Provansa v juniju

Vem, vem, VSI ste pričakovali slike s Tajske. Ampak boste morali biti zadovoljni kar s temi, provansalskimi. Enkrat davno sem obljubila nekaj utrinkov s Provanse in danes ta dolg tudi izpolnjujem. Slike s Tajske pa se še urejujejo. Mislim, da se. :)

Torej, Provanso smo obiskali ob konsu junija. Ves čas poti nas je spremljalo lepo vreme, zato je bilo doživljanje te čudovite francoske pokrajine še toliko intenzivnejše. Provansa je vse, kar naj bi bila - no, bila je vse, kar sem pričakovala. Srednjeveške vasice, kamnite hiše, ozke uličice, skrbno urejeni kafeji in bistroji, ter vonjave, ki te popeljejo v višave - od sivke naprej.

Po nočni vožnji, ki smo jo preživeli v iskanju ustreznega položaja za spanje :), smo se peljali mimo Azurne obale do čudovitega mesteca na hribu (kako znano!) St. paul de Vence. To je staro mediteransko mesto na hribu, kjer je živel angleški pisatelj D.H. Lawrence. Danes ga krasijo lepo obnovljene hiše, cerkvice, kapelice, mesto ima odlične, a drage lokalčke. Kraj so odkrili modernistični umetniki po II. svetovni vojni in tam ostajali, ustvarjali, žurali... Zgodaj zjutraj je bilo prazno, ljudje so se prebujali, trgovine so se šele odpirale, mi pa smo po praznih ulicah še bolje lahko doživljali vse izložbe in majhne detajle, ki jih tu ne manjka.








Nato smo prišle na svoj račun ženske (ki smo bile v večini). Odpeljali smo se namreč v Grasse, ki je svetovno središče parfumerij. Mesto ima muzej parfumarjev in lepo mestno središče – tipičen francoski center provincialnega mesta z glavnim trgom, bistroje, platane, mi pa smo si ogledali eno izmed parfumerij in po intenzivnem ovohavanju itak nismo imeli pojma, kaj bi kupili. Iz Grassa nas je pot vodila naprej po slikoviti cesti Route Napoleon do soteske Verdon, ki velja za evropski Grand Canyon.




Nato pa je sledilo to, kar nikoli ne obljubljajo, a vsi pričakujemo. Predvsem ob koncu junija. Sivka. Polja sivke, ki dišijo kilometre daleč. No ja, danes se moraš kar malo potruditi, da ta polja vidiš. Ampak ko jih vidiš, je poplačano vse in tista prava Provansa se ti odpre kot na dlani. Vijola vsepovsod. Tu MORAŠ iti z avtom, ampak potem bi se ustavljala vsakih par metrov. Se kar vidim. Tako pa smo se ustavili pri enem izmed polj sivke, druge pa smo občudovali in poslikali kar po poti. Najbolj slikovita polja sivke so v področju platoja Valensole.








Po sivkinih vonjavah smo prispeli v mesto Aix de Provence, ki velja za kulturno in upravno središče Provanse.

Tržnica je kot v vsakem francoskem mestu njeno srce. Tu najdemo marsikaj, tudi olive, ki so poleg sivke in vina glavni izvozni artikel tukajšnjih mest.



Drugi dan smo obiskali še eno izmed vasic na hribu, Les Baux en Provence, ki je prav tako kot St. Paul polna zanimivih detajlov, ozkih ulic in pregrešno dragih gostilnic, a bolj turistična in manj pristna kot St. Paul.






Vinska trta se razprostira med polji pšenice, sončnic in tvori čudovit kolaž.



Nato smo se odpeljali do Avignona. Ogledali smo si še eno simpatično mesto, znamenitosti starega mestnega jedra, obdanega z mogočnim obzidjem, papeško palačo in katedralo, se sprehodili med starimi mestnimi predeli in se povzpeli na most preko Rhone.



Popoldne smo se odpeljali do slikovitega “rimskega mostu” v kraju Pont du Gard.


Ta dan smo prenočevali v kraju Nimes, kjer se je še danes ohranilo nekaj izjemno lepih rimskih ostankov – med drugim Maison Carrée in najlepše ohranjen amfiteater v Franciji. Tu je potekal zvečer koncert in prišli smo tja ter občutili atmosfero več desettisočglave množice - prav neverjetno. Kaj so igrali, je seveda drugotnega pomena :)


Naslednji dan pa je bil posvečen naravi. Najprej smo se odpeljali do mesta Aigues Mortes, z obzidjem obdanega nekdanjega srednjeveškega pristanišča, nato pa še do delte Rone, v naravni rezervat Camargue. Rečni nanosi in morske sipine tvorijo svojsko pokrajino s slanimi jezeri, z endemičnim rastlinskim svetom in z divjimi belimi konji ter kamarškimi biki.







Po prijetni plovbi z ladjo po naravnem rezervatu je bil čas tudi za pijačo v slikovitem mestecu St. Maries de la mer, kjer se vsako leto zberejo “vsi Romi Evrope” na svojem velikem festivalu.



Pozno popoldne smo prispeli v Van Goghov Arles. Na kavo v kavarno Van Gogha nismo šli, smo si pa privoščili pivo čisto blizu. S pogledom na NJEGOVO kavarno. Ki danes v živo ne izgleda prav nič tako zelo posebnega.


Zadnji dan našega kratkega popotovanja po deželi sivke pa je bil namenjen prestižu. Nica, Cannes in Monaco so bile še zadnje postojanke pred vrnitvijo v "kruto realnost". Še prej smo lahko malo sanjali o jahtah, ki nas bodo popeljale na Karibe, pa o princu Albertu, ki nam bo pomahal z balkona, a raje smo si privoščile eno pivo. Za 5 evrov :)) - kar je za te kraje malo, da ne bo pomote ;)




Provansa je čudovita pokrajina. Ob pravem času, pravem vremenu je prav magična. In to je bil pravi čas za obisk. Prav gotovo pa se tja še vrnem. Da v miru popijem kavico v kavarni teh čudovitih srednjeveških mestec z dušo!