28. mar. 2013

Cuddlies in Dodo

Tisti, ki imate otroke, majhne otroke, verjetno poznate otroško risanko Cuddlies. Jaz sem ostala pri Telebajskih, o Cuddlies pa nisem nikoli slišala. Do zadnjič, ko sem dobila prošnjo o izdelavi Dodo-ja iz risanke. Najprej sem seveda morala pogledati, ali je izvedljivo, potem pa se je veselje šele začelo. Sem že povedala, da imam rada izzive, ne? Res fino je narediti nekaj, kar se ne da kupit, kar starši ne morejo kupiti v trgovini, jaz pa to lahko izdelam. Prav malo ponosna se počutim, predvsem še potem, ko je otroku igrača dejansko všeč. Ampak prej mora biti všeč že meni. In ta Dodo je tak, da bi ga brez problema obdržala kar doma. Narejen je iz mehkega termoflisa, brez štrlečih dodatkov, pravi za mečkanje.




Seveda pa se spodobi, da pokažem še taoriginalne. Se ve, kateri je Dodo :)

Urška

26. mar. 2013

Snežena velika noč

Saj ne morem verjet, da še vedno kidamo. Konec marca je in priti v službo je včasih kalvarija, ko porabim skoraj uro, da pridem iz Šoštanja v Celje. HOČEM POMLAD!!!!! Prav posebnih priprav za veliko noč ne bom imela, le nekaj zajčkov kot dekoracija velikonočni mizi je nastalo. Iz filca, belega in pomladanskih barv. Definitivno je čas za pomlad!

Urška

25. mar. 2013

Baletke

Zanimive želje so vedno izziv. Čeprav se zdi, da delam le preverjene izdelke, pa pravzaprav stalno eksperimentiram. Nekateri poskusi so za objavo, drugi (še) ne :) Tokrat si je mala deklica zaželela baletko. Takšno punčkasto z obveznim tutu krilcem iz tila. Velja, pa naredimo. Punčke sem že delala, pa se mi njihov kroj nekako ni zdel čisto popoln. Zato sem ga nekoliko prilagodila in nastali sta prvi baletki. Prav prepričana sem, da ne zadnji, vsaj po odzivu punčk (in malo večjih punc), ki so baletki videle. A to so seveda laična mnenja :) A ko ti mojstrica šivanja in patchworka reče, da si svoje izdelke razvila do perfekcije, potem ... potem res ne veš, kaj bi rekla, le ekstremno zadovoljna in počaščena si :)





Pa lep teden želim!
Urška

21. mar. 2013

1. fairArt in pisani zajčki

Nedelja je že zdavnaj mimo in prav nič še nisem zapisala o 1. sejmu v prestolnici, ki sem se ga udeležila. To je bil 1. fairArt, ki se je odvijal v Konservatoriju za glasbo in balet. Kaj reči? Super organizacija, prav gotovo. Zbralo se nas je iz vseh vetrov, različnih in raznolikih. Za prvič je sejem zelo dobro uspel, saj so morali ljudje priti zares namensko, ne tako, kot če je sejem v mestu in polovica ljudi pride mimogrede. Sejem bo prav gotovo rasel in čedalje več razstavljalcev se po prijavljalo in potreben bo izbor. Nekako se mi je zdelo, da bi izbor moral biti. Cenim vsakega, ki ustvarja, a z izborom bi se kvaliteta le povečala. Ogromno je bilo tokrat nakita, zlasti iz fimo mase, potem dolgo nič, nato kar nekaj šivanja in še številne zanimive reči, ki jih slovenski ustvarjalci delamo. Prav gotovo se še prijavim, saj je bilo vzdušje med ustvarjalci krasno, dan je bil namenjen zlasti relaksaciji, pa čvekanju in praznjenju zalog v zakulisju :)
Tokrat pokažem nekaj utrinkov moje stojnice, ki mi jih je prijazno odstopila Danijela.
Toliko fotografij, na katerih sem sama, prav gotovo nimam z nobenega sejma :) Danijela, hvala! Za slike in za celodnevni zbliževalni čvek ;)





Predstavljam pa vam tudi zajčke. Eden je nekoč že nastal, zdaj so se rodili še štirje. Idealni tudi za velikonočnega zajčka :) Če vam je kakšen padel v oko, se mi oglasite na urskin.raj@gmail.com!



Urška

18. mar. 2013

Kmalu bo tu velika noč, pa sneži!

Narobe svet! Malo dovolj (ali kar veliko) ga že imam, mi že delamo rožice, zunaj pa pada sneg. Kam to pelje? Zdaj je pa res že čas, da nekdo zgoraj izklopi ta sneg!!
Ker pa se že pripravljamo na veliko noč, sem imela nalogo sešiti podoben nadprt, kot je enkrat že nastal. Tisti je ostal doma, zato je bil dober vzorec za tokratnega. Poleg pa še manjši za otroško sobo. Zdaj je pa res že čas za pomlad!!!



Urška

16. mar. 2013

Vabljeni!

Priprave na sejem v Ljubljani so v polnem teku, tako čisto malo besedi, zlasti pa: Ljubljančani in okolišani, toplo vabljeni na 1. Fairart v Konservatorij za glasbo in balet na Ižanski cesti - Urškin Raj bo tam za vas, cel dan :)
Urška

5. mar. 2013

Portugalska 2013 2. del

Takole, pa še drugi del najine čudovite portugalske zgodbe :)



Naslednji dan naju je čakala EVORA, ki kraljuje na griču, ki se blago dviguje iz osončenih planjav Alenteja. Skoraj vsa je ujeta v robustno obzidje iz 14. stoletja. Leta 1986 je bila uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Največji znamenitosti mesta sta Dianin tempelj, ki so ga v preteklosti uporabljali kot tržnico, danes pa je zaščiten, in cerkev sv. Frančiška, ki v sebi skriva kapelo kosti, Capele dos Ossos, ki je opremljena s 5000 človeškimi okostji, na vhodu pa je zapisano: »Me, kosti, ki smo tu, čakamo na vaše kosti.«



Na poti v prestolnico se čez slikoviti Alentejo pelješ čez prostrane oljčne nasade in nasade hrasta plutovca. Portugalska je po proizvodnji plute prva na svetu in to se vidi na vsakem koraku. Zelo domiselno pa so uporabili pluto tudi v turistične namene: kot torbice, podstavke, pokrivala, vse to je izdelano iz obdelane plute hrasta plutovca. Tudi megalitska arheološka najdišča so na tem območju pogosta. V CROMELQUE DOS ALAMENDROS, ki sva ga obiskala midva, je 92 megalitskih kamnov razporejenih v krožni obliki ter je največje območje megalitskih stolpov na Iberskem polotoku in eno največjih v Evropi.

SINTRA je stara kraljevska prestolnica, ki leži na vrhu visoke vzpetine in je obdana z gostimi zelenimi gozdovi. Mesto, ki velja za eno najlepših na Portugalskem, je v minulih stoletjih navdihovalo pesnike, pisatelje, glasbenike in druge umetnike. Tu je bila letna rezidenca kraljeve družine do odprave monarhije leta 1910. Odločila sva se za ogled najbolj kičaste izmed palač, palačo Pena. Kralji so jo uporabljali vse do 19. st. in dolga zgodovina te stavbe je prinesla tudi številne arhitekturne sloge, predvsem gotskega in emanuelinskega, največji čar pa palači daje okrasje v številnih svečanih prostorih. Nisem si mogla kaj, da si ne bi predstavljala, kako čudovita bi bila lahko palača, če bi jo obnovili, kajti njena fasada je obledela, napada jo plesen in počasi propada. 





LIZBONA, glavno mesto Portugalske. Ko Portugalsko prevoziš po dolgem in počez, ti mogoče Lizbona ne predstavlja vrhunca potovanja. In res – kot ljubiteljico majhnih, utrjenih mest, vasi, nagnetenih hiš, ozkih uličic je Lizbona manj portugalska od ostalega dela. Je pa na eni strani bolj svetovljanska, po drugi pa bolj uboga – tu srečaš berače, ki jih drugje skorajda ni. Tu je tudi polno prometa in polno turistov. Za marsikoga predstavlja Lizbona edini kraj, ki ga na Portugalskem obiščejo, kar je škoda, saj je Portugalska še vse kaj drugega in vse kaj zanimivejšega kot le glavno mesto. Je pa mesto, ki leži na sedmih gričih ob obali reke Tejo, vseeno zelo zanimivo. Najprej predel Belem, kjer najdemo dva dragulja pod zaščito Unesca, Belemski stolp iz 16. stoletja in samostan Sv. Jeronimo (spomenik renesančne arhitekture) s cerkvijo, v kateri so grobnice portugalskih kraljev in sarkofaga pesnika Camoesa in pomorščaka Vasca da Game. V Belemu je tudi spomenik slavnih pomorščakov, raziskovalcev. Pa še na znamenite Pasteis de Belem ne gre pozabiti. Ko sem raziskovala Portugalsko v okviru projekta Evropska vas, sem jih pekla, zdaj pa je bilo potrebno preizkusiti »taprave« v četrti Belem v kavarni, kjer jih pečejo že od leta 1737. In res so ti kremasti kolački nebeški. Kar topijo se v ustih, vanilijeva krema, listnato testo in pa cimet – zame kombinacija, ki ji ni para. Še en dokaz, da Portugalce turizem še ni pokvaril: čeprav se v kavarno zgrinjajo turisti, ki čakajo na svoje belemske kolačke v vrsti, so le-ti še vedno cenejši kot drugod, pa tudi kava ni nič dražja kot drugje po Portugalski. Lizbona je tudi fado, pa tipični plesi, ki sva jih slučajno odkrila v nekem domačem lokalu v Alfami, ki je duša stare Lizbone. Pa rumeni tramvaji, ki te popeljejo na vrh enega izmed sedmih gričev Lizbone. In še in še: prizorišče svetovne razstave Expo 1998, park narodov, kjer sva si ogledala Lizbonski oceanografski muzej, ki velja za največjega in najlepšega na svetu ter na sodoben in privlačen način predstavlja podvodni svet. 














In že je bil čas, da se od Lizbone odpraviva spet proti Portu, kjer sva oddala avto in se odpravila domov. A pred tem je bilo potrebno narediti še nekaj postankov. Prvi je bil najzahodnejša točka celinske Evrope, RT CABO ROCA.




Nato pa proti severu do portugalskih Benetk, kakor imenujejo mesto AVEIRO zaradi zanimivih in živahnih kanalov ter nizkih mostov čez nje. Živahno mesto je znano tudi po tradicionalnih poslikanih čolnih za pobiranje alg in jegulj.
Deset kilometrov izven mesta ob Atlantiku pa leži COSTA NOVA DO PRADO, ribiška vasica s tipičnimi lesenimi črtastimi hišami.






Krog po Portugalski je bil tako sklenjen. Porto, proti vzhodu in proti jugu po podeželski Portugalski, Lizbona ter pot nazaj v Porto ob obali. 1700 kilometrov glavnih in stranskih cest, nešteto vetrnic, ki se mešajo s starimi mlini, ki propadajo, nešteti nasadi hrastov plutovcev, vinska trta, vse to in še več je Portugalska, ta čudovita romantično-melanholična država na jugozahodu Evrope.

Adeus, Portugal!

Urška