Sejem v Bučki ali kako sta se "spopadli" kitajska plastika in ročno delo?

Torek, 25. junij. Bučka, pušl'c Dolenjske, ki ima vse, ki imajo veliki. Res nima veliko hiš, a ima šolo (vsaj 5 razredov), vrtec, trgovino, najboljšega soseda, bife, gasilski dom. Pa še kaj. Ima pa še nekaj več, kar večji kraji prav gotovo nimajo. Kolektivnega duha. Ne moreš verjeti, kaj vse imajo v tej majhni vasi: gasilsko društvo, pevski zbor, kulturno društvo, gledališko skupino, moto klub, pa še in še. Predvsem še turistično društvo, ki je letos dobilo tudi občinsko nagrado za spodbujanje turizma v zadnjih 10 letih. To delovno turistično društvo je na državni praznik že 10. po vrsti organiziralo Bučkin smenj. Bo res držalo, da so ljudje v takšnih majhnih vaseh dosti bolj povezani, kot v večjih mestih. Vsak vsakega pozna, kar ni nujno vedno pozitivno, a vseeno, državni praznik sem preživela v tej luštni vasici.

Pa čeprav sem želela v tej objavi malo več napisati o vrednosti ročnega dela v primerjavi s kitajsko plastiko, raje ne bom preveč. Pa vseeno: kljub ljubkosti smenja so me zmotili kramarji na drugi strani ceste, kitajski kramarji, ki so prodajali najbolj ceneno robo, ki si jo lahko zamisliš. Plastik fantastik, ampak to je tisto, ki pritegne 50 % ljudi, če ne več. Neverjetno, ampak nimam nič proti, eden ceni ročno delo, drugi pa ceneno robo. Helijevi baloni, kič od kiča, pa plastične igrače skorajda za enkratno uporabo, res pa le za par evrov, pa puške....Skoraj vsak drugi fant je v rokah držal puško in (ne mi zamerit), ampak le kakšen starš kupi svojem otroku puško?!?! Ni čudno, da so ročno izdelane stvari potem takoooo drage. Saj so res! V primerjavi s kitajskim kičem prav gotovo. A taisti ata, ki je sicer kupil svoji hčerkici Mačka Murija, ki se mu je zdel takooo drag, se je potem sprehajal še par ur po sejmu in voziček je bil poln raznorazne krame, od daljnogleda do puške in helijevega dirkalnika. Koliko bi šele lahko zapravil na kitajski strani ulice, če ne bi kupil Murija :) Pravzaprav sem skozi celoten sejem razmišljala, da nam očitno še ne gre tako slabo. Če sama ugotavljam, da so se v enem letu stvari zelo spremenile na slabše, kar se tiče prodaje ročnega dela, pa sem včeraj videla, da za nekatere nabiralce prahu še vedno najdemo denar. Pa naj bo to kitajski kič ali Maček Muri :)

Ta dva "Harryja Potterja" sta bila najboljša - odšla sta vsak po svojo knjigo :) Še je upanje ...

Urška