23. apr. 2020

Zvezek za recepte in obesek za ključe

Spomladi, ko smo nekaj časa preživeli doma v karanteni, sem učencem v šoli zastavljala nekatere uganke in kvize. Tako sem ob aprilu, mesecu knjige, sestavila kviz o največjem pravljičarju ter z veseljem pričakovala njihove rešitve. Trem, ki sem jih izžrebala, sem poslala nagrade iz Urškinega raja: zvezke za recepte s pripadajočim obeskom za ključe. Upam, da oboje učencem dobro služi ...




Urška

17. apr. 2020

Velika noč 2020

Velika noč 2020 je bila čisto posebna. Covid 19 je posegel v naša življenja in nas držal v primežu celo pomlad. Tako je tudi velika noč minila v bolj ali manj osami, brez širše družine, ki je najpomembnejša zame. Bili smo le s Simonovimi starši, a vseeno niso manjkali pirhi, dekoracija in potica. Pirhe sem tokrat barvala v rdečem zelju, prvič, in za prvič zelo uspešno. Meni so bili zelo všeč. Nekaj malega dekoracije sem izdelala, pa še nekaj žakeljčkov za otroke, napolnjene s sladkimi priboljški. Upam, da bo velika noč 2021 bolj posrečena ...






Urška

12. apr. 2020

Sicilija 2020, 2. del

Prvi del objave o februarskem potepanju po Siciliji si lahko preberete TUKAJ. Sledi 2. del poti


Sreda, 26. 2.: Milazzo-Vulcano-rt Milazzo-Milazzo (prenočišče): 20 km (in 88 s trajektom)
Plan za ta dan je bil s trajektom na Eolske otoke, skupino otokov blizu Sicilijanske obale, ki so vulkanskega izvora in so še vedno delujoči. Uvrščeni so na seznam svetovne dediščine. Otoke sestavlja več otokov, najbolj znani so Stromboli, Vulcano in Lipari. Želeli smo si ogledati otoka Vulcano in Lipari. A kot zakleto je ta dan pihalo, morje pa je bilo zelo razburkano. V pristanišču niso bili prepričani, da bo trajekt popoldan sploh vozil nazaj, zato smo se odločili oditi le na otok Vulcano, Lipari pa izpustiti. Na Vulcano smo se peljali s hidrogliserjem, nazaj pa z redno trajektno linijo. Otok Vulcano oziroma njegov vulkan je dal ime vsem ostalim vulkanom na svetu. Simon se je podal na vrh vulkana, midva z Jakobom pa sva se sprehajala po otoku in obiskala tudi naravni bazen, kjer je možno kopanje v žveplenem vulkanskem blatu (dobro za kožo, revmo …). Trenutno je bil bazen sicer zaprt, poleti pa se tu tare kopalcev. Po prihodu nazaj v Milazzo (45 km) smo se odpeljali še na skrajno točko mesta Milazzo, rt Milazzo, kraj neokrnjene lepote, poln oljčnih nasadov, ki se proti rtu spremenijo v skalnata pobočja, posuta s kaktusi. Tik ob morju se nahaja Venerin bazen, majhen naravni zaliv, obdan s skalami. Za konec dne še večerja v Milazzu in spanje v istem prenočišču kot prejšnji dan.








Četrtek, 27. 2.: Milazzo-Tindari-Polina-Cefalu-Monreale (prenočišče): 250 km
Po odhodu iz Milazza smo dan pričeli v vasi Tindari, ki je prava romarska vas, saj slovi po samostanu s svetiščem črne Marije. Običajno se tu tare ljudi, tokrat nas je bilo za peščico. Še ena dobra stran obiska v februarju. Vožnjo smo nadaljevali ob obali v smeri Cefaluja in se malo odcepili od glavne ceste po vijugasti cesti do kraja Pollina, ki leži visoko na strmi skali. Nekako se zdi, da tu nihče ne živi, potem pa zaviješ v lokalni bar na kavo za 80 centov in ugotoviš, da so očitno vsi v tem baru. Sprehodili smo se po kamniti uličicah ter obiskali najbolj edinstveno gledališče, ki je postavljeno sredi vasi, med hiše in nudi čudovit razgled na obalo in morje. Naslednji cilj ta dan je bil obmorski Cefalu, zgodovinsko mesto na skalnatem rtu, katerega glavna znamenitost je normanska katedrala z dvema stolpoma, ki se nahaja v srednjeveškem delu mesta. Gradnja katedrale se je pričela leta 1131. Turiste privablja že njena zunanjost, pravi čar pa skriva v notranjosti. Ta je okrašena z lepimi mozaiki bizantinskih umetnikov iz 12. stoletja. Zanimiva je tudi srednjeveška pralnica in pa razgled na set hiš ob obali, ki jih lahko ujameš na pomolu ob mestu. Sledila je še razmeroma dolga vožnja do mesta Monreale, ki se dviguje 10 km nad Palermom, kjer smo ta dan prespali.




















Petek, 28. 2.: Monreale-Palermo-Monreale (z avtobusom)-Trappeto (prenočišče): 40 km
Monreale je mesto na 300 metrov nadmorske višine in se dviguje nad dolino, imenovano La Conca d'oro (Zlata školjka), v kateri leži sam Palermo. Svoje začetke dolguje mesto ustanovitvi benediktinskega samostana v 12. stoletju. Še danes je katedrala prava zakladnica srednjeveške umetnosti in se lahko pohvali z 8500 m2 pozlačenih mozaikov. Po obisku katedrale smo se z lokalnim avtobusom odpravili v Palermo, saj se nismo želeli z avtomobilom drenjati po mestu, ki »slovi« po svojem hektičnem prometu in to je bila izredno dobra odločitev. Lepo v miru smo se odpeljali v pol ure oddaljeno glavno mesto Sicilije, ki ga nekateri izpustijo iz seznama svojih ogledov, mi pa smo se vseeno želeli sprehoditi po njem, čeprav se ti potem, ko vidiš dosti drugih mestec, ne zdi nič kaj posebnega. Mesto je bilo vedno izpostavljeno različnim vplivom in osvajalcem, ki so zapustili svoj pečat, kar se še danes odraža v raznoliki arhitekturi in živahnosti mesta. Ogledali smo si slavne frančiškanske katakombe, živahno pisano tržnico Ballaro, center mesta okoli Normanske palače, čudovito katedralo, kjer smo se po ozkih zavitih stopnicah povzpeli na streho, ter se sprehodili do križpotja, imenovanega Quatro canti (štirje koti), trga Pretoria do največjega gledališča na otoku − Teatra Massima. Še slasten canollo, sladoled in že smo bili na poti proti tokratnem prenočišču uro stran od Palerma v majhnem obmorskem kraju Trappeto.



























Sobota, 29. 2.: Trappeto-Scopello (Zingaro)-Paceco (prenočišče): 80 km
Trappeto je majhno mesto, kjer smo stanovali v čudovitem apartmaju s pogledom na morje, potem pa smo se po obvezni kavi podali do enega najlepših predelov Sicilije, naravnega rezervata Zingaro. Dostop je možen iz dveh strani, severne iz San Vito lo Capo in južne preko vasi Scopello. Mi smo se odločili za slednjo in tako zamudili menda najlepšo plažo na Siciliji, a je pohod po naravnem rezervatu kar velik zalogaj, še posebej če imaš s sabo dvoletnika, ki še ne more prehoditi toliko. Nismo sicer prehodili cele sedemkilometrske poti (v eno smer), a dovolj, da smo začutili, zakaj je to eden najbolj občudovanih biserov Sicilije. Preko zahodne obale smo prispeli v kraj Paceco blizu Trapanija, kjer smo prespali.












Nedelja, 1. 3.: Paceco-soline-Erice-Gibellina Vecchia-Poggioreale-Agrigento (prenočišče): 220 km
Na skrajno zahodni obali Sicilije se vzdolž obale med Trapanijem in Marsalo vije antična solna cesta, ob kateri se nahajajo starodavne soline, kjer pridobivajo morsko sol skladno z več kot dva tisoč letno tradicijo. Zaradi idealnih pogojev za pridelavo soli, kakršnih ni najti nikjer drugje v Sredozemlju, poteka pridelava soli na tem ozemlju praktično neprekinjeno do današnjih dni. Južno od Trapanija se nahaja kar nekaj solin, prav tako pa tu najdemo delujoči 500 let stari mlin na veter, ki so ga nekoč uporabljali za mletje soli ter črpanje vode. Po ogledu solin smo se odpeljali v bližnjo vas Erice, ki se dviguje nad Tirenskim morjem, na 751 m visokem hribu. Gre za v celoti kamnito vas, do katerega vodi strma in ovinkasta cesta, a ni sile. Tisti, ki se ceste res ustrašijo, pa lahko v toplejšem delu leta pridejo v kraj tudi z gondolo. Mesto samo je res krasno, meni eno najljubših, zdaj je bila to oaza miru, saj trgovinice niso bile odprte, verjetno je poleti tu vse drugače. Vhod v kraj je skozi srednjeveška vrata ob kamniti cerkvi, ulice pa se vijejo tako, da se zlahka izgubiš. Vas je izredno lepo obnovljena, vsa pročelja hiš so odeta v kamen in so videti, kot da tu stojijo že tisoč in več let. Med najbolj izstopajočimi stavbami sta, poleg številnih cerkvic (menda naj bi jih bilo v vasi kar 60), dva gradova, Pepoli in Venus. Zame je bila to verjetno najlepša vas na Siciliji, zato smo preživelu tu kar večji del dneva, na poti v Agrigente pa smo namesto ob obali zapeljali v hribovito notranjost, saj smo si želeli ogledati območje, ki ga je leta 1968 prizadel potres in nekatere vasi izbrisal iz zemljevida Sicilije. Cretto di Burri je betonska inštalacija umetnika Alberta Burrija, ki  se dviga na mestu nekdanjega mesta Gibellina Vecchia, ki ga je porušil potres, 20 kilometrov stran pa je nastalo novo mesto Gibellina Nuova. Burri je začel z deli leta 1985, inštalacija pa je bila končana leta 2015, 10 let po umetnikovi smrti. Odpeljali smo se še do kraja Poggioreale, mesta duhov, ki je bilo eno izmed najbolj prizadetih območij v potresu. Številna mesta so bila opustošena in evakuirana, toda Poggioreale je bilo eno tistih, ki je bilo popolnoma zapuščeno. Kar je ostalo od prvotnega mesta, je preprosto ostalo tam, saj je bila večina stavb nestabilnih in propadajočih, celotna vasica pa se je »preselila« na varno razdaljo nekaj kilometrov stran. Za nami je bil dolg dan, ki se je končal blizu Agrigenta v našem prenočišču.

























Ponedeljek, 2. 3.: Agrigento-Scala dei Turchi-dolina templjev-Enna-Caltagirone (prenočišče): 190 km
Blizu Agrigenta se nahaja eno najbolj osupljivih obal, kar sem jih kdaj videla. Bela pravljična obala te resnično pusti brez besed. Imenuje se Scala dei Turchi ali Turške stopnice. Čudovita belina Turških stopnic je res nekaj, kar vzame dih. Ko jih vidiš od daleč in tudi, ko si tam. Res so nekaj posebnega, izgleda kot da hodiš po oblakih. Primerjajo jih s turškimi Pamukalami, od tod tudi ime Turške stopnice. Ko sem si ogledovala slike, sem videla ljudi, ki posedajo po stopnicah in samoumevno se mi je zdelo, da bomo tudi mi naredili nekaj fotografij na obali. Potem pa smo prišli do obale in ena sama ograja. Gospod pred nami je veselo preplezal čez ograjo in enako smo naredili tudi mi. Opravili smo pravi mali fotošuting, počasi prehodili obalo in odšli nazaj proti ograji, jo preplezali …. Potem pa zagledali tri policaje, ki so se nam približevali. Ups… še dobro, da nismo znali italijansko, ko nam je prvi policaj nekaj govoril, pa je samo zamahnil z roko in nas spustil mimo. Očitno je plezanje čez ograjo res prepovedano. Bomo vedeli za naslednjič … Hitro smo se pobrali s prizorišča in se odpravili proti Valle dei templi, dolini templjev. Po fotografijah sodeč sem si predstavljala, da je dolina templjev nekje izven urbanih naselij v naravi, a je pravzaprav skorajda v samem mestu. Na območju mesta, ki je bilo v času grške kolonizacije poznano pod imenom Akragas, je nekoč domovalo deset antičnih templjev, ostanke devetih pa je še danes mogoče občudovati. Najbolj impresiven je prav gotovo Tempelj enotnosti, ki je najbolje ohranjeni dorski tempelj na vsej Siciliji. Ime je dobil po nekem rimskem napisu, ki so ga arheologi našli v njegovi bližini. Iz doline templjev, kjer imaš za par ur ogledov, smo se odpeljali do mesta Enna na vrhu pečine, 1196 metrov visoko, ki daje občutek, kot da bi bilo odrezano od sveta pod njim. Drugače pa samo mesto name ni napravilo pretiranega vtisa, oziroma bolj kot smo se približevali koncu potovanja in več kot smo si že ogledali, manj krajev je na nas res naredilo večji vtis. Prespali smo v kraju Caltagirone v prečudoviti hiši bivšega dirkača in telovadke, ki sta v zgornjem nadstropju svoje hiše uredila krasen apartma, v katerem bi človek z lahkoto preživel nekaj dni. 














Torek, 3. 3.: Caltagirone-Noto-Sirakuse-Catania letališče: 190 km
S težkim srcem smo se poslovili od našega prenočišča, ki je bilo res najlepše na celi poti in se odpeljali do mesta Caltagirone, ki je aristokratsko mesto, polno čudovitih palač in cerkva. Tisto, kar da največji pečat mestu, pa je keramika. Skoraj vse stavbe v starem mestnem jedru so okrašene s keramičnimi ploščicami. Vrhunec ogleda je nedvomno 142 stopnic Scalinata di Santa Maria del Monte, ki povezujejo spodnje mesto s starejšim, zgornjim mestom. Stojni del stopnice je okrašen s keramičnimi ploščicami, kar ponuja barvito alternativo sivemu kamnu lave iz horizontalnih delov. Ko prispeš do vrha stopnic, pa se pred tabo razprostre lep pogled na mesto. Tudi mesto Noto smo obiskali, za katerega pravijo, da je biser baročnega urbanizma in arhitekture. Po uničenju mesta v potresu leta 1693 je bilo mesto ponovno zgrajeno v baročnem stilu, za glavni gradbeni material pa je bil uporabljen apnenec. Tudi to mesto je lepo, a iskreno smo videli kar nekaj lepših. Zlasti manjši kraji so nas veliko bolj navdušili kot večji. Zadnji postanek pred odhodom na letališče pa je bil arheološki park v mestu Sirakuze, ki ga prvi dan nismo mogli obiskati, tokrat pa smo le prišli do največjega amfiteatra na Siciliji, ki je vklesan v živo skalo. V svoji zlati dobi je sprejel tudi do 15 tisoč ljudi. V parku je tudi votlina, imenovana Dionizovo uho. Ta se imenuje tako, saj naj bi bila sprednja stran nekakšna oblika uhlja. Votlino naj bi ročno izklesali sužnji po navodili vodilnih zato, da bi vanjo zapirali sužnje in jim prisluškovali. Le to je bilo mogoče, saj je votlina pravi akustični fenomen. S tem se je naša pot zaključila. Samo še vožnja do letališča in večerni polet nazaj na Dunaj, pa se je naša sicilijanska pustolovščina uspešno pripeljala do konca.



















Za konec …
Sicilija je destinacija, ki bo zadovoljila marsikaterega popotnika. Je zelo enostavna za potovanje z avtomobilom, le na promet se je potrebno navaditi, in ravno prav velika, da jo dodobra spoznamo že v desetih dneh. Potovanje po Siciliji ni sicer najbolj eksotično, a je zelo pestro in zanimivo. Ponuja številne zgodovinske znamenitosti, krasne plaže, očarljive ulice, pregrešno dobro hrano in seveda Etno. Sonce, prijaznost domačinov, italijanski temperament, dišeča pokrajina in spoštovanje tradicije, vse skupaj poskrbi, da (včasih šele doma) ugotovimo, da je bilo to spet eno krasno potovanje. Potovanje se je zaključilo tik pred izbruhom korona virusa pri nas in je bilo zadnje ….vprašanje, za koliko časa …
Urška