27. maj 2009

Srečanje na Otočcu

V soboto, 23. maja, je bil spet dan D za naše otoško srečanje. Tokrat smo se odpravile na dolenjski konec, natančneje na Otočec. Ker pa si rade kakšno stvar na območju, kjer je srečanje, tudi ogledamo, je bilo potrebno na pot že zgodaj. Celodnevni izlet torej. Odpravile smo se v Pleterje in bile kar razočarane. Samostan si ne moreš ogledat, lahko pa kaj kupiš v njihovi trgovini. Ampak to je samo kontejner, brez česarkoli, nekaj izdelkov, prazne bele stene, živi obup. Kje je takšna trgovinica, ki jo najdeš na primer v samostanu Žiče....definitivno je bil en obisk dovolj. Muzej na prostem, ki leži čisto blizu samostana, je že lepši. Sicer hiš ni veliko, ampak okolje pa je idilično in čisto pravšnje za oddih.


Pozdravila sta nas kuža in mala kozica:

Tudi petelin Janez in njegova druščina je prišla na obisk:

In tako je bil čas za piknik. Ker smo bile že dolgo na poti, je bilo potrebno torej kaj pojesti. Vsaka je nekaj prinesla, odejo na travo in že je tukaj obrok v naravi. Veliko smeha, okrog nas pa živali - kot bi se preselile nazaj v preteklost :)

Družbo pa nam je delal prijazni kuža Miki:


Potem pa je bil že čas za srečanje. Spet krasno srečanje, tokrat nekaj posebnega. Posebno zato, ker smo delali meni zelo ljubo stvar - scrapbook oziroma spominski album za našo Fikus oziroma njene starše, ki so praznovali 50-letnico poroke. Rezali smo, seckali, štancali, lepili, barvali, kombinirali in še kaj, nastal pa je ta krasni album, ki je res nekaj posebnega, saj je nastal v sodelovanju in prijateljski pomoči. Čeprav nisem nič kaj jedla, nič kaj videla, kaj se drugje dogaja, pa si takih udarniških akcij še želim :)
Za organizatorki srečanja, Ninsi in Sanzo, smo kot organizatorke prejšnjega srečanja pripravile mega škatli za darilca in upam, da bosta lahko vanju tudi kaj shranili. Temu sta namenjeni. Mravljica72 je pobarvala ilustracije, ki jih je na prejšnjem srečanju naslikala ilustratorka Urška Stropnik, jaz pa sem pripravila in pobarvala škatli:

Darilc nisem poslikala, saj sta vsebovala nekaj materiala - vsaka je prejela en leseni pladenj, dve škatlici, en paket fima, dve stekleni skledici in nekaj ovijalnega papirja - upam, da bosta podarjeno lahko koristno uporabili.
Pa še eno darilce sem pripravila. In sicer za našo Gumbek oz. Barbi, ki se je srečno vrnila z Irske in v zahvalo za njeno pomoč pri našem projektu je dobila to mačkonko:

... v škatli:

PS: Barbi, saj si pogledala tudi v kuverto na dnu škatle:)))
Do naslednjega srečanja papa...

26. maj 2009

Obljuba dela dolg

Res, še nisem čisto končala z Irsko. Mravljici sem obljubila, da poslikam končno podobo hiše, za katero je delala ta ljubka korita spodaj. In voila, približek irske hiše je tu in korita na oknu tudi:



Seveda pa brez ovčke ne gre. In to kakšne?! Sem čisto brez besed. Zraven pa kovanec za primerjavo velikosti. Vsaka miniaturna kroglica posebej zrolana. No comment :)
Še enkrat hvala, "pacientka" :))

20. maj 2009

Moja Irska

Danes, ko Barbi, katere blog z Irske sem z veseljem požirala 4 mesece, prihaja domov, lahko simbolično objavim tudi nekaj o našem šolskem projektu Evropska vas. Navadno o šolskih zadevah tu ravno ne pišem, ampak včasih se šolsko zelo prepleta z domačim in v takem primeru naredim izjemo. Za kaj gre pri projektu? V tem projektu vsaka šola udeleženka preučuje eno državo Evropske unije. V lanskem šolskem letu smo preučevali Finsko, letos pa Irsko. Lani si države nisem sama izbrala, pa mi je bilo krasno tudi s Finsko, saj sem se ogromno naučila, ogromno pa so se naučili tudi moji sodelavci in učenci. Letos pa je bila Irska moja izbira. Čisto malo sem se v Irsko zaljubila na 3-tedenskem popotovanju po Irski poleti 2005: krasni ljudje in prečudovita narava. Ležernost, zeleno, domačni hostli, vse to naredi Irsko posebno. Včasih sploh ne veš, kaj je tisto, kar jo naredi tako posebno, ampak meni se je vtisnila v spomin. In v takšnem "stanju" sem vodila letošnji projekt. Tako uspeh skoraj ni mogel izostati. Vsi smo se potrudili, nekateri več, drugi manj. In 8. maja se je projekt končal v centru Celja. Tu smo predstavili vse, kar smo ustvarili in tega je bilo veliko. Večina je bila delo naših učencev, če pa vsa zanima, si lahko pogledate utrinke prireditve na linku.
Omenila pa bom dve stvari. Šiviljski stvari. Prva so obleke za "moje male" Irce. Punčkaste plesne obleke s keltskimi ornamenti in fantovske kilte. Veliko dela, a zadovoljstvo na koncu, ko so naši odplesali irski ples, odtehta vse.


Druga stvar pa je odejica, ki je nastala kot timsko delo med mojo sodelavko in mojo malenkostjo. Se spomnite belih puloverjev s kitami, ki smo jih v 70-ih, 80-ih letih vsi nosili? To so irski vzorci, natančneje iz Aranskih otokov: veliko je kit, saj so tudi keltski vzorci taki, prepleteni. Moja sodelavka A, ki rada plete, se je lotila irskih vzorcev in mi spletla 16 kvadratkov 15x15 cm, vsakega različnega. Krasno delo! Sama pa sem obljubila, da vse kvadratke povežem v celoto. Tako je nastal patchwork, zahteven za izdelavo, saj pletenje in blago težko sodelujeta, in tudi končni rezultat ni popoln in mi ga bo kakšni mojstrici patchworka kar nerodno pokazati, a je zame prvi in edinstven in bo lep spomin na krasno irsko leto. Ima pa prste vmes tudi Lili, ki je skvačkala rožice, tako da je to pravo skupinsko delo. Pri projektu bistvenega pomena :)

Pa še bližnji posnetek, kjer se vidijo različni vzorci pletenja:

Tako, zdaj bom pa tiho z mojo Irsko :)))

Dobrodošla, Mija!

Nekateri odidejo iz naših življenj, drugi pridejo. Tako je pač življenje. V prejšnji objavi sem se poslavljala od našega kužona, zdaj je bolečina že manjša in jaz se spominjam samo lepih trenutkov, tiste slabe pa skušam potisniti v kot svojega srca in jih tam tudi pustiti. Ko smo se mi žalostili, je prišla na svet Mija, tretja hčerkica naše Otočanke Saše, zato je zanjo ta "netipična" voščilnica. Netipična zame seveda, ampak mi je prav všeč. Zelo sem se morala upirati, da nisem dodala kakšnega rjavega papirca ali pa vse skupaj malo posenčila z rjavo blazinico. No, ampak sem se uprla in nastala je rozasta voščilnica, ki bo pozdravila malo Mijo na poti v življenje. Sigurno pa opazite krasno Gorjuško na voščilnici. Moram povedat, da je nisem jaz pobarvala (jaz ne znam tako lepo), ampak je to storila Simona, jaz pa, hrček kot sem, sem jo nafehtala na enem izmed srečanj. Zdaj je končno dobila svoje domovanje na čestitki. Dolgo je trajalo, ampak se je splačalo počakat ...

14. maj 2009

Odšel je Taro ...

13. maja 2009 je odšel med zvezdice naš Taro. Skoraj 13 let je bil član naše družine, zato je kot rojstnodnevno darilo dragemu nastal tale album. V opomin in trajen spomin, kako lepo nam je bilo z našo belo kepo.



TO SEM JAZ
To sem jaz - Taras. Taro pravzaprav. K Zaleznikovim sem prišel iz Velenja, star tri mesece. Bil sem prava mala bela kepica, malo plašen, a kmalu sem se udomačil. Kot bi vedel, kako dobro domovanje sem našel.

MLADOST-NOROST
Ko sem bil mladiček, so mi še najbolj teknili čevlji. No, saj hrana je bila zelo dobra, a kakšen priboljšek vedno prav pride. Tako sem zgrizel Ivankine najnovejše opanke, pa tudi goste sem pogosto pozdravil tako, da sem se lotil njihovih čevljev. Pa saj niso imeli daleč do doma.

A MAŠ KAJ ZAME?
Uršo sem spoznal marca 2000. Vedno je fino, ko pride, a še boljše je, če kaj prinese!

PA POJDIMO ...
Komaj sem čakal, da smo kam šli. Postavil sem se pred avto in čakal. Najprej sem bil zelo nemiren v avtu, vsakega psa sem pozdravil, a potem sem se umiril in nestrpno čakal, kdaj se bo avto ustavil in bomo šli na pot.

MOJA POTOVANJA
Bil sem marsikje na okoliških vrhovih, pa tudi kam dlje sem se zapeljal. Kar v prtljažniku je bil moj začasni dom. Najraje pa sem se "utaboril" med sprednja sedeža in gledal v svet kot majhen otrok.

MOJ PRIJATELJČEK LUMP
Moj prvi pravi prijateljček je bil Lump. Takoj, ko sem prišel v hišo, mi je dal vedeti, kdo je šef. Ko sem se brez skrbi sprehajal po dnevni sobi, je šavsnil proti meni, da sem se skoraj polulal. Ampak vedno sva se dobro razumela. Svojega prvega prijateljčka sem izgubil 26. junija 2003.

BOLNIK
Včasih sem tudi zbolel. Takrat so mi nadeli ta čudni krožnik. Prav žalosten sem bil, ko sem se zaletaval v vse, kar mi je prišlo na pot. A pomagalo je in kmalu sem bil spet kot nov. A nisem čuden?

MAČJI PRIJATELJČEK ŠT. 2
Lump številka dve ni bil dolgo z mano. A bil je lep kot jaz. Ni čudno, da nama je stara mama Katica pogosto dala kakšen priboljšek. Kar stala sva pred njenim oknom in prosila.

VESELICA
Najboljši dnevi so tisti, ko je na dvorišču živahno. Kadar se dela, sem obvezno zraven. Pomagam pri delu, še bolj pa sem radoveden. Tako je bilo tudi tistega dne, ko je Franc odprl gnojno jamo - u, kakšna veselica!

KAK SI TI VELIK
Avgusta 2005 smo dobili novega družinskega člana. To je bil majhen mucek Zoro. Tako majhen je bil, da sem ga kmalu vzel za svojega: veliki in mali, črni in beli - ata in mali sinko ...

KAKO SEM LEP ...
A nisem lep? S staro mamo Katico se zelo rada postaviva pred objektiv in pozirava. Kadar se mi ljubi, nastanejo krasne fotografije, včasih pa tako dolgo obračam glavo stran, da se Simon naveliča.

MI TRIJE SMO NAJBOLJŠI PAR
Jaka, Zoro in jaz - kako fino je počivati s prijateljčki!

SNEEEEG
Se vidi, da se že staram, ane? Moja dlaka ni več snežno bela, a sneg imam še vedno rad, saj sem le polarni pes!

SREČNO
Vedno sem vesel, ko moji človeški prijateljčki pridejo s potovanj ali počitnic domov. Takrat mi ni več dolgčas, a včasih mi prinesejo tako čudne reči, kot so tile rogovi?! A ste že kdaj videli samojeda z rogovi?

ZA LEPOTO JE TREBA POTRPET
Kopal sem se vedno rad. Kot mala kepica v bani, kot velik kužon pa zunaj na soncu - potem pa sem takoooo lep!

FOTOSEANSA
Že spet poziram. No, tudi malo vdiram v Simonovo sobo. Prav gotovo se v omari skrivajo kakšni priboljški.

USTVARJAM
Tudi ustvarjam rad - no, bolj pomagam. Če Urša ustvarja zunaj, ji pomagam, včasih pa tudi pomagam pri ustvarjanju v kmečki kuhinji. Takrat moram preveriti, ali ima vse gumbe, igle, blago, potem pa naredim še večji nered, kot ga že ima.

GLAVNI GOZDAR
Superca, spet akcija! Pri podiranju dreves sem bil spet zraven. Glavni gozdar na vasi!

STRAH
Prav nič mi ni všeč, ko konec decembra poka - takrat se skrijem v Simonovo posteljo ali postanem del jaslic.

MOJ DOM
Vidite moj krasni dom? Ustvaril ga je Franc, Urša pa je napisala nanj moje ime - tako bo moj dom za večno.

MOJA NAJLJUBŠA
Staram se. še vedno pa mi družbo delata moja najljubša lastnika. Le malo psov ima tako srečo kot jaz - nikoli nisem lačen, vedno pod streho, pogovarjata se z mano, mi dajeta priboljške. Tudi jaz se obnašam, kot se spodobi - samo enkrat sem ga pošteno polomil in še zdaj mi je žal.

STARI DEDEK
Tudi Simon in Urša sta dobra prijateljčka. Dobra stran staranja je predvsem ta, da dobiš veliko priboljškov. In meni jih res ne manjka. Sprehodi so vse redkejši, ker jih ne zmorem, večino dneva prespim.

MOJ DRAGI PRIJATELJČEK
Počasi se poslavljam. Skoraj so me že pokopali, a moja trma jih je premagala. Dobro sem živel, med krasnimi ljudmi, zato upam, da bom še malo med njimi. A ko odidem, upam, da odidem tiho, v spanju. Takrat se bom pridružil mojim prijateljčkom Lumpu 1, Lumpu 2, Dimu, Galu na nebu in kot zvezda pazil na vse moje človeške prijateljčke.

TARO, POČIVAJ MED ZVEZDICAMI!

4. maj 2009

Po sprostitev v Poreč

...utrinki s poletno-pomladnega Poreča, za sprostitev pred napornim tednom (mesecem) ...
Ponosna in samotna ...

Romeo, le kje si, moj Romeo ...

Nasedli na otoku sv. Nikole ...

O, Julija ...

Starec in morje ...

Cvetoče prvič ...

Cvetoče drugič ...


Ojoj, sem se spomnila, sa sploh nisem pokazala slik iz Toskane, pa tudi nič napisala. Lenoba lena. Pa zadnjega scrapbooka tudi še nisem pokazala, no, saj bo. Kmalu. Ko se gužva umiri :)