Februarsko potepanje po Egiptu, 2. del

V prvem javljanju sem končala pri izletih. Preko lokalne agencije sva si organizirala dva izleta, prvi je bil v Kairo. Organizacija izletov lokalnih agencij (in verjamem, da je z našimi podobno) je res pohvale vredna. Iz Azije sva bila vedno navajena, da je bil čas odhoda na primer ob enih ponoči, potem pa je moral kombi pobirati po vseh hotelih vse do druge ure. Pričakovala sva, da bo tudi tu tako (smo le v Afriki, a ne?), a so naju zelo presenetili. Če so rekli ob enih, so bili pri nama ob enih. Vedno je bilo tako, včasih so celo prehitevali in so morali čakati, da sva popila svoje pivo.

V Kairo smo odrinili ob enih zjutraj in po osmih urah vožnje prispeli v Kairo. Avtobusi ne potujejo več v konvojih, kot je bilo pred leti običajno, jih je pa bistveno manj, kot jih je bilo. Kairo je glavno mesto Egipta, v širšem centru živi 17 milijonov ljudi, kar je četrtina Egipčanov, s tem pa je tudi Kairo največje mesto v Afriki. Prvi stik z mestom je bil smog, megla, ki se ni razkadila skoraj do popoldneva. Toliko ljudi, toliko onesnaženja, toliko prometa terja svoj davek in Kairo je tudi eno najbolj onesnaženih mest na svetu. Za podrobejši ogled bi prav gotovo potrebovali več dni, izlet iz Hurghade pa se osredotoči na Egiptovski muzej in na piramide. Egiptovski muzej je ogromen, v njem je nekaj najznamenitejših starin na svetu, najbolj znane so mojstrovine starega kraljestva, Hatorino svetišče, kipi iz novega kraljestva, Tutankamonov zaklad in mumije. Imeli smo krasno vodičko, ki nas je spremljala ves čas obiska Kaira in nam je povedala ravno dovolj. Pripovedovala je zanimivo, tako da je bil sam obisk poučen in zanimiv hkrati. Zanimivo je, da ima vsaka skupina ljudi na avtobusu tudi svojega vodiča, kar organizirajo res izjemno. Kar nekaj je bilo Rusov in imeli so ruskega vodiča, bila sta dva Poljaka, ki sta imela svojega, pa imeli smo nemškega, angleškega, vse na enem avtobusu. Naša druga postaja so bila piramide. Vedno sem bila prepričana, da so nekje na samem, gre pa pravzaprav za samo mesto, saj so le korak stran od strnjenega naselja. Na vseh fotografijah izgledajo res osamljene, brez veliko ljudi, a ko prideš tja, je to mravljišče, polno je prodajalcev, ki so sitni in pravzaprav prave lepote piramid ne moreš v miru občutiti. Ne predstavljam si, kako je tu poleti, ko je ljudi še dosti več. Keopsova, Kefrenova in Mikerinova piramida, ki so izmed vseh čudes najstarejše in edino ohranjeno čudo starega sveta, so bile zgrajene med leti 2650 in 2550 pred Kristusom. Še danes nam ni znano, kako so nastale, pa tudi druge podrobnosti o teh impresivnih strukturah, ki so najlepše, ko jih obsije sonce, niso znane. Obisk v Kairu smo končali na kosilu, pa v obveznih trgovinah s papirusom in dišavami.

Drugi izlet, ki sva se ga udeležila, pa je bil v Luksor in Dolino kraljev. Tega sem se še bolj veselila, saj gre za manj razviti sel Egipta, a zgodovinsko enako ali še bolj bogat, nasploh pa so nama ljubši manjši kraji, kar Luksor z okolico je. Že prvi postanek je postregel s poslastico, s templjem Karnak. Česa tako lepega že dolgo nisem videla: poleg arhitekture so me prevzeli ohranjeni hieroglifi, ki so vsepovsod, kot odprta knjiga, ki jo lahko prebira vsak. Res neverjetno! Karnak je največje svetišče, ki ga je kdaj koli zgradil človek in najbolj veličasten tempelj v Egiptu. Staro ime zanj je bilo Ipet-isut, kar pomeni Najbolj sveto mesto, danes pa je najbolj poznan po svojih 134 masivnih stebrih, ki so nekoč podpirali streho velike dvorane.
Po ogledu Karnaka je sledil še Luksorski tempelj, vožnja po Nilu in Dolina kraljev, ki je prav tako presežek brez primere. Tako sama pokrajina, ki je suha in deluje ostro, a v sebi skriva neverjetne zaklade. Grobnice faraonov, zlasti tiste, ki so dobro ohranjene, tako v slikarijah, obarvanih z naravnimi barvami, so nekaj neverjetnega in komaj verjameš, da so se takšna bogastva ohranila vse do danes. Fotografiranje ni dovoljeno, a nič zato, še bolje, taki prizori se ti najbolje vtisnejo v spomin. Tudi Hačepsutin tempelj, Deir-el-Bahari, ki je njeno posmrtno svetišče in se nahaja v Tebanskem gorovju. Svetišče je vklesano v visoko prepadno steno, ki sicer v notranjosti ni tako bogat, a je njena lokacija tista, ki si jo zapomniš. Hačepsut je vladala v zlati dobi Egipta 21 let. Bila je zelo drzna ženska, ki se je dala upodabljati kot moški, tudi oblačila se je kot moški. Ko je njen mož umrl, bi moral zavladati njegov sin, ki pa ni bil Hačepsutin sin. Ker je bil ta premajhen, da bi vladal, je namesto njega prevzela oblast Hačepsut. Spet smo izlet zaključili s hrano, dišavami in papirusom, ki pa sva se mu izognila in šla raziskovati tisti »pravi« Egipt, o katerem pa naslednjič.

 Se nadaljuje ...

Urška