Naslednji dan naju je
čakala EVORA, ki kraljuje na griču, ki se blago dviguje iz osončenih
planjav Alenteja. Skoraj vsa je ujeta v robustno obzidje iz 14. stoletja. Leta
1986 je bila uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Največji
znamenitosti mesta sta Dianin tempelj, ki so ga v preteklosti uporabljali kot
tržnico, danes pa je zaščiten, in cerkev sv. Frančiška, ki v sebi skriva kapelo
kosti, Capele dos Ossos, ki je opremljena s 5000 človeškimi okostji, na vhodu
pa je zapisano: »Me, kosti, ki smo tu, čakamo na vaše kosti.«
Na poti v prestolnico se čez slikoviti Alentejo pelješ čez prostrane oljčne nasade in nasade hrasta
plutovca. Portugalska je po proizvodnji plute prva na svetu in to se vidi na
vsakem koraku. Zelo domiselno pa so uporabili pluto tudi v turistične namene:
kot torbice, podstavke, pokrivala, vse to je izdelano iz obdelane plute hrasta
plutovca. Tudi megalitska arheološka najdišča so na tem območju pogosta. V CROMELQUE
DOS ALAMENDROS, ki sva ga obiskala midva, je 92 megalitskih kamnov
razporejenih v krožni obliki ter je največje območje megalitskih stolpov na
Iberskem polotoku in eno največjih v Evropi.
SINTRA je stara kraljevska prestolnica, ki leži na
vrhu visoke vzpetine in je obdana z gostimi zelenimi gozdovi. Mesto, ki velja
za eno najlepših na Portugalskem, je v minulih stoletjih navdihovalo pesnike,
pisatelje, glasbenike in druge umetnike. Tu je bila letna rezidenca kraljeve
družine do odprave monarhije leta 1910. Odločila sva se za ogled najbolj
kičaste izmed palač, palačo Pena. Kralji so jo uporabljali vse do 19. st. in dolga zgodovina
te stavbe je prinesla tudi številne arhitekturne sloge, predvsem gotskega in
emanuelinskega, največji čar pa palači daje okrasje v številnih svečanih
prostorih. Nisem si mogla kaj, da si ne bi predstavljala, kako čudovita bi bila
lahko palača, če bi jo obnovili, kajti njena fasada je obledela, napada jo
plesen in počasi propada.
LIZBONA, glavno mesto Portugalske. Ko Portugalsko
prevoziš po dolgem in počez, ti mogoče Lizbona ne predstavlja vrhunca potovanja.
In res – kot ljubiteljico majhnih, utrjenih mest, vasi, nagnetenih hiš, ozkih
uličic je Lizbona manj portugalska od ostalega dela. Je pa na eni strani bolj
svetovljanska, po drugi pa bolj uboga – tu srečaš berače, ki jih drugje
skorajda ni. Tu je tudi polno prometa in polno turistov. Za marsikoga
predstavlja Lizbona edini kraj, ki ga na Portugalskem obiščejo, kar je škoda,
saj je Portugalska še vse kaj drugega in vse kaj zanimivejšega kot le glavno
mesto. Je pa mesto, ki leži na sedmih gričih ob obali reke Tejo, vseeno zelo
zanimivo. Najprej predel Belem, kjer najdemo dva dragulja pod zaščito Unesca,
Belemski stolp iz 16. stoletja in samostan Sv. Jeronimo (spomenik renesančne
arhitekture) s cerkvijo, v kateri so grobnice portugalskih kraljev in sarkofaga
pesnika Camoesa in pomorščaka Vasca da Game. V Belemu je tudi spomenik slavnih
pomorščakov, raziskovalcev. Pa še na znamenite Pasteis de Belem ne gre
pozabiti. Ko sem raziskovala Portugalsko v okviru projekta Evropska vas, sem
jih pekla, zdaj pa je bilo potrebno preizkusiti »taprave« v četrti Belem v
kavarni, kjer jih pečejo že od leta 1737. In res so ti kremasti kolački nebeški.
Kar topijo se v ustih, vanilijeva krema, listnato testo in pa cimet – zame
kombinacija, ki ji ni para. Še en dokaz, da Portugalce turizem še ni pokvaril:
čeprav se v kavarno zgrinjajo turisti, ki čakajo na svoje belemske kolačke v
vrsti, so le-ti še vedno cenejši kot drugod, pa tudi kava ni nič dražja kot
drugje po Portugalski. Lizbona je tudi fado, pa tipični plesi, ki sva jih slučajno
odkrila v nekem domačem lokalu v Alfami, ki je duša stare Lizbone. Pa rumeni
tramvaji, ki te popeljejo na vrh enega izmed sedmih gričev Lizbone. In še in
še: prizorišče svetovne razstave Expo 1998, park narodov, kjer sva si ogledala
Lizbonski oceanografski muzej, ki velja za največjega in najlepšega na svetu
ter na sodoben in privlačen način predstavlja podvodni svet.
In že je bil čas, da se od Lizbone odpraviva spet proti Portu, kjer sva
oddala avto in se odpravila domov. A pred tem je bilo potrebno narediti še
nekaj postankov. Prvi je bil najzahodnejša točka celinske Evrope, RT CABO ROCA.
Nato pa proti severu do portugalskih Benetk, kakor imenujejo mesto AVEIRO zaradi zanimivih in
živahnih kanalov ter nizkih mostov čez nje. Živahno mesto je znano tudi po
tradicionalnih poslikanih čolnih za pobiranje alg in jegulj.
Deset kilometrov izven mesta ob Atlantiku pa leži COSTA
NOVA DO PRADO, ribiška vasica s tipičnimi lesenimi črtastimi hišami.
Krog po Portugalski je bil tako sklenjen. Porto, proti vzhodu in proti jugu po podeželski Portugalski, Lizbona ter pot nazaj v Porto ob obali. 1700 kilometrov glavnih in stranskih cest, nešteto vetrnic, ki se mešajo s starimi mlini, ki propadajo, nešteti nasadi hrastov plutovcev, vinska trta, vse to in še več je Portugalska, ta čudovita romantično-melanholična država na jugozahodu Evrope.
Adeus, Portugal!
Urška
4 komentarji:
Lijepo putovanje...kao da sam bila s vama!
Ker večkrat pokukam na tvoj blog ti podajam Liebster Award.
Lp
Lepo popotovanje, pa še od mene si prejela nagradico;)
Joj,kako čudovito potovanje!!!!
Urška,hvalaaaaaaa!
Objavite komentar