Okus po Bosni

Prejšnji vikend smo se s sodelavci potepali po Bosni, pokukali pa smo še na obalo Jadranskega morja in tako na najlepši možni način končali šolsko leto. Po pestri noči smo se z nekaj postanki pred obiskom centra Sarajeva najprej ustavili na Ilidži, kjer smo si ogledali izvir reke Bosne, »vrelo Bosne«. S kočijami smo se popeljali skozi drevored, potem pa se sprehodili po lepo urejenem parku, nekakšna mreža poti, ki vodijo do brbotajočih izvirov, brzic in slapov, mirujočih ribnikov ter manjših otokov, ki jih čez potoke povezujejo mostički, kamor že od nekdaj radi zahajajo prebivalci Sarajeva.


Nato smo se odpeljali do Sarajevskega predora, znanega tudi kot »sarajevski ratni tunel«, ki je bil zgrajen med obleganjem Sarajeva leta 1993 pod stezo letališča Butmir, pod nogami vojakov Združenih narodov in le 50 m stran od položajev vojste Republike Srbske ter je povezoval dva položaja bosanske armade, zato so ga na kratko imenovali kar Tunel D-B. Predor je bil dolg okoli 720 m in visok okoli 1,50 m, na nekaterih delih pa do 1,80 m. Po njegovi zaslugi je v oblegano Sarajevo prihajala hrana, orožje, cigarete in drug prepotreben material. Danes je ohranjenih samo okoli 20 m predora, preostali del se je porušil.



Nato pa smo prispeli v sam center Sarajeva, ki me je navdušil. Stare lesene hiše, džamija, tlakovane ulice, čevabdžinice, burekdžinice in lokali ter ulice polne ljudi. V mestu se čuti utrip orienta in tudi razvajenega popotnika ne pustijo ravnodušnega. Okušali smo tradicionalne dobrote, čevapi s kajmakom in jogurtom seveda zmagajo, nič manj ni teknila prava bosanska kava, pa sladke dobrote, ki so zares zelo zelo sladke, pa pivo, ki se je pošteno prileglo ob vročini, ki je pripekala, in še šiša, vodna pipa.
Sarajevo je lepo mesto, a na vsakem koraku se vidijo posledice strašne morije, ki je pustošila po ulicah Sarajeva: na pol porušene stavbe in prestreljene fasade … najbolj pa so me presunila grobišča, ki so na vsakem koraku. Kjerkoli je park ali zelena površina, tam so tudi beli nagrobni spomeniki.





















Naslednji dan smo se skozi slikovito pokrajino odpeljali do Jablanice, kjer smo si ogledali porušen železniški most čez Neretvo.


Nato smo se odpeljali do krasnega Mostarja. Mostar je razdeljeno mesto, saj je mestna oblast razdeljena med Hrvate in Bošnjake, kar pomeni, da imajo prvi oblast na zahodni, drugi pa na vzhodni strani mesta. Premalo časa je bilo res doživeti Mostar, kjer bi morali preživeti več časa, narediti »turnejo« po kavarnicah in drugih prijetnih gostilnicah, ki obkrožajo glavno ulico, ki vodi do verjetno najbolj znanega mostu v bivši Jugoslaviji.












Naš naslednji cilj je bil izvir reke Bune, »vrelo Bune«, devet kilometrov dolge reke, ki se izlije v Neretvo. Mrzla Buna izvira izpod dvesto metrov visoke pečine, ob izviru pa se nahaja Tekija, stavba, ki je nekoč muslimanskemu redu dervišev služila kot molilnica, v njej pa naj bi tudi razpravljali o pomembnih zadevah.



Šli smo se še malo verskega turizma, saj smo obiskali tudi Međugorje, kjer naj bi se prikazala Devica Marija. Domnevno se je prikazala šestim najstnikom v hribih pri Međugorju. Katoliška cerkev čudeža uradno še ni potrdila, kljub temu pa se tja letno zgrinja na sto tisoče romarjev. Verski turizem tu cveti. Vse je en velik posel.


Zvečer smo se pripeljali v Neum, ki bi ga brez problema lahko izpustili, saj gre za betonsko džunglo, brez duše, brez prave promenade, kjer pravzaprav sploh ne veš, kaj bi počel. Še skok mimo nasadov mandarin ob delti Neretve na obalo Jadranskega morja in naše kratko, a sladko popotovanje se je končalo.


Bilo je lepo okušati Bosno, se družiti s sodelavci na drugačen način kot v zbornici. Saj sploh ni važno, kam se gre, glavno, da so ljudje fajn. In mi se znamo imet fajn. Do prave mere. In kam gremo naslednjič?