Slončica Rozi dobi sestrico

Bila je ljubezen na prvi pogled. Slončica Rozi in mala Neja. Dolgo je trajala njuna ljubezen in še traja. Slončica Rozi s svojimi velikimi ušesi je potrpežljivo poslušala Nejina pripovedovanja, dogodivščine in jo pogosto spremljala na njenih poteh. Kako fino je imeti nekoga, ki te tako zvesto posluša. A pohajkovanje sem in tja so naredila svoje. Slončica Rozi se je starala, vedno raje je ostajala doma.

Napočil je čas, ko bo odšla Neja v vrtec.

“Šla boš z mano,” je tiho zašepetala slončici Rozi.

“Kako lepo, Neja, a mislim, da bi me hrup otrok motil. In moja ušesa so že tako utrujena. Kaj praviš, da bi te v vrtec spremljala moja sestrica Pinki?”

In res. Pinki je prišla k Neji nekega sončnega jesenskega dne. Bila je čisto podobna Rozi, a kako ne bi bila, saj je njena sestrica! Le malo večja je bila, imela pa je enaka veliiika ušesa, dolg rožast rilec in rozasto telo. Prav taka, kot mora slončica biti!

“Me tri smo najlepši par!” je navdušeno skakala Neja. “Ti, Rozi, me boš spremljala doma, Pinki pa bo z mano v vrtcu. Pa še NIKOLI je ne bom pozabila, saj je na njej moje ime.”

Kako lepo je imeti prijatelja, ki te zvesto posluša.

Še lepše je imeti dva taka prijatelja.

Urška