Tokrat nisem potovala sama, zato je bilo vse lažje. V dvoje je vedno lažje. Po pristanku letala sva se z avtom (po levi) zapeljala na podeželje. Prvi večer Cambridge, mesto z bogato akademsko tradicijo in zgodovinskimi znamenitostmi, ki je eno izmed najbolj očarljivih angleških mest. Prelepe stavbe, kolidži, knjigarne, kavarne, prostrani zeleni parki in seveda reka Cam so odlično študijsko okolje. Krasno mesto, a zvečer izgubi kar nekaj čara, ki ga ima podnevi. Vsa učenost zvečer zbledi, a drugače ni šlo, saj sva avto prevzela na letališču in do prve nočitve, prvega hotela, je bila logična izbira prav Cambridge. Pet pred dvanajsto zvečer pa še skok v lokalni pub na pivce. Zaradi sobote je bil vaški pub odprt dlje kot ponavadi, saj se pubi v mestih, vključno z Londonom, zaprejo striktno ob enajstih zvečer. Je pa res, da so že ob šestih zvečer nabito polni. Pravzaprav so polne predvsem ulice pred pubi, saj so se Angleži po sprejetju zakona, ki prepoveduje kajenje v pubih, množično preselili na ulice.
Naslednje jutro naju je pričakalo sonce, ki se je kasneje sicer kmalu skrilo za oblake, a sonce je definitivno sijalo. Pomemben podatek. Za Anglijo. Star hotel nama je postregel s pravim angleškim zajtrkom – jajca, toast, slanina, fižol, klobasica, pa še kaj. Nisem sicer blazni ljubitelj, a priložnosti in lokaciji je zelo ustrezalo. Ta dan sva se odpravila na pravo angleško podeželje južne Anglije. Vozila sva se po stranskih cestah, kjer naju je vsake toliko pričakala ljubka cerkev s starim pokopališčem, utrjena mesta z gradovi, kot je Warwick s čudovitim gradom, v katerem preživiš cel dan (če ga imaš na voljo).







Naslednja postojanka je bil Stratford upon Avon. Stratford je tradicionalno trgovsko mestece v srcu Anglije. Zgodovinsko ozadje, tudorske (črtaste) hiše, živahnost trgovinic in lokalnih pubov dajeta mestecu poseben čar. Je rojstni kraj enega največjih svetovnih dramatikov, Wiliama Shakespearea, zato je romarski kraj ljubiteljev gledališke besede. Mesto je zakladnica, kjer se vsedeš pred kavarno in opazuješ svet, ki počasi polzi mimo tebe. Kava je krasen izgovor za počitek. Čeprav ni takšna kot doma in jo je včasih za celo skledo, pa ob zgodnjih jutranjih urah, ko se mesto prebuja, čudovito pristaja opazovanju ljudi. Tudi vreme je tu milejše kot doma, zato posedanje zunaj ni ovira. V tednu, ko sva bila v Angliji midva, je bilo prav prijetno toplo – stalno med 15 in 20 stopinj, in brez dežja. Brez dežja v Angliji. Prav neverjetno.















Popoldne preživiva v Cadbury world. Tovarni čokolade. Po priporočilu sodelavke sva cel popoldan vonjala čokolado, se vozila z vlakcem, ki mu je zmanjkalo elektrike, ter se počutila kot petletna otroka. No, ja, za pogledat je, bi pa ta čas veliko raje preživela v kakšnem ljubkem podeželskem mestecu. Mimo Chesterja naju je pot vodila v Wales. Skrivnostna močvirna pokrajina iz nadaljevank, ki smo jih gledali včasih, kjer se je nujno zgodil kakšen umor in so truplo odvrgli v bližnje močvirje, je s svojimi jesenskimi barvami prav čudovita. Prav gotovo ima tudi poleti svoj čar, ko je zelena, a jesen prinaša raznolikost barv, ki bi jo težko naslikal najboljši slikar. Od rumene do rjave preko rdeče je razpon barv, ki se ponujajo, ko z avtom po stranskih cestah voziš mimo čred ovac.
Naslednji dan naju je čakal vzpon na najvišji vrh Walesa, Mt Snowdon, visok 1086 metrov. Vzpon pa le ni bil vzpon v pravem pomenu besede, ampak smo se na vrh zapeljali z železnico. Sprva so bili razgledi čudoviti, bolj ko smo se približevali vrhu, bolj je megla prekrivala rezglede. In na vrhu smo videli megleni nič. Sploh pa pravijo, da je pot pomembnejša od cilja. Bo že menda držalo. Popoldan pa spet (tokrat welško) podeželje. Majhne ljubke kamnite vasice ter mesta med njimi, eno izmed njih, ribiško mesto Caernarfon, idealni kraj za posedanje na glavnem trgu. In obvezna kavica.






Na podeželju bi človek kar ostal. Tu se čas ustavi, ko skoraj sam potuješ po hribčkih in dolincah, družbo pa ti delajo ovce in tu pa tam kakšen vlak, ki sopiha čez slikovito pokrajino.





Zadnji dan spremstva črne škatlice, ki sliši na ime Ford fusion, sva se preko nacionalnega parka Brecon Beacon in nekdaj že obiskanega Batha pripeljala nazaj v Anglijo, do kamnitega velikana iz neolitika in bronaste dobe po imenu Stonehenge. S površja je videti kot zmešnjava pokončnih in prekucnjenih kamnov, iz zraka pa postane njegova oblika bolj jasna. Gre za niz koncentričnih krogov iz nasute zemlje ter iz manjših in večjih kamnov. Zadnji postanek pred predajo avta pa Oxford, najstarejše univerzitetno mesto v Angliji, kjer študira elita, v mestu pa so na vsakem koraku univerzitetne stavbe s krasno arhitekturo in detajli.











In nato drugi del najinega potovanja – London. Jaz sem bila tu tretjič, Simon prvič. Zato je bilo zame nekaj ponavljanja v smislu obiskovanja znamenitosti, ki naj bi jih obiskal, ko prvič prideš, a nič zato. Po petih letih se marsikaj pozabi. Tri dni in pol sva se potepala po angleški prestolnici in jo srkala vase.
Ubrala veliko pešpoti po parkih, odetih v čudovite jesenske barve in prehodila še več stopnic podzemne železnice.
Se vozila z ladjico po Temzi do začetkega poldnevnika v Greenwichu.
Se povzpela na vrh katedrale sv. Paula, na obnovljeni Monument in na vrh (po mojem mnenju) najlepšega mosta na svetu Tower Bridga.
Jedla fish and chips.
Obiskala spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta – pa se niso nič prepirali.
Prišla v Kew gardens skoraj že ob mraku, ko so obiskovalci že odšli, ostale so samo še race.
Opazovala dogajanje na predvečer Halloweena.
Si privoščila pivo ali dva (ter cider – jabolčnik) v pubu, potem ko sva porabila celo večnost, da sva našla proste sedeže znotraj. Največkrat so namreč ostala samo še stojišča 50 in več metrov zunaj puba.
Si ogledala muzikal Fantom iz opere. Neverjetna izkušnja.
Obiskala sejem starin, ki vsako soboto poteka na Portobello road. Čeprav nisem blazni ljubitelj starin, pa me je ta tržnica absolutno navdušila. Predvsem z vzdušjem. Tu bi lahko preživela ves dan med brskanjem po vsem, kar Angleži privlečejo na plan. Ja, tudi kašna štampiljka se najde.
Pa še marsikaj.

































A potrebno se je bilo počasi vrniti domov. Še prej si obleči pet majic, en jopič in eno vetrovko ter dvojne hlače, knjige, ki so v knjigarnah smešno poceni, če naletiš na akcijo, pa zatlačiti za pas, da ti slavni irski prevoznik ne zaračuna prekomerno težo prtljage. A uspela sva varno in brez doplačil priti nazaj.
Podeželje ti da spokojnost, London pa glamur. Zato bom še šla. Morda naslednjič po večjem delu Anglije za dlje časa.

11 komentarjev:
Hvala za fotke in vtise! Me je kar malo odneslo...
Hvala za te (sveže) spomine, ujete v besedo in fotografijo!
Ooo, kakšna super objava. Čudovite slike, super opisi. Me kar ma da bi šla, sploh tisti podeželski del mi je neizmerno všeč.
Sem se kar vživela v potovanje po angleškem podeželju. Super zapis in lepe fotke ... netipično angleške - sončne!
Na koncu sem se pa prav nasmejala oblačenju in pakiranju ... vedno je tako. :)
Čudovito. Z vremenom sta pa res imela srečo. :)
:) super potovanje in še boljše fotke :)
Dober zacetek
Tako lepo te je brati, tako v živo si vse opisala in opremila s fotografijami - sem dobila občutek da sem bila na potovanju tudi jaz.
Morda mi pa kdaj uspe....
Veruška
jst sploh ne rabim hodit po svetu :-)
s tabo sem bla spet na potovanju...kolk je leeeepooooo....
ti pa res znaš človeka popeljat nekam :-)
hvala ti!!!!
kak lepooooo!
Objavite komentar