Februarsko potepanje po Egiptu, 1. del

Med februarskimi počitnicami sva si zaželela namesto kisle »malo zime, malo pomladi« malo toplote. Odločala sva se med več variantami, nazadnje pa je obvladal Egipt, zlasti zato, ker sva želela tudi malo zaplavati v morju (in ta čas je Egipt najprimernejši glede na ceno in oddaljenost), želela pa sva tudi obiskati Kairo in Luxor. Sploh pa sva se tokrat povsem oddaljila od najinih »standardov« - beri ruzak na rame, letalska karta v žep, plan narejen, Lonely Planet in gremo. Ne, tokrat je bil to all inclusive paket, kovček in par knjig (leposlovja) v kovčku. Skorajda nisva mogla verjet, ampak če je cena ugodna, zakaj ne. Sva si rekla, da bova tudi tako nekaj videla, da ne bova samo ležala na plaži in res je bilo tako. Čeprav sva na koncu morala priznat, da so bilo to vseeno aktivne počitnice, saj je bilo tistega ležanja na plaži bore malo.

Ker sva vseeno malo Savinjčana, sva vzela tombolo paket; to v praksi pomeni, da veš, da boš šel nekje v Hurgado ali okolico, da veš, da bo tvoj hotel s 5 zvezdicami, ne veš pa, v kateri hotel te bodo dali. Razdalja od Hurghade do najbolj oddaljenega hotela je skoraj 50 kilometrov in sicer nisva bila v najbolj oddaljenem hotelu, bila pa sva v drugem najbolj oddaljenem. Hotel  je bil v zalivu Soma, ki je eden lepših, hotel pa sredi ničesar, glavna cesta, potem pa na vsake nekaj kilometrov dovozna cesta do enega izmed resortov. Okoli pa nič, sam pesek, tako da Rusi, ki prihajajo v velikem številu sem, so en teden v hotelu, ki je vseeno velik zbir restavracij, peš potk, da vseeno lahko greš na sprehod, drugače le ješ. Problem nastane priti recimo v Hurghado, ki je oddaljena malo manj kot 45 km. Hotelski avtobus vozi dvakrat na dan v nemogočih urah, da zamudiš vse tri obroke, stane pa 18 e v eno smer.  Kako torej prideš v Hurghado na primer? Tako, da se sprehodiš do glavne ceste in ustaviš kakšen avto – štopaš po domače. Do glavne ceste je 3 kilometre in nikoli nisva prehodila celih. Vedno je mimo pripeljal kakšen kombi delavcev in vedno so nama ustavili. Enako je, če želiš priti do Hurghade ali Safage. Štopaš in vedno ustavijo, prej ali kasneje. Ni tako kot v Iranu, ko so kar vsi hoteli zaustaviti, je pa vseeno zelo spodbudno. Sama sem imela vedno občutek, da so Severnoafričani zelo sitni. Ja, sitni so, ko ti želijo kaj prodati, sitni so na velikih turističnih bazarjih ali v okolici turističnih znamenitosti, a takole na ulici ali pa v »navadnih mestih« ali celo v Hurghadi so čisto prijazni, pozdravijo, se želijo slikat in ne fehtarijo za denar.

Najin oddih je torej trajal en teden in že v začetku sva imela v planu tudi kaj videt. Glede na spremembe v Egiptu v zadnjih nekaj letih je turistični obisk Egipta precej upadel. Naša vodička je povedala, da so imeli pred revolucijo leta 2011 po tri polna letala na dan med februarskimi počitnicami, zdaj je le še eden, pa še ta se razdeli na Hurghado in Sharm el Sheikh, in tudi to letalo še zdaleč ni polno. Par dni pred najino potjo se je v Sharmu zgodil napad na turiste, trije so umrli, teroristi pa so zagrozili, da bodo napadali turiste.  Tisti, ki so potovali v Sharm, sploh niso dobili vize, ampak le začasni žig, kar je v praksi pomenilo, da se lahko gibljejo le na območju Sharma, o kakšnih izletih sploh niso mogli razmišljati. Tudi naše agencije se na napade hitro odzovejo in takoj prepovedo vse izlete, razen bližnjih. Tako že nekaj časa naše agencije ne vozijo na izlet v Kairo, zadnje tri tedne (ravno seveda, ko sva bila tam midva), pa ne niti v Luxor, zato se je bilo potrebno znajti drugače. Odpraviti se je bilo potrebno v eno izmed lokalnih agencij.

Tokrat malo najinega hotela, Palm Royale hotel, Soma Bay. Krasen hotel in the middle of nowhere...

Se nadaljuje ...