Sedem resnic

Mravljica me je potunkala, da napišem sedem resnic o sebi. Pa saj jaz sem pa čisto dolgočasna, sem si mislila. Sedem jih ne bom nikoli spravila skupaj. Pa sem začela pisat in zdaj je tu izbor, saj sem jih našla kar precej več. Tako je tu internetni izbor. Tiste najbolj intimne po moje na internet sploh ne sodijo, malo je treba zadržati tudi zase.

1. Pogosto izgledam huda. Jezna. Pa sploh nisem. Tak je samo moj izraz na obrazu. Vsi se pač ne moremo kar naprej smehljati. Pa to ne pomeni, da smo slabe volje ali na koga jezni. Res. Prisežem.

2. Ena najboljših odločitev v mojem življenju je bila, da sem odšla za nekaj časa v Anglijo kot varuška. Take izkušnje prav pridejo v življenju, tam sem postala bolj samostojna, trdna, odločna in od tam izvira tudi začetek mojih popotniških odisejad. Sama sem potovala po Angliji in Škotski ter tako pridobila prve prave izkušnje. Kljub vsem indijskim, južnoameriškim in drugim popotniškim izkušnjam pa priznam, da je Evropa še vedno zakon. Rada imam zgodovino, ki veje iz vsakega kamna, vsake stavbe, rada imam menjavanje letnih časov in med vsemi državami mi je bilo najlepše na Irskem. Energija in spokojnost, ki jo doživiš tam, je zame edinstvena.

3. Že od nekdaj si želim majhno hiško, takšno, iz katere se bo iz dnevne sobe dalo priti direktno na teraso. Odkar sem videla hišo naših znancev v Laškem, si jo ne morem izbiti iz glave. Ampak se pa znam prilagajati in vsakega svojega kotička sem zelo vesela. Rada kombiniram, ljubim drobne dodatke in komaj čakam, da bom opremljala tudi svoj dom. Enkrat. Upam, da kmalu.

4. Rada presenečam in podarjam. Čisto majhne pozornosti, darilca, s katerimi polepšaš uro, dan. Imam malo prijateljev, a tiste prave. Sem dobra prijateljica, ki bi naredila za svoje prijatelje zelo veliko. Žal to čustvo dostikrat ni obojestransko oziroma takšno, kot bi si želela ali zaslužila.

5. Imam kar nekaj strahov. Strah me je teme, če sem sama doma. Ko vsi odidejo in sem sama v hiši, mi je neprijetno, slišim vsak glas, vsako premikanje, vsak piš vetra in me skrbi, kdo se potika naokoli. Zato bi se težko navadila živeti nekje blizu gozda. V mladosti me je bilo strah zaspati, če sem imela nogo izpod odeje, saj se mi je zdelo, da me bo nekaj zagrabilo, čudna pošast ali kaj drugega. Strah me je višine in hitrosti. Zato ne maram vrtiljakov, vlakov smrti ali drugih adrenalinskih podvigov, Gardaland definitivno ni zame (in tam tudi nisem bila).
Najtežji trenutki v mojem življenju so bili tisti, ko sem izgubila svoje stare starše. Oma in dedo sta bila do šole vedno z mano, saj smo živeli skupaj. Zato je moj največji strah bolezen mojih bližnjih. Bolj kot moja.

6. Ustvarjanje imam nekako tudi v genih. Rada poizkušam in rada bi znala čim več. Včasih sem veliko gledala televizijo, danes skorajda nič več. Če česa ne počnem, je že malo čudno in me sprašujejo, ali je z mano kaj narobe. Toliko bi še rada znala, toliko tečajev obiskala. Bo dovolj eno samo življenje?

7. Še ob koncu srednje šole nisem vedela, kaj naj študiram. Bila sem uspešna v vseh predmetih, razen v naravoslovnih, a moja predstava je bila, da moraš biti v tistem, kar greš študirat, odličen, zato je bila odločitev težka. Ko sem potem videla, kaj bodo nekateri moji sošolci študirali, sem bila kar malo razočarana, saj sem vedela, da niti slučajno niso bili odlični v predmetih, ki so jih študirali. Če bi bila mlajša, bi prav gotovo še kaj študirala ob delu, moj izbor bi bil danes likovna pedagogika. Nikoli ne znaš ali obvladaš preveč.

Tako, pa sem opravila :))