenečeni, eni manj, drugi pa bolj navdušeni nad vožnjo skozi hriboviti svet notranjosti. Sama sodim v drugo kategorijo, otok le niso samo obale, ampak si je potrebno pogledati še druga območja.
Eno najlepših mest na Korziki je prav gotovo slikovit kraj Corte s 6400 prebivalcev globoko v hriboviti notranjosti. Še eno mesto s trdnjavo na hribu, s katere je krasen razgled na velik del Korzike. V 80. letih 20. stoletja je Corte postal glavno univerzitetno mesto na otoku, po ponovnem odprtju Univerze Pasquale Paoli.

Nato smo pot nadaljevali po “divji“ pokrajini doline Golo v osrčje masiva Monte Cinto, pod 2716 m visokimi najvišjimi gorami otoka. Peljali smo se preko 1477 m visokega prelaza Col de Vergio v naravni gozdni rezervat Aitone, ki je znan po svojem črnem boru ter nadaljevali pot v nacionalni park Calanches, ki je pod Unescovo zaščito. Območje je nastalo z močnim delovanjem erozije, ki je povzročila nastanek skalnatih formacij najrazličnejših oblik.



In že je bil čas za sprostitev – kopanje nekje na dokaj divji plaži zahodne obale ob mestecu Porto, potem pa skok do glavnega mesta Korzike, Ajaccia. Eno pivce za lahko noč in dan bi težko bil lepši.

Ajaccio, mesto s 65000 prebivalcev, je zanimivo, a nekako je bil Calvi prejšnjega dne bolj privlačen, manjši in lepši. Kljub temu smo si tu ogledali mestno središče in rojstno hišo najbolj slavnega Korzičana, Napoleona Bonaparteja. Zatem pa smo se odpeljali skozi gorsko pokrajino južnega dela otoka do vasice Petreto - Bichisiano, kjer je na lokalni cerkvi spominska plošča v spomin umrlim v letalski nesreči 1. decembra 1981, v kateri je življenje izgubilo vseh 173 slovenskih turistov in 7 članov posadke, ki so se z Inex-Adrio peljali na Korziko na enodnevni izlet. Skoraj ne morem verjeti, kako dolgo so razbitine tega letala ležale po pobočju gore San Pietro!

Popoldan smo prišli v krasno mesto Bonifacio, ki leži na previsu nad zalivom na skrajni južni točki otoka. Mesto je zgrajeno na koncu globokega fjorda, ki je najboljše in edino pristanišče na jugu Korzike, obdano s treh strani z morjem, razgledi pa prekašajo vse. Beli klifi se dvigajo visoko nad sinjim morjem, v pristanišču pa so zasidrane ladje, s katerimi bi se z veseljem odpeljali kak krog. Mesto - trdnjavo imenujejo tudi “korziški Dubrovnik“.



Po vzhodni obali smo se nato ob obveznem oddihu za kopanje podali proti kraju Sari-Solenzara, majhnem, prikupnem mestecu, kjer smo preživeli našo zadnjo noč. Presenečenje, petje, Nevenkin barvni tuš, Pietra – kaj več še hočeš?

Zadnji dan našega potovanja nas je čakala le še pot do Bastie in vkrcanje na trajekt, ki naj bi odpeljal proti Livornu ob 13.30. Namesto tega smo izvedeli, da se je naš trajekt pokvaril in je naša edina možnost preživeti še ta dan na Korziki, potem pa se vkrcati na trajekt za Genovo oziroma Savono. Praktično to pomeni namesto 4 ure na trajektu 10 ur na trajektu ponoči, potem pa še 10 ur na avtobusu. Torej vožnje skoraj za cel dan. Zato smo se za preostanek dneva spet malo kopali, se odpeljali do belega mesta St. Florent čez gorski prelaz, si vmes ogledali še njihova tipična pokopališča s pravimi grobnicami ter hrast plutovec, iz katerega pridobivajo pluto. Zvečer pa vkrcanje na trajekt in nočna vožnja ob klimi na tleh trajekta, nič kaj prijetno, a ne moreš vstati in reči, dost' mam, jaz grem … Človek vse preživi brez večjega problema.



Korzika je zanimiv otok. Pokrajina je pisana meni na kožo, saj imam rada hribovite pokrajine. Mesta pa - zanimiva, a tako posebna kot kje drugje pač niso. Včasih se zdijo kot blokovska naselja, a cenim njihovo predanost tradiciji, tradicionalnim materialom, barvam, enotni arhitekturi. Kar se tiče urejenosti, bi Korzika bolj spadala Italiji, včasih so tile Korzičani pravi packi. Smeti ni ravno malo, tudi v turističnih predelih. Nekaj prav posebnega so njihove tržnice, ko se sprehajaš med vonjavami takšnih in drugačnih specialitet in si privoščiš kavo ali pivo v središču mesta. A v primerjavi z lansko Provanso in njenimi mesteci, tamkajšnjimi vonjavami lepote Korzike vseeno zbledijo. Ne morem ravno reči, da bi šla na dopust na Korziko, fino pa jo je bilo videt.
Izlet je bil poln ogledov in poln ogromnih doz smeha. Brez kompliciranja, nepotrebne jeze, z dogovori, ki se jih vsi držimo, je takšen izlet poezija. Ni toliko pomembna destinacija, pomembni so ljudje. Če so za stvar, je izlet nepozaben. Bili smo majhna, a krasna skupina, sodelavci, ki držijo skupaj, ko je to potrebno, ki se znajo pošaliti in iskreno nasmejati.
In kam gremo naslednje leto?