4. mar. 2013

Portugalska 2013 1. del


»Iz morja kipi pena, iz pene raste skala, na skali počiva dežela. Kot starodavna barka se v valovih Atlantika pozibava Portugalska – otožna, ko ostaja pripeta na Evropo, zasanjana, ko se ozira v modro prostranstvo.« 
Portugalska je dežela na skrajnem zahodu Evrope, ki že od nekdaj hrepeni po daljavah z drznimi pomorščaki, sladkim portovcem ali z melanholičnim fadom. Potovanje po Portugalski je pestro, saj ima relativno majhna država vse, kar imajo veliki, pokrajina pa se tu spreminja hitreje, kot uspe zaznati tvoje oko, prav tako se hitro spreminja vreme, da skoraj ne uspeš natakniti sončnih očal ali odpreti dežnika, tako hitro posije sonce ali začne padati dež. Pravo oceansko podnebje torej. Država, ki se »naslanja« na Atlantik, je dežela visokih klifov, romantičnih mest, vinogradov in odlične kapljice, pisanih pročelij hiš, samostanske tradicije in legend. Je dežela, v katero se zlahka zaljubiš.

Najino pot začneva v PORTU, drugem največjem mestu na Portugalskem. Porto je sinonim za pristanišče, vino in reko Douro, ki se vije proti mestu. Na obeh bregovih reke Douro so v hrib »nametane« hiše, ena zraven druge, z ozkim labirintom uličic in strmimi stopnišči, ki se vzpenjajo na hrib. Imaš dve možnosti: ali se ti zdijo hiše stare, umazane in plesnive, ali pa se ti zdijo romantične z majhnimi balkončki, s perilom, ki se suši na vrvi, s fasado iz keramičnih ploščic, ki so vsepovsod, pa s tetami, ki posedajo na ozkih balkončkih ali kukajo skozi okno ter te prijazno pozdravijo. Sama sem se odločila za drugo varianto. Porto je ravno prav velik, da ga brez pretiranega truda obhodiš v enem dnevu, vmes pa se ustaviš na kavici v četrti Ribeira, na poizkušnji vina v vinskih kleteh Ville Nove de Gaia ter se povzpneš na znameniti dvonadstropni most Ponte Dom Luis, ki ga skonstruiral  sam Eiffel leta 1886. Zgodovina mesta je tesno povezana s portovcem, saj se je v 18. stoletju v Portu nastanilo nekaj angleških podjetij, ki so kupovala in izvažala znamenito istoimensko vino. Tako se je začelo politično in gospodarsko sodelovanje med Portugalsko in Anglijo. Porto ali Lizbona? Zame definitivno Porto, saj tu utrip Portugalske res začutiš; zelo malo je turistov, vse teče lagodneje kot v glavnem mestu.














Naslednji dan sva se na pot po podeželski Portugalski odpravila z avtom. Najprej sva se odpravila raziskati, od kod pravzaprav izhaja ves portovec, ki sva ga prejšnji dan preizkušala. Odpeljala sva se proti vzhodu po romantični vinski cesti ob vinogradih, po cesti, ki se vije sem in tja v zalivih reke Douro. Sandeman, Calem in drugi znameniti pridelovalci portovca imajo tu svoje nasade. Gre za neskončne terase, ki jih tu in tam prekinja kakšna vinska klet ali romantična vasica.


Ena izmed teh je PINHAO, ki se ponaša z eno najlepših železniških postaj na Portugalskem in je, seveda, kako ne, oblečena v keramične ploščice v modro-beli kombinaciji. Vedno znova sem občudovala keramične ploščice, ki jih res najdeš povsod. Najpogostejša kombinacija je modro-bela.




Naslednji dan se je potepanje po podeželju še nadaljevalo. Pravijo, da so Portugalci slabi vozniki in kar malo strahu sem imela, pa čeprav nisem sama sedela za volanom, a slabih izkušenj ni bilo. Po drugi strani pa je vožnja, tako pravijo, ena najbolj prijetnih v Evropi, saj je avtomobilov na cesti malo in prav pogosto sva bila edina na cesti. Vsaj v podeželskem delu, bolj ko sva se bližala Lizboni, gostejši je postajal promet. Prva postojanka dne je bila vas v skali, MONSANTO, ki leži globoko v osrčju podeželske  Portugalske, na območju balvanskih skal, kjer so si ljudje ustvarili svoje domove. Vas je lepo urejena, za ta letni čas sicer mirno spokojna, prav gotovo pa se ob poletnih mesecih tu tare turistov.




Nato je sledil »gorski« del Portugalske, pravzaprav vzpon po vijugasti cesti PARKA SERRA ESTRELA na najvišji vrh Portugalske, Torre, visok 1993 metrov. Tu se je vreme še posebej hitro spreminjalo, v nekaj minutah do popolne ne-vidljivosti na cesti do čudovitega sonca, ki se je odbijalo od snega na vrhu. Le na skrajnem vrhu se je raztezala takšna megla, da nisi videl nikamor. Ampak pravijo, da je pot pomembnejša od cilja in v tem primeru to še kako drži.



Po ozkih dolinah, kjer so se pasle ovce in kjer so kamnite hiše samevale na dnu doline, sva se odpravila po še ožji cesti do bisera sredi ničesar, do vasice, ki je dobila cestno povezavo s svetom le kakšna tri desetletja nazaj. Majhen dragulj, skrit v kotlini, je PIODAO, vas sivo-rjave barve, vsa iz kamna. Tu se čas ustavi, a zdi se mi, da dolgo ne bo tako. V vasi je že nastala restavracija, ki arhitekturno ne sodi vanjo in vas bo ob takem načrtovanju izgubila svojo prvinskost.




Prespala sva v vasi blizu univerzitetne Coimbre, v hiši, ki jo je kupil neki Anglež, ki si je ob upokojitvi zaželel nekoliko miru. In ta mir je našel na Portugalskem. Živi preprosto, stik s svetom pa tudi ohranja tudi z obiski popotnikov iz tujih držav. COIMBRA naju ni pretirano očarala. Častitljiva coimbrska univerza je najstarejša in najuglednejša učna ustanova na Portugalskem, simbol narodnega ponosa. Želela sem si ogledati notranjost univerze in čudovito univerzitetno knjižnico, a je bila tisti čas zaprta zaradi podelitve diplom. Jah, pa ravno takrat, ko pridem jaz tja!


Tako pa sva odrinila dalje proti FATIMI, ki jo imenujejo tudi »oltar Portugalske«. Fatima je eno glavnih romarskih mest rimskokatoliškega sveta.  Izročilo pravi, da se je tam 13. maja 1917 prikazala trem pastirjem devica Marija in napovedala, da bo zavladal mir na svetu. Od takrat se v Fatimi zbirajo vsak 13. dan v mesecu od maja do oktobra romarji z vsega sveta.


In še OBIDOS, kjer se je pooblačilo, začelo je deževati, kot bi se utrgal oblak, zato tega čudovitega mesteca na hribu, povsem belega z obzidjem okoli ozkih hiš, nisva mogla občudovati v polnem sijaju. Mesto je imenovano tudi »poročno mesto«, saj ga je za poročno darilo dobila dona Isabela Aragonska. Gre za slikovito, s srednjeveškim obzidjem obdano mesto, ki leži na vrhu apnenčaste pečine, značilnost mesta so belo pobarvane hišice in tlakovane uličice, ki večkrat služijo tudi kot kulisa za filme.


Se nadaljuje :)


4 komentarji:

Alexandra G.D. pravi ...

Portugalska mi je bila všeč ob vsakem obisku. Še posebij tiste njihove tortice.

So pa bili moji obiski bolj kratki in je prav lepo pogledati in prebarti malo naokoli.

Barbi pravi ...

Super, Portugalska. Pridem še kaj prebrat in pogledat. Sem malo obujala spomine in tudi meni je bil Porto lepši od Lizbone.

Na podeželju pa nisem bila, tako da sem tisti del še z večjim užitkom pregledala.

Že po prvem delu vidim, da te ni razočarala. In prav je tako! :)

helena pravi ...

Portugalska me še čaka. Po tvojem krasnem zapisu sodeč, bo treba kar kmalu na pot....:):)

Katja pravi ...

Vse to smo z druzino prekolovratili leta 2010...poleti ko smo imeli v dolini Duro zvečer 37 stopinj noro vroče ampak...zelo lepo..še bi šla...