Prvi del objave o februarskem potepanju po Siciliji si lahko preberete
TUKAJ. Sledi 2. del poti
Sreda, 26. 2.: Milazzo-Vulcano-rt
Milazzo-Milazzo (prenočišče): 20 km (in 88 s trajektom)
Plan za ta dan je bil s
trajektom na Eolske otoke, skupino otokov blizu Sicilijanske obale, ki so
vulkanskega izvora in so še vedno delujoči. Uvrščeni so na seznam svetovne
dediščine. Otoke sestavlja več otokov, najbolj znani so Stromboli, Vulcano in
Lipari. Želeli smo si ogledati otoka Vulcano in Lipari. A kot zakleto je ta dan
pihalo, morje pa je bilo zelo razburkano. V pristanišču niso bili prepričani,
da bo trajekt popoldan sploh vozil nazaj, zato smo se odločili oditi le na otok
Vulcano, Lipari pa izpustiti. Na
Vulcano smo se peljali s hidrogliserjem, nazaj pa z redno trajektno linijo.
Otok Vulcano oziroma njegov vulkan je dal ime vsem ostalim vulkanom na svetu. Simon
se je podal na vrh vulkana, midva z Jakobom pa sva se sprehajala po otoku in
obiskala tudi naravni bazen, kjer je možno kopanje v žveplenem vulkanskem blatu
(dobro za kožo, revmo …). Trenutno je bil bazen sicer zaprt, poleti pa se tu
tare kopalcev. Po prihodu nazaj v Milazzo (45 km) smo se odpeljali še na
skrajno točko mesta Milazzo, rt Milazzo,
kraj neokrnjene lepote, poln oljčnih nasadov, ki se proti rtu spremenijo v
skalnata pobočja, posuta s kaktusi. Tik ob morju se nahaja Venerin bazen,
majhen naravni zaliv, obdan s skalami. Za konec dne še večerja v Milazzu in
spanje v istem prenočišču kot prejšnji dan.
Četrtek, 27. 2.:
Milazzo-Tindari-Polina-Cefalu-Monreale (prenočišče): 250 km
Po odhodu iz Milazza smo dan
pričeli v vasi Tindari, ki je prava
romarska vas, saj slovi po samostanu s svetiščem črne Marije. Običajno se tu
tare ljudi, tokrat nas je bilo za peščico. Še ena dobra stran obiska v
februarju. Vožnjo smo nadaljevali ob obali v smeri Cefaluja in se malo odcepili
od glavne ceste po vijugasti cesti do kraja Pollina, ki leži visoko na strmi skali. Nekako se zdi, da tu nihče
ne živi, potem pa zaviješ v lokalni bar na kavo za 80 centov in ugotoviš, da so
očitno vsi v tem baru. Sprehodili smo se po kamniti uličicah ter obiskali
najbolj edinstveno gledališče, ki je postavljeno sredi vasi, med hiše in nudi
čudovit razgled na obalo in morje. Naslednji cilj ta dan je bil obmorski Cefalu, zgodovinsko mesto na skalnatem
rtu, katerega glavna znamenitost je normanska katedrala z dvema stolpoma, ki se
nahaja v srednjeveškem delu mesta. Gradnja katedrale se je pričela leta 1131.
Turiste privablja že njena zunanjost, pravi čar pa skriva v notranjosti. Ta je
okrašena z lepimi mozaiki bizantinskih umetnikov iz 12. stoletja. Zanimiva je
tudi srednjeveška pralnica in pa razgled na set hiš ob obali, ki jih lahko
ujameš na pomolu ob mestu. Sledila je še razmeroma dolga vožnja do mesta
Monreale, ki se dviguje 10 km nad Palermom, kjer smo ta dan prespali.
Petek, 28. 2.:
Monreale-Palermo-Monreale (z avtobusom)-Trappeto (prenočišče): 40 km
Monreale
je mesto na 300 metrov nadmorske višine in se dviguje nad dolino, imenovano La
Conca d'oro (Zlata školjka), v kateri leži sam Palermo. Svoje začetke dolguje
mesto ustanovitvi benediktinskega samostana v 12. stoletju. Še danes je
katedrala prava zakladnica srednjeveške umetnosti in se lahko pohvali z 8500 m2
pozlačenih mozaikov. Po obisku katedrale smo se z lokalnim avtobusom odpravili
v Palermo, saj se nismo želeli z
avtomobilom drenjati po mestu, ki »slovi« po svojem hektičnem prometu in to je
bila izredno dobra odločitev. Lepo v miru smo se odpeljali v pol ure oddaljeno
glavno mesto Sicilije, ki ga nekateri izpustijo iz seznama svojih ogledov, mi
pa smo se vseeno želeli sprehoditi po njem, čeprav se ti potem, ko vidiš dosti
drugih mestec, ne zdi nič kaj posebnega. Mesto je bilo vedno izpostavljeno
različnim vplivom in osvajalcem, ki so zapustili svoj pečat, kar se še danes
odraža v raznoliki arhitekturi in živahnosti mesta. Ogledali smo si slavne
frančiškanske katakombe, živahno pisano tržnico Ballaro, center mesta okoli Normanske
palače, čudovito katedralo, kjer smo se po ozkih zavitih stopnicah povzpeli na
streho, ter se sprehodili do križpotja, imenovanega Quatro canti (štirje koti),
trga Pretoria do največjega gledališča na otoku − Teatra Massima. Še slasten canollo,
sladoled in že smo bili na poti proti tokratnem prenočišču uro stran od Palerma
v majhnem obmorskem kraju Trappeto.
Sobota, 29. 2.: Trappeto-Scopello (Zingaro)-Paceco
(prenočišče): 80 km
Trappeto je majhno mesto,
kjer smo stanovali v čudovitem apartmaju s pogledom na morje, potem pa smo se
po obvezni kavi podali do enega najlepših predelov Sicilije, naravnega rezervata Zingaro. Dostop je
možen iz dveh strani, severne iz San Vito lo Capo in južne preko vasi Scopello.
Mi smo se odločili za slednjo in tako zamudili menda najlepšo plažo na
Siciliji, a je pohod po naravnem rezervatu kar velik zalogaj, še posebej če
imaš s sabo dvoletnika, ki še ne more prehoditi toliko. Nismo sicer prehodili
cele sedemkilometrske poti (v eno smer), a dovolj, da smo začutili, zakaj je to
eden najbolj občudovanih biserov Sicilije. Preko zahodne obale smo prispeli v
kraj Paceco blizu Trapanija, kjer smo prespali.
Nedelja, 1. 3.:
Paceco-soline-Erice-Gibellina Vecchia-Poggioreale-Agrigento (prenočišče): 220
km
Na skrajno zahodni obali
Sicilije se vzdolž obale med Trapanijem in Marsalo vije antična solna cesta, ob kateri se nahajajo
starodavne soline, kjer pridobivajo morsko sol skladno z več kot dva tisoč
letno tradicijo. Zaradi idealnih pogojev za pridelavo soli, kakršnih ni najti
nikjer drugje v Sredozemlju, poteka pridelava soli na tem ozemlju praktično
neprekinjeno do današnjih dni. Južno od Trapanija se nahaja kar nekaj solin,
prav tako pa tu najdemo delujoči 500 let stari mlin na veter, ki so ga nekoč
uporabljali za mletje soli ter črpanje vode. Po ogledu solin smo se odpeljali v
bližnjo vas Erice, ki se dviguje nad
Tirenskim morjem, na 751 m visokem hribu. Gre za v celoti kamnito vas, do
katerega vodi strma in ovinkasta cesta, a ni sile. Tisti, ki se ceste res
ustrašijo, pa lahko v toplejšem delu leta pridejo v kraj tudi z gondolo. Mesto
samo je res krasno, meni eno najljubših, zdaj je bila to oaza miru, saj
trgovinice niso bile odprte, verjetno je poleti tu vse drugače. Vhod v kraj je
skozi srednjeveška vrata ob kamniti cerkvi, ulice pa se vijejo tako, da se
zlahka izgubiš. Vas je izredno lepo obnovljena, vsa pročelja hiš so odeta v
kamen in so videti, kot da tu stojijo že tisoč in več let. Med najbolj
izstopajočimi stavbami sta, poleg številnih cerkvic (menda naj bi jih bilo v
vasi kar 60), dva gradova, Pepoli in Venus. Zame je bila to verjetno najlepša
vas na Siciliji, zato smo preživelu tu kar večji del dneva, na poti v Agrigente
pa smo namesto ob obali zapeljali v hribovito notranjost, saj smo si želeli
ogledati območje, ki ga je leta 1968 prizadel potres in nekatere vasi izbrisal
iz zemljevida Sicilije. Cretto di Burri je betonska inštalacija umetnika Alberta
Burrija, ki se dviga na mestu nekdanjega
mesta Gibellina Vecchia, ki ga je
porušil potres, 20 kilometrov stran pa je nastalo novo mesto Gibellina Nuova. Burri
je začel z deli leta 1985, inštalacija pa je bila končana leta 2015, 10 let po
umetnikovi smrti. Odpeljali smo se še do kraja Poggioreale, mesta duhov, ki je bilo eno izmed najbolj prizadetih
območij v potresu. Številna mesta so bila opustošena in evakuirana, toda
Poggioreale je bilo eno tistih, ki je bilo popolnoma zapuščeno. Kar je ostalo
od prvotnega mesta, je preprosto ostalo tam, saj je bila večina stavb nestabilnih
in propadajočih, celotna vasica pa se je »preselila« na varno razdaljo nekaj
kilometrov stran. Za nami je bil dolg dan, ki se je končal blizu Agrigenta v
našem prenočišču.
Ponedeljek, 2. 3.: Agrigento-Scala
dei Turchi-dolina templjev-Enna-Caltagirone (prenočišče): 190 km
Blizu Agrigenta se nahaja
eno najbolj osupljivih obal, kar sem jih kdaj videla. Bela pravljična obala te
resnično pusti brez besed. Imenuje se Scala
dei Turchi ali Turške stopnice. Čudovita belina Turških stopnic je res
nekaj, kar vzame dih. Ko jih vidiš od daleč in tudi, ko si tam. Res so nekaj
posebnega, izgleda kot da hodiš po oblakih. Primerjajo jih s turškimi
Pamukalami, od tod tudi ime Turške stopnice. Ko sem si ogledovala slike, sem
videla ljudi, ki posedajo po stopnicah in samoumevno se mi je zdelo, da bomo
tudi mi naredili nekaj fotografij na obali. Potem pa smo prišli do obale in ena
sama ograja. Gospod pred nami je veselo preplezal čez ograjo in enako smo
naredili tudi mi. Opravili smo pravi mali fotošuting, počasi prehodili obalo in
odšli nazaj proti ograji, jo preplezali …. Potem pa zagledali tri policaje, ki
so se nam približevali. Ups… še dobro, da nismo znali italijansko, ko nam je
prvi policaj nekaj govoril, pa je samo zamahnil z roko in nas spustil mimo.
Očitno je plezanje čez ograjo res prepovedano. Bomo vedeli za naslednjič …
Hitro smo se pobrali s prizorišča in se odpravili proti Valle dei templi, dolini templjev. Po fotografijah sodeč sem si
predstavljala, da je dolina templjev nekje izven urbanih naselij v naravi, a je
pravzaprav skorajda v samem mestu. Na območju mesta, ki je bilo v času grške
kolonizacije poznano pod imenom Akragas, je nekoč domovalo deset antičnih
templjev, ostanke devetih pa je še danes mogoče občudovati. Najbolj impresiven
je prav gotovo Tempelj enotnosti, ki je najbolje ohranjeni dorski tempelj na
vsej Siciliji. Ime je dobil po nekem rimskem napisu, ki so ga arheologi našli v
njegovi bližini. Iz doline templjev, kjer imaš za par ur ogledov, smo se
odpeljali do mesta Enna na vrhu
pečine, 1196 metrov visoko, ki daje občutek, kot da bi bilo odrezano od sveta
pod njim. Drugače pa samo mesto name ni napravilo pretiranega vtisa, oziroma
bolj kot smo se približevali koncu potovanja in več kot smo si že ogledali,
manj krajev je na nas res naredilo večji vtis. Prespali smo v kraju Caltagirone
v prečudoviti hiši bivšega dirkača in telovadke, ki sta v zgornjem nadstropju
svoje hiše uredila krasen apartma, v katerem bi človek z lahkoto preživel nekaj
dni.
Torek, 3. 3.:
Caltagirone-Noto-Sirakuse-Catania letališče: 190 km
S težkim srcem smo se
poslovili od našega prenočišča, ki je bilo res najlepše na celi poti in se
odpeljali do mesta Caltagirone, ki
je aristokratsko mesto, polno čudovitih palač in cerkva. Tisto, kar da največji
pečat mestu, pa je keramika. Skoraj vse stavbe v starem mestnem jedru so okrašene
s keramičnimi ploščicami. Vrhunec ogleda je nedvomno 142 stopnic Scalinata di
Santa Maria del Monte, ki povezujejo spodnje mesto s starejšim, zgornjim
mestom. Stojni del stopnice je okrašen s keramičnimi ploščicami, kar ponuja
barvito alternativo sivemu kamnu lave iz horizontalnih delov. Ko prispeš do
vrha stopnic, pa se pred tabo razprostre lep pogled na mesto. Tudi mesto Noto smo obiskali, za katerega pravijo,
da je biser baročnega urbanizma in arhitekture. Po uničenju mesta v potresu
leta 1693 je bilo mesto ponovno zgrajeno v baročnem stilu, za glavni gradbeni
material pa je bil uporabljen apnenec. Tudi to mesto je lepo, a iskreno smo
videli kar nekaj lepših. Zlasti manjši kraji so nas veliko bolj navdušili kot
večji. Zadnji postanek pred odhodom na letališče pa je bil arheološki park v
mestu Sirakuze, ki ga prvi dan nismo
mogli obiskati, tokrat pa smo le prišli do največjega amfiteatra na Siciliji,
ki je vklesan v živo skalo. V svoji zlati dobi je sprejel tudi do 15 tisoč
ljudi. V parku je tudi votlina, imenovana Dionizovo uho. Ta se imenuje tako,
saj naj bi bila sprednja stran nekakšna oblika uhlja. Votlino naj bi ročno
izklesali sužnji po navodili vodilnih zato, da bi vanjo zapirali sužnje in jim
prisluškovali. Le to je bilo mogoče, saj je votlina pravi akustični fenomen. S
tem se je naša pot zaključila. Samo še vožnja do letališča in večerni polet nazaj
na Dunaj, pa se je naša sicilijanska pustolovščina uspešno pripeljala do konca.
Za
konec …
Sicilija je destinacija,
ki bo zadovoljila marsikaterega popotnika. Je zelo enostavna za potovanje z
avtomobilom, le na promet se je potrebno navaditi, in ravno prav velika, da jo
dodobra spoznamo že v desetih dneh. Potovanje po Siciliji ni sicer najbolj
eksotično, a je zelo pestro in zanimivo. Ponuja številne zgodovinske
znamenitosti, krasne plaže, očarljive ulice, pregrešno dobro hrano in seveda
Etno. Sonce,
prijaznost domačinov, italijanski temperament, dišeča pokrajina in spoštovanje
tradicije, vse skupaj poskrbi, da (včasih šele doma) ugotovimo, da je bilo to
spet eno krasno potovanje. Potovanje se je zaključilo tik pred izbruhom korona
virusa pri nas in je bilo zadnje ….vprašanje, za koliko časa …
Urška
