14. maj 2009

Odšel je Taro ...

13. maja 2009 je odšel med zvezdice naš Taro. Skoraj 13 let je bil član naše družine, zato je kot rojstnodnevno darilo dragemu nastal tale album. V opomin in trajen spomin, kako lepo nam je bilo z našo belo kepo.



TO SEM JAZ
To sem jaz - Taras. Taro pravzaprav. K Zaleznikovim sem prišel iz Velenja, star tri mesece. Bil sem prava mala bela kepica, malo plašen, a kmalu sem se udomačil. Kot bi vedel, kako dobro domovanje sem našel.

MLADOST-NOROST
Ko sem bil mladiček, so mi še najbolj teknili čevlji. No, saj hrana je bila zelo dobra, a kakšen priboljšek vedno prav pride. Tako sem zgrizel Ivankine najnovejše opanke, pa tudi goste sem pogosto pozdravil tako, da sem se lotil njihovih čevljev. Pa saj niso imeli daleč do doma.

A MAŠ KAJ ZAME?
Uršo sem spoznal marca 2000. Vedno je fino, ko pride, a še boljše je, če kaj prinese!

PA POJDIMO ...
Komaj sem čakal, da smo kam šli. Postavil sem se pred avto in čakal. Najprej sem bil zelo nemiren v avtu, vsakega psa sem pozdravil, a potem sem se umiril in nestrpno čakal, kdaj se bo avto ustavil in bomo šli na pot.

MOJA POTOVANJA
Bil sem marsikje na okoliških vrhovih, pa tudi kam dlje sem se zapeljal. Kar v prtljažniku je bil moj začasni dom. Najraje pa sem se "utaboril" med sprednja sedeža in gledal v svet kot majhen otrok.

MOJ PRIJATELJČEK LUMP
Moj prvi pravi prijateljček je bil Lump. Takoj, ko sem prišel v hišo, mi je dal vedeti, kdo je šef. Ko sem se brez skrbi sprehajal po dnevni sobi, je šavsnil proti meni, da sem se skoraj polulal. Ampak vedno sva se dobro razumela. Svojega prvega prijateljčka sem izgubil 26. junija 2003.

BOLNIK
Včasih sem tudi zbolel. Takrat so mi nadeli ta čudni krožnik. Prav žalosten sem bil, ko sem se zaletaval v vse, kar mi je prišlo na pot. A pomagalo je in kmalu sem bil spet kot nov. A nisem čuden?

MAČJI PRIJATELJČEK ŠT. 2
Lump številka dve ni bil dolgo z mano. A bil je lep kot jaz. Ni čudno, da nama je stara mama Katica pogosto dala kakšen priboljšek. Kar stala sva pred njenim oknom in prosila.

VESELICA
Najboljši dnevi so tisti, ko je na dvorišču živahno. Kadar se dela, sem obvezno zraven. Pomagam pri delu, še bolj pa sem radoveden. Tako je bilo tudi tistega dne, ko je Franc odprl gnojno jamo - u, kakšna veselica!

KAK SI TI VELIK
Avgusta 2005 smo dobili novega družinskega člana. To je bil majhen mucek Zoro. Tako majhen je bil, da sem ga kmalu vzel za svojega: veliki in mali, črni in beli - ata in mali sinko ...

KAKO SEM LEP ...
A nisem lep? S staro mamo Katico se zelo rada postaviva pred objektiv in pozirava. Kadar se mi ljubi, nastanejo krasne fotografije, včasih pa tako dolgo obračam glavo stran, da se Simon naveliča.

MI TRIJE SMO NAJBOLJŠI PAR
Jaka, Zoro in jaz - kako fino je počivati s prijateljčki!

SNEEEEG
Se vidi, da se že staram, ane? Moja dlaka ni več snežno bela, a sneg imam še vedno rad, saj sem le polarni pes!

SREČNO
Vedno sem vesel, ko moji človeški prijateljčki pridejo s potovanj ali počitnic domov. Takrat mi ni več dolgčas, a včasih mi prinesejo tako čudne reči, kot so tile rogovi?! A ste že kdaj videli samojeda z rogovi?

ZA LEPOTO JE TREBA POTRPET
Kopal sem se vedno rad. Kot mala kepica v bani, kot velik kužon pa zunaj na soncu - potem pa sem takoooo lep!

FOTOSEANSA
Že spet poziram. No, tudi malo vdiram v Simonovo sobo. Prav gotovo se v omari skrivajo kakšni priboljški.

USTVARJAM
Tudi ustvarjam rad - no, bolj pomagam. Če Urša ustvarja zunaj, ji pomagam, včasih pa tudi pomagam pri ustvarjanju v kmečki kuhinji. Takrat moram preveriti, ali ima vse gumbe, igle, blago, potem pa naredim še večji nered, kot ga že ima.

GLAVNI GOZDAR
Superca, spet akcija! Pri podiranju dreves sem bil spet zraven. Glavni gozdar na vasi!

STRAH
Prav nič mi ni všeč, ko konec decembra poka - takrat se skrijem v Simonovo posteljo ali postanem del jaslic.

MOJ DOM
Vidite moj krasni dom? Ustvaril ga je Franc, Urša pa je napisala nanj moje ime - tako bo moj dom za večno.

MOJA NAJLJUBŠA
Staram se. še vedno pa mi družbo delata moja najljubša lastnika. Le malo psov ima tako srečo kot jaz - nikoli nisem lačen, vedno pod streho, pogovarjata se z mano, mi dajeta priboljške. Tudi jaz se obnašam, kot se spodobi - samo enkrat sem ga pošteno polomil in še zdaj mi je žal.

STARI DEDEK
Tudi Simon in Urša sta dobra prijateljčka. Dobra stran staranja je predvsem ta, da dobiš veliko priboljškov. In meni jih res ne manjka. Sprehodi so vse redkejši, ker jih ne zmorem, večino dneva prespim.

MOJ DRAGI PRIJATELJČEK
Počasi se poslavljam. Skoraj so me že pokopali, a moja trma jih je premagala. Dobro sem živel, med krasnimi ljudmi, zato upam, da bom še malo med njimi. A ko odidem, upam, da odidem tiho, v spanju. Takrat se bom pridružil mojim prijateljčkom Lumpu 1, Lumpu 2, Dimu, Galu na nebu in kot zvezda pazil na vse moje človeške prijateljčke.

TARO, POČIVAJ MED ZVEZDICAMI!

17 komentarjev:

NatashaMay pravi ...

Sožalje za izgubo kužka. Skrapbook je pa fantastičen. Kar oživi vse spomine nanj.
Lp, Nataša.

Suzy pravi ...

Čudovit scrapbook. So še meni prišle solze na oči, ko sem šla skozi.

Neža - Nenika* pravi ...

Čudovit spomin.
Včeraj na otočku sem ga le površno preletela, danes pa sem prebrala še vse tekste. Zelo lepo si napisala in mislim, da imamo ob branju zadnje strani vsi solzne oči.

mravljica :: little ant pravi ...

Ko si mi pokazala album, sem se morala prav pošteno zadrževati, ker bi me verjetno vsi čudno gledali, če bi jokala in hlipala sredi kavarne... Tako lepo si naredila - vse slike, pa teksti! Nekaj časa vam bo verjetno še preveč boleče, da bi listali in prebirali, pozneje pa bo za vse vas trajen čudovit spomin.

Barbi pravi ...

Se strinjam s predhodnicami ... zadnja stran popolnoma orosi oči.

Scrapbook je pa res fantastičen. Oblikovanje, besede in fotke.

Klavdija pravi ...

V vsakem listu tegale albuma se čuti kako radi ste ga imeli...moje sožalje.
Ko bo preteklo nekaj časa, bodo ti lepi spomini napolnili vaša srca...in takrat bo lažje, bo manj bolelo.

Marija - Marička pravi ...

Zelo lepo sestavljen scrapbook. Ja, tudi jaz sem med tistimi, ki se sedaj brišejo solze.... Vedno je težko, ko izgubimo nekoga, ki je imel prav posebno mesto v našem srcu.... bolečina verjetno nikoli ne mine; čez čas jo le drugače dojemamo.

Marna pravi ...

Zelo mi je žal za vašega Tarota! Pripravila pa si prelepo darilo in predvsem krasen spomin nanj!
Naj mu bo med zvezdicami zares lepo!

Alenka pravi ...

Moje iskreno sožalje. Spomini so pa lepi in tako lepo opisani. Na koncu sem skoraj zajokala.

kreal pravi ...

O kako lep spomin super je bil res lep pes in vem kako je če izgubiš domačega ljubljenčka

Rastlinica pravi ...

JOJ kak luškan je bil vaš Taro. Imate lep e spomine- ti so večni.

Jana pravi ...

Čudovito si shranila vse spomine. Čez nekaj let vam bo prav v veselje jih preleteti. Sedaj pa vem, da boli. :(

lidočka pravi ...

Super si tole naredila, veš vem kako vam je - naša biba je bila stara 16 let , ko je odšla,- ampak spomini in slikice ostanejo za vedno, čeprav nekaj časa zelo boli. Vedno pa ostane spominček na vse lepo pa včasih tudi na kakšno norost, ki jo ušpičijo- ti si vse te krasne spomine čudovito uredila, da bodo ostali za vedno.Sočustvujem z vami.

Sonja pravi ...

Čudovit album, iz njega prav veje ljubezen do živali. Lahko je srečen, da vas je imel, in vi, da ste imeli njega.

Kristina pravi ...

Se strinjam z vsemi ostalimi in sočustvujem z vami ob praznini, ki je nastala. Vendar že s tole prečudovito knjigico ostaja z vami in v mislih in spominih, nekoč bo pa tudi manj bolelo.

Špela pravi ...

Joj, ob tem sem dobila pa kar solzne oči. Vem, da trenutno še boli in bo še lep čas, ampak spomine si pa krasno shranila.

Bacek pravi ...

No, zdaj sem se pa razjokala.
Album je pa ful lep.