13. maj 2011

Prvomajsko potepanje po severni Italiji in Dolomitih

Med prvomajskimi prazniki sva štiri dni preživela v severni Italiji. Odločila sva se za road trip po manj znanih mestecih, vaseh, panoramskih poteh in prelazih. Namensko sva se odločila izogniti večjim mestom in se ustavljati v manjših, privlačnih mestecih, vaseh, kjer se sprehodiš, si ogledaš glavni trg, cerkev, ozke uličice, spiješ kavico, pa nazaj v avto in naprej. Severna Italija to ponuja, hkrati pa je to območje Dolomitov, ki je med vsemi gorovji v Evropi najbolj slikovito. Gre za skupino okoli 30 samostojnih gorskih masivov v velikem loku od Gardskega jezera do avstrijske meje. Z mnogih gorskih cest se odpirajo razgledi, ki so brez primere v Italiji. In prav takšne razglede na (še vedno) zasnežene vršace sva iskala. Pot sva začela v Trbižu, kjer se je bil namen s sedežnico odpeljati na svete Višarje, a močan dež je preprečil plane, zato pa so Belopeška jezera še dokaj nedotaknjen in na srečo še dokaj nerazvit predel tik za slovensko-italijansko mejo. Jezera se imenujejo tudi Mangrtska jezera, saj se nad njimi dviguje mogočni Mangrt. Škoda, da je deževalo, bo potrebno izlet ponoviti ob lepem vremenu.



Pot proti zahodu sva nadaljevala mimo zanimivih majhnih mestec, kjer so me spet prevzeli detajli.





Ravnih, nižinskih cest je tu malo, v glavnem se ceste vijejo visoko čez prelaze, nekateri so višje, drugi nižje, tisti najvišji pa so odprti le poleti. Na nižje se po slikovitih cestah, a v tem času na pol praznih, lahko vzpneš, kot na Paso Pura, 1428 metrov visoko.

Blizu je že prvo smučarsko središče, Cortina d'Ampezzo, ki je pozimi mravljišče, poleti tudi, v tem obdobju pa je kot mesto duhov, saj o turistih ni ne duha ne sluha. Ni ne zime, ne poletja, ko sta za to območje turistično najbolj privlačni. Prav zanimivo je, kako se kraji v Dolomitih spraznijo v času, ko od turizma ni zaslužka. Zdi se, da tu prav vsak gradi hišo z namenom, da bo del le-te oddajal turistom. Hiše so namreč ogromne, tri, štiri nadstropne. Naselja so dosti tipična, tu ni barvnih fasad, hiše so enotnih barv, stil hiš je podoben, veliko je kamnitih, a ogromno je zapuščenih hiš, kjer se vidi, da nihče ne živi, saj so hiše pogosto tudi na pol porušene. Videz naselij pa kazijo pločevinaste strehe, ki so pogosto že zarjavele.




Iz Cortine d'Ampezzo sva se po veliki dolomitski cesti peljala vse do Bolzana. La Grande Strada delle Dolomiti, ki so jo odprli leta 1909, da bi povezali Bolzano s Cortino d'Ampezzo, pelje 110 km skozi eno najbolj privlačnih gorskih pokrajin v Evropi. Cesta pelje naprej čez visoke prelaze, mimo gostih gozdov in divjih pokrajin. Na poti »srečamo« tudi takšno leseno cerkvico:

Cinque torri

Pa še zasnežene vrhove in pokrajino, ki se na majhne razdalje hitro spreminja, vključno z večjimi in manjšimi količinami snega, ki ga je na najvišji točki, Passo Falzarego, 2117 m, največ. Celo snežiti je začelo, zato je kosilo potekalo pod streho :)






Pogled na Lago di Carezza ali Mavrično jezero sredi gora je med najlepšimi na vsej poti. Jezero leži na nadmorski višini 1500 m in je znano po turkizni barvi, ki se ob mavrici preliva.



Mirno, z gorami obdano mesto Merano je ostanek minulih časov, rustikalnih hiš v secesijskem slogu, mesto, ki so ga blago podnebje in termalni vrelci spremenili v priljubljeno zdravilišče za bogate Evropejce. Merano je kraj za oddih v Termah, največjem zdravilišču v mestu.



Kako krasno se je prebuditi v preprostem penzionu v sončno jutro, ko skozi okno zagledaš takšen razgled …


Na poti pa naletiš na kravjo razstavo in se seveda moraš ustaviti:


Na poti proti dolini Venosta se odpirajo pogledi na natančno urejene sadovnjake jablan. Ta dolina je namreč sadjarsko središče Italije, kjer z namakalnimi sistemi pridelajo največ jabolk. Glorenza je malo mestece, mali biser v dolini, to je edino v celoti ohranjeno obzidano mestece v Gornjem Poadižju. Za močnim obzidjem z obrambnimi stolpi, strelnimi linami in tremi mestnimi vrati se skriva srednjeveško mestece z gosposkimi hišami s poslikanimi pročelji in arkadnimi hodniki.






Na poti do majhnega jezera med Comskim in Gardskim, imenovanim Lago di Iseo, je pot spet speljana po številnih prelazih in ovinkih. Tu gojijo vinsko trto, na vinograde pa se odpirajo krasni razgledi:



Paso del Tonale na nadmorski višini 1883 m je pozimi polno smučarjev, saj je tu praktično na smučišču posejanih nešteto hotelov. Zdaj prelaz bolj ali manj sameva. Ena žičnica pa še obratuje in srečala sva kar nekaj smučarjev, ki so se odpravljali v hrib.



Lago di Iseo je mirno in manj pomembno italijansko jezero, ki nima toliko znamenitosti, njegova okolica pa je prav tako polna romantične lepote in visokih gora kot pri njegovih sosedih. V sredini jezera leži otok Monte Isola, ki je znan po svojih panoramskih razgledih.



Nad jezerom se cesta dvigne do vasi Cislano, do tako imenovanih erozijskih piramid, lahko bi območje imenovali tudi mini Kapadokija, saj gre za stebre v obliki gob, ki so nastali z erozijo.



Okoli jezera je pot speljana po številnih tunelih, mesteca so umirjena, ljudje posedajo, gredo na tržnico ali pijejo jutranjo kavico.
In že sva na poti nazaj proti Sloveniji. Ustavila sva še v dveh zanimivih manjših mestih. Prvo je čudovito mesto Bassano del Grappa, ki leži ob vznožju Alp. Nekoč je slovelo po slikarski šoli, danes pa je znano po barvitem lončarstvu in znameniti alkoholni pijači grappa. Mesto nekoliko spominja na Firence, saj dva dela mesta povezuje znameniti leseni most iz 13. stoletja, Ponte Coperto ali Ponte degli Alpini.





Asolo je romantično srednjeveško mestece na griču, polno cerkva in majhnih trgov, postavljeno ob idilično vznožje Dolomitov. Med mesteci v deželi Veneto je morda najlepše.




To je bilo najino štiridnevno potepanje po severni Italiji … tako blizu, pa tako polno drobnih zanimivosti, ki polepšajo dan in ob katerih si res lahko oddahneš.

4 komentarji:

Lili pravi ...

Potepinka, spet si se imela lepo :)).

Privoščim ti, saj si se čez zimo pošteno utrudila,hvala za potopis in spet znova za prelepe fotke .

Helena pravi ...

Hvala, ker si z nami podelila delček svojega popotniškega duha. Krasne fotke in zanimivi opisi so mi približali našo sosedo.

helena pravi ...

Lepo si tole opisala in pofotkala. V nekaterih od teh krajev sem bila pozimi in tudi takrat imajo svoj poseben čar.
Hvala za potopis.

valentina pravi ...

Hm,sem šele danes zasledila tole.
Čudoviti kraji so tole.
Vsaj dvajset let jih že redno obiskujem.
Včasih vsaj petkrat letno,no sedaj zaradi družine samo 1x na leto.

Hvala za spomine.

lp