25. feb. 2009

Prve letošnje stekleničke upanja

Članice ustvarjalnega foruma Otok zakladov smo že od leta 2006 aktivne pri akciji izdelave Stekleničk upanja. Stekleničke upanja so projekt, ki ga je leta 1999 v Ameriki začela onkološka bolnica Diane Gregoire. Ideja o stekleničkah, bottles-of-hope, se je začela širiti po celem svetu in leta 2006 smo jih začele izdelovati tudi na otoku. Zraven sem od začetka in vsako leto naredim nekaj stekleničk - včasih več, včasih manj. Danes smo se zbrali (v malem številu sicer) v Mladinskem centru v Velenju in skupaj s prostovoljci in dvema otočankama, Lily in Mravljico72, izdelovali stekleničke.
Tole je moj današnji pridelek (skupaj smo jih naredile 37):

Ne pozabi pomembnih stvari ...

... je naslov dnevnika oziroma adresarja oziroma hranilca rojstnih dni, ki ga je danes dobila prijateljica in ga zato že lahko pokažem. Ko sem videla Janino umetnino - kartice za rojstne dni, sem vedela, da to MORAM narediti - in to KMALU. Sicer sem obliko nekoliko spremenila, a podobnost je vidna. Upam, da mi Jana ne bo zamerila. Torej oblika je knjižica, ki vsebuje 12 listov z 12 meseci za zapisovanje rojstnih dni in drugih pomembnih reči. Lahko se jo uporablja, dokler se ne "znuca", saj datumsko ni omejena.
Naslovnica v ležečem in stoječem stanju :))))


Pa še detajl naslovnice:

Notranjost pa izgleda nekako takole:




Seveda to ni moj prvi scrap album, pa tudi "tapravi" scrap album ni, jih pa sploh nisem naredila veliko. Kar nekaj počnem, albumov pa niti ne. Čisto prva prva stvar, ki je nastala v scrap smeri, pa je tista, ki mi je dala zagona za nadaljnje delo. Po ustvarjalnem sejmu v Vicenzi sem dobila idejo, da naredim staršem album za 30 let poroke. Čas: teden dni. Materiala: takrat še skoraj nič. Zato je tudi rezultat zelo zelo preprost, kar se današnjih meril tiče, ampak za moja dva, ki imata rada preprosto, ravno prav. Celo oče, ki je slikar, in ima vedno kaj pripomniti, je bil tiho. Prvič odkar pomnim. Kar prav gotovo nekaj pomeni. Danes bi ga prav gotovo naredila čisto drugače, a začetek čudovite zgodbe je bil nadvse uspešen.
Naslovnica in nekaj strani:




Ostale strani si lahko pogledate TUKAJ.

Pa še en album je nastal, tokrat za našo Dodo. V njen raj se vedno znova rada vračam, ker vem, da bo to dan, poln smeha in ustvarjalnih iskric. Zato je za Dodo nastal album, ki ga mora sama nadaljevati. Aha, pridem na obisk in prinesem delo. Tipično zame. Sploh pa ne vem, ali je svoje delo že opravila??




Vse ostale strani pa si lahko pogledate TUKAJ.

24. feb. 2009

Bežite, tecite, maškare gredo ...

Maškare niso snega odgnale, ampak so ga prignale (spet sneži, ko to pišem). Odkar delam v šoli, se vsako leto vsaj malo našemim (če niso počitnice takrat, seveda:))). Letos je bila moja šema čisto šolska, to pomeni, da je v duhu našega letošnjega projekta (Irska, seveda), a vseeno mi je všeč (pa še preverila sem lahko, kako naši učenci že poznajo irske simbole). Tole je namreč irski škrat Leprechaun, ki je visok približno 2 čevlja in si lasti lonec zlata. Če najdeš škrata in ga uspeš zadržati v svoji bližini, ti mora povedati, kje je shranil zlato. Pogosto najdemo ob škratu poleg lonca zlata tudi mavrico. Legenda pravi, da moraš slediti mavrici do njenega konca in našel boš lonec z zlatom.

Moj je bil mičkeno večji :)))

Pa še spremljevalka ovčka, ki jo je zazeblo in je zato dobila zeleno-oranžni šal:

Čisto preprosta maškara, le na kup je potrebno prinesti domače zaloge. Klobuk je kupljen na Irskem, brada je volna, prišita na najlonke, majica in suknjič iz domačih zalog, na suknjič je dodana rožica, ki jo pokažem malo kasneje, hlače sem šivala (in so mi požrle živcev še pa še), pas je prav tako šivan, nogavice in čevlji (by the way št. 48) pa tudi iz domače zaloge.

Rožico pokažem malo od bližje, saj sem jo delala prvič in se mi zdi luštna tudi za kakšne druge namene. Link do izdelave te rožice pa je TUKAJ.

17. feb. 2009

Malo se grem "pogret" ...


... ali pa zmrznit :)))) Toskana, here I come!

16. feb. 2009

Končno - šesta v šesti

Že nekaj časa nazaj sem dobila kar nekaj povabil k sodelovanju v tej igrici. Končno izpolnjujem svojo nalogo, saj imam "svoje" slike samo tu - doma doma - sem pa pridem malo redkeje kot domov :))) Torej, šesta mapa mojih slik je posvečena "domačim" slikam, v kateri pa ne manjka živali, zato tu ena živalska. To je naš Taro, ki se je 25. 11. 2005, ko je bila slika posneta, še veselo preganjal po snegu, danes pa je slika dokaj drugačna. 13-letni kuža je bolan, ima dobre in slabe dneve, včasih živahen, včasih čisto na dnu. Starost ga je pošteno načela.
V dobrih časih je izgledal takole:

Domovanje za bucike

Tokrat ena na hitro. Blazinica (rožica) za bucke. Hotela sem narediti drugačno, pa mi navodila niso šla v glavo (Petya, helpppp:)))) zato sem se odločila kar za rožico. Glede na to, da mi bucke kar naprej letajo sem in tja, kmalu pa bo pust, ko bo potrebno kaj zašiti, je zdaj pravi čas za mojo čisto prvo blazinico za bucke. Praktično, nič preveč nakičeno, da mi ne bi slučajno padlo na pamet samo občudovati jo na polici:)

15. feb. 2009

Packamo, dokler nam ni všeč ...

Današnja objava bo ekstra spackana. Zakaj že? Ker sem se spet lotila packanja a la Tim Holtz, ki mi neizmerno leži. Tako si upam verjeti. Packanje zato, ker po moje dveh čestitk, ki jih objavljam danes, niti pod razno ne bi uspela ponoviti, tudi če bi hotela. Kr neki so, a meni zelo ljube in luštne.

Prva je v rjavih odtenkih. Spet zelo ljubih. Na navaden bel list sem prilepila rumen selotejp, en košček zraven drugega. Potem sem z gobicami napacala po papirju (rjavi odtenki, seveda) in pobrisala, da so rjave ostale le črte, kjer je bil selotejp raztrgan. Potresla sem s prozornim embossing prahom, "zapekla", da se sveti, in papir - podlaga - je tako pripravljena. Osrednji krog je odtisnjen, malo pošprican z vodo, da da nekoliko zabrisan učinek in to je to. Ostali dodatki po želji, ampak minimalno, saj da že podlaga svoj čar.


Druga čestitka res predstavlja naslov današnje objave. :)) Ma je nekako tako res nastala. Bel papir z odtisom sove sem popackala z distres blazinicami, a ker modrih odtenkov (še) nimam, sem si pomagala z vodenimi barvicami - malo packala tu, malo tam, pobrisala, spet malo packala, potresla sem zelo malo s svetlikajočim prahom za embosiranje, "zapekla" - ter papir je pripravljen. Rezanje krogov in pozicioniranje pa je potem čisto slučajno, stvar navdiha, dodala sem razcepke - in voila, čestitka je tu:


Stvar trenutnega navdiha pa je tudi knjižno kazalo, narejeno v 10 minutah. Stara mama, ki je bila danes na obisku, je začela brati knjigo Deček v črtasti pižami (preberite jo!!) in jo odložila tako, kot se knjige naj ne bi odložilo (poklicna deformacija pač:)). Pa je dobila to knjižno kazalo. Scrapbook papir sem odtisnila z mojo novo kolaž štampiljko, dodala embosirano ptičko, črke iz kartona, trak, rožice in vse skupaj popacala z blazinicami. Simpl ko pasulj (pa čeprav ga ne znam skuhat:)))

14. feb. 2009

Še ena harmonika

O Avsenikovih harmonikah sem povedala praktično vse, zato ne bom izgubljala besed. Ta je nastala na srečanju, kjer sem demonstrirala izdelavo harmonik, dokončala pa sem jo doma. Nič posebej ni nakičena, saj želim, da je uporabna. Narejena je bila s posebnim namenom za posebno osebo. Za A., ki ji ni težko narediti več, kot je potrebno. To cenim, zato je zanjo ta harmonika.


Naj bo valentinovo ...

...vsak dan ...

13. feb. 2009

Swap valentinovih čestitk

Na otočku sem sodelovala na swapu valentinovih čestitk. Obvezen je bil en srček. Jaz sem jih napopala nekaj več. Spet sem se šla pacanje a la Tim Holtz, malo distreserjev, ena razpokana barva, ki jo premorem, malo trganja, štampiljke (ozadje - pisava, črke), črke iz kartona, malo drugačna oblika in krasna (tudi meni, ja :))) čestitka za Grejano je nastala:

Pa še "odprta":

Mini-knjigomanija se nadaljuje

Še ena minica je nastala, tokrat spet kar tako. Ker jih je luštno delat. No, malo je nastala tudi zaradi Valentinovega, ki se približuje. Sicer nisem kakšen velik pristaš tega praznika, saj rada podarjam celo leto kar tako. Ta knjigica je nastala zato, ker je fino podarjat (no, tudi prejemat, seveda) in ker rada obdarujem ljudi, ki jih imam rada.
Mini knjigica:

Pripadajoča škatlica:

In še kompletek:

10. feb. 2009

Preprosto lepo

Knjige, knjige, knjige, rada jih imam, v kakršnikoli obliki. Kako lep je dan, ki ga preživiš ob knjigi. Kot sem to počela v nedeljo, ko me je knjiga Deček v črtasti pižami kar potegnila vase. Morala sem jo prebrati do konca, do zadnje črke, do zadnje solze. Kot bi že stotič brala Malega princa in že stotič potočila čisto malo solzic na koncu.

Ta mini knjigica, ki sem jo pokazala že na srečanju, bo svojo vsebino šele dobila. Namenjena je majhnim skrivnostim osebe, ki ji je namenjena ... Narejena iz lepenke, popacana z distress blazinicami, malo nalepk (črke), trak, rožice in razcepki, kovinski ključek in to je to. Preprosto lepo.

Danes ima nekdo rojstni dan ...

Sreča se najprej razkrije v očeh,
ker v njih najlepše sije njen smeh.

Od njega je ves svetal še tako kisel dan.
In vsak trenutek je prav do ušes nasmejan.

Sreča ni nikdar potrta ali pa skrušena vase.
Le včasih je tiho zazrta v minule čase.

A kadar se sreča obrne stran od ljudi,
takrat ji senca zagrne svetle oči.

Sreča ima ves čas dvojen obraz:
takega, ki osrečuje,
in takega,
ki odvrnjen od nas za prvim žaluje.
(N. Grafenauer)


Tale je zate, K. Vse najboljše!

8. feb. 2009

Izkupiček s srečanja otočka

Včeraj sem se udeležila našega srečanja. Srečanja foruma Otok zakladov. Tradicionalno srečanje, kjer se zberemo istomisleče, je bilo kot vedno super. Toliko super žensk težko najdeš na kupu. Jaz sem na srečanjih že kar inventar in prav super je – če je le možno (in kot kaže, je skoraj vedno tako), si zacahnem datum srečanja na koledar, in ne pustim, da bi karkoli prišlo vmes. Bilo je veliko delavnic, da nisi imel časa lenarit, hrčkanje, menjava izdelkov, maček v žaklju, prodaja, vse se je našlo. Res fina so ta naša srečanja. Kot bi mignil, mine 8, 9 ur, kolikor jih ponavadi preživimo skupaj :))

Naslednje bo še bolj nekaj posebnega, saj bomo praznovali 3. obletnico našega otočka – srečali se bomo v Logatcu. Ni treba dvakrat reči, da komaj čakam.

Srečanje sta organizirali otočanki Alika in Lili, ki sta dobili vsaka svojo srajčko za njune naj knjige, ker vem, da radi bereta. Takšna ovitka sem videla nekje na netu, sta iz blaga, da se knjiga pri branju ne poškuduje, umaže, sama pa sem ju spremenila tako, da imata za zapiranje ježka, zato se da ovitek spreminjat glede na širino knjige. Meni sta bila luštna, upam, da sta Aliki in Lili prav tako. Samo barve so bile izbrane naključno, upam, da sta vseeno ok.

Na srečanju smo izmenjali tudi mačji swap. Ker je bil to kljub stažu na otok moj prvi swap, se mi malo nerodnosti menda oprosti ... Izdelala sem mačka – tablo za sporočila. Je iz lesa, pobarvan z akrili, na trebuščku pa ima prilepljeno pluto, v katero lahko zapičimo sporočila. Primeren je bolj za kakšno otroško sobo kot za kam drugam, a upam, da ga bo dodo, ki ga je dobila, uspela skombinirati na steno svojega vikenda.

Zraven paše še čestitka:

Maček v žaklju, ki je majhno darilce, ki ga izžrebamo na srečanju, in je vedno na določeno temo, je bilo tokrat knjižno kazalo. Dala sem eno izmed kazal, ki sem ga že pokazala:

Sama sem dobila krasnega mačka od Bojemoje (HVALA!), čestitko od Dodo (HVALA!) in kazalo od Athene125 (HVALA!)

Zdaj pa komaj čakam naslednje srečanje superpunc v Logatcu, kjer se pripravlja kar nekaj presenečenj.