Portugalska 2013 2. del

Takole, pa še drugi del najine čudovite portugalske zgodbe :)

Naslednji dan naju je čakala EVORA, ki kraljuje na griču, ki se blago dviguje iz osončenih planjav Alenteja. Skoraj vsa je ujeta v robustno obzidje iz 14. stoletja. Leta 1986 je bila uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Največji znamenitosti mesta sta Dianin tempelj, ki so ga v preteklosti uporabljali kot tržnico, danes pa je zaščiten, in cerkev sv. Frančiška, ki v sebi skriva kapelo kosti, Capele dos Ossos, ki je opremljena s 5000 človeškimi okostji, na vhodu pa je zapisano: »Me, kosti, ki smo tu, čakamo na vaše kosti.«

Na poti v prestolnico se čez slikoviti Alentejo pelješ čez prostrane oljčne nasade in nasade hrasta plutovca. Portugalska je po proizvodnji plute prva na svetu in to se vidi na vsakem koraku. Zelo domiselno pa so uporabili pluto tudi v turistične namene: kot torbice, podstavke, pokrivala, vse to je izdelano iz obdelane plute hrasta plutovca. Tudi megalitska arheološka najdišča so na tem območju pogosta. V CROMELQUE DOS ALAMENDROS, ki sva ga obiskala midva, je 92 megalitskih kamnov razporejenih v krožni obliki ter je največje območje megalitskih stolpov na Iberskem polotoku in eno največjih v Evropi.

SINTRA je stara kraljevska prestolnica, ki leži na vrhu visoke vzpetine in je obdana z gostimi zelenimi gozdovi. Mesto, ki velja za eno najlepših na Portugalskem, je v minulih stoletjih navdihovalo pesnike, pisatelje, glasbenike in druge umetnike. Tu je bila letna rezidenca kraljeve družine do odprave monarhije leta 1910. Odločila sva se za ogled najbolj kičaste izmed palač, palačo Pena. Kralji so jo uporabljali vse do 19. st. in dolga zgodovina te stavbe je prinesla tudi številne arhitekturne sloge, predvsem gotskega in emanuelinskega, največji čar pa palači daje okrasje v številnih svečanih prostorih. Nisem si mogla kaj, da si ne bi predstavljala, kako čudovita bi bila lahko palača, če bi jo obnovili, kajti njena fasada je obledela, napada jo plesen in počasi propada. 

LIZBONA, glavno mesto Portugalske. Ko Portugalsko prevoziš po dolgem in počez, ti mogoče Lizbona ne predstavlja vrhunca potovanja. In res – kot ljubiteljico majhnih, utrjenih mest, vasi, nagnetenih hiš, ozkih uličic je Lizbona manj portugalska od ostalega dela. Je pa na eni strani bolj svetovljanska, po drugi pa bolj uboga – tu srečaš berače, ki jih drugje skorajda ni. Tu je tudi polno prometa in polno turistov. Za marsikoga predstavlja Lizbona edini kraj, ki ga na Portugalskem obiščejo, kar je škoda, saj je Portugalska še vse kaj drugega in vse kaj zanimivejšega kot le glavno mesto. Je pa mesto, ki leži na sedmih gričih ob obali reke Tejo, vseeno zelo zanimivo. Najprej predel Belem, kjer najdemo dva dragulja pod zaščito Unesca, Belemski stolp iz 16. stoletja in samostan Sv. Jeronimo (spomenik renesančne arhitekture) s cerkvijo, v kateri so grobnice portugalskih kraljev in sarkofaga pesnika Camoesa in pomorščaka Vasca da Game. V Belemu je tudi spomenik slavnih pomorščakov, raziskovalcev. Pa še na znamenite Pasteis de Belem ne gre pozabiti. Ko sem raziskovala Portugalsko v okviru projekta Evropska vas, sem jih pekla, zdaj pa je bilo potrebno preizkusiti »taprave« v četrti Belem v kavarni, kjer jih pečejo že od leta 1737. In res so ti kremasti kolački nebeški. Kar topijo se v ustih, vanilijeva krema, listnato testo in pa cimet – zame kombinacija, ki ji ni para. Še en dokaz, da Portugalce turizem še ni pokvaril: čeprav se v kavarno zgrinjajo turisti, ki čakajo na svoje belemske kolačke v vrsti, so le-ti še vedno cenejši kot drugod, pa tudi kava ni nič dražja kot drugje po Portugalski. Lizbona je tudi fado, pa tipični plesi, ki sva jih slučajno odkrila v nekem domačem lokalu v Alfami, ki je duša stare Lizbone. Pa rumeni tramvaji, ki te popeljejo na vrh enega izmed sedmih gričev Lizbone. In še in še: prizorišče svetovne razstave Expo 1998, park narodov, kjer sva si ogledala Lizbonski oceanografski muzej, ki velja za največjega in najlepšega na svetu ter na sodoben in privlačen način predstavlja podvodni svet. 

In že je bil čas, da se od Lizbone odpraviva spet proti Portu, kjer sva oddala avto in se odpravila domov. A pred tem je bilo potrebno narediti še nekaj postankov. Prvi je bil najzahodnejša točka celinske Evrope, RT CABO ROCA.

Nato pa proti severu do portugalskih Benetk, kakor imenujejo mesto AVEIRO zaradi zanimivih in živahnih kanalov ter nizkih mostov čez nje. Živahno mesto je znano tudi po tradicionalnih poslikanih čolnih za pobiranje alg in jegulj.

Deset kilometrov izven mesta ob Atlantiku pa leži COSTA NOVA DO PRADO, ribiška vasica s tipičnimi lesenimi črtastimi hišami.

Krog po Portugalski je bil tako sklenjen. Porto, proti vzhodu in proti jugu po podeželski Portugalski, Lizbona ter pot nazaj v Porto ob obali. 1700 kilometrov glavnih in stranskih cest, nešteto vetrnic, ki se mešajo s starimi mlini, ki propadajo, nešteti nasadi hrastov plutovcev, vinska trta, vse to in še več je Portugalska, ta čudovita romantično-melanholična država na jugozahodu Evrope.

Adeus, Portugal!

Urška