Prvomajska Bosna s skokom v Srbijo - 1. del

Med prvomajskimi počitnicami sva se odločila podrobneje raziskati Bosno in Hercegovino. Sama sem jo pred nekaj leti že obiskala, a le Sarajevo in Mostar z vmesnimi postanki,  a podrobneje še ne. Tokrat pa sva si rezervirala en teden le za Bosno, brez pretiranega hitenja sem in tja, načrtovala pa sva še kratek skok v Srbijo. Nekateri si v Bosni ogledajo res samo Sarajevo in Mostar , kar je škoda, saj skriva toliko naravnih lepot in tudi zanimivih mest. Kako krasno bi šele bilo, če Bosna ne bi bila ujeta v vojno toliko časa, in bi mesta, kot so Jajce ali Konjič, ali Mostar ostala takšna, kot so bila. Tako pa se vidi, da so obnovili tisto, za kar so dobili denar iz tujine, mnogo arhitekture pa propada. Že ko se pripelješ v Bosno po navadni cesti (Bosna nima avtocest, a je potovanje vseeno prijetno, le na kakšnih gorskih cestah navigacija sicer kaže »navadno« cesto, a se kasneje izkaže, da je to navadna kozja stezica), te presune, koliko hiš je praznih. Lahko bi rekla, da je po pokrajini Bosna zelo podobna Sloveniji. Ima gore, ogromno gozdov in celo nekaj malega morja. Bila sem presenečena, kako hribovita je, a je prav zaradi tega zelo zanimiva in drugačna. Počutiš se zelo varnega, tudi vožnja poteka zelo prijetno, tako da Bosno, pa čeprav se nam včasih zdi kar »preblizu« za daljše potovanje, zelo priporočam.

Ponedeljek, 27. 4.
Pot sem planirala tako, da sva prvi dan obiskala Bihać ter nacionalni park Una, zato se v Bosno nisva odpravila preko Gradiške ali Slavonskega Broda, ampak preko Zagreba in Karlovca. Po naključju (oziroma bolj pravilno, zaradi »geozakladkov«) sva še na Hrvaškem odkrila Slunj, kjer se nahajajo Slunjski slapovi. Nahajajo se tam, kjer se modro-zelena voda Slunjščice izliva v reko Korano, v dolžini 600 m preko niza pregrad in slapov, od katerih vsak nosi svoje ime (Buk, Hrvoje, Vilina kosa, Konjski rep).

Prva postaja v Bosni pa je bil Bihać. Bihać je obnovljeno mesto, polno mladine, ki je na delovni dan posedala po vseh kavarnah v mestu. Leži ob reki Uni, ki mu daje pečat in veliko možnosti za različne vodne športe. Zaradi ugodne geografske lege so se tu vrstili številni vladarji in vsak je pustil svoj pečat. Midva sva si tam privoščila prvo pivo v Bosni. Tu je 26. 11. 1942 po nastanku obsežnega osvobojenega ozemlja potekalo prvo zasedanje Avnoja, kjer se je zbralo 54 predstavnikov iz vseh republik razen Slovenije in Makedonije, kjer je potekala ofenziva. Avnoj je prevzel politične, vrhovni štab pa vojaške zadolžitve.

Nato sva se odpeljala v eno najlepših dolin (sotesk v Bosni), do nacionalnega parka Una. Nacionalni park se razprostira ob dolinah toka reke Une in Unac. Območje parka predstavlja edinstveno celovitost naravne dediščine in je zelo pomembno za ohranjanje endemitskih vrst in ohranjanja biološke raznolikosti. Posebnosti parka je na kraških tleh ustvarila reka Una, ki je v svojem srednjem toku oblikovala številne kraške pojave (kraške jame, slapove...) in slikovite kotline. Tu je tudi samostan Rmanj, ki je povezan z našim grofom Ulrikom Celjskim in njegovo ženo Katarino Brankovič.

Pred večerom sva skočila še v Drvar. Samo mesto je kot mesto duhov, prazno, zapuščeno. Posebej znana je Titova pečina, v kateri so 25. 5. 1944 Nemci poskušali izvesti atentat na Tita. Prespala sva na obrobju Prijedora v krasnem hotelu in se zjutraj s tipičnimi bosanskimi jedmi za zajtrk »napokala«, da je držalo cel dan.

Torek, 28. 4.
Iz Prijedora sva krenila proti nacionalnem parku Kozara s središčem Mrakovica, kjer stoji mogočen spomenik kot spomin junaštva in domoljubja jugoslovanskih narodov. Proti jugu proti Jajcu sva sledila toku reke Vrbas, ki je izdolbla kanjon oziroma dolino in s ceste se odpira krasen razgled na okljuke Vrbasa.

Ob reki Vrbas sva prispela v Jajce. Jajce je najbolj prepoznavno po čudovitih slapovih, s katerimi se reka Pliva izliva v reko Vrbas. Velike zmage narodno osvobodilne vojske po kapitulaciji Italije, uničenje četniške vojske ter priznanja, ki so jih poleti in jeseni 1943 dali zavezniki NOB, so omogočili II. zasedanje AVNOJ v Jajcu 29. in 30. novembra 1943, kjer so se zbrali vsi narodi Jugoslavije. Na njem so na Titov predlog AVNOJ razglasili za zakonodajno telo, kralju Petru in njegovi vladi pa so odrekli pravico predstavljati jugoslovanske narode in mu prepovedali vrnitev v domovino. Ustanovili so novo vlado (Narodni komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ), Josipu Brozu pa na predlog Moše Pijade  podelili naziv maršala. Jajce je še danes lepo mesto, hiše se razprostirajo po vznožju hriba do trdnjave, a neustrezna gradnja porušenih stavb je pripeljala do tega, da nekdanjega tradicionalnega jedra ni več, čeprav so menda za neustrezne gradnje zaračunavali tudi kazni. A očitno ni pomagalo. Tu sva si ogledala trdnjavo, pa številne mošeje, obzidje, katakombe …

Kasneje sva se odpeljala še do Plivskega jezera, ki je znan po mlinčićih, majhnih mlinih, ki so bili v uporabi včasih, danes pa še vedno skozi njih teče voda in ustvarja krasno podobo.

Sreda, 29. 4.

iz Jajca sva se preko pprečudovitih planin, ponekod še nekoliko zasneženih, kjer so se pasle ovce, pastirji pa so naju pozdravljali, odpravila v Travnik, rojstno mesto Nobelovca Iva Andrića.

Čeprav je večji del svojega življenja preživel v Višegradu. Travnik imenujejo tudi evropski Istanbul iz Otomanskega cesarstva. Na bregovih Lašve so že Kelti, Iliri in Rimljani imeli svoja naselja in izpirali zlato. V zgodovinskih virih se Travnik prvič omenja leta 1463. V začetku 16. stoletja so mesto zavzeli Turki. Pod turško trdnjavo zgrajeno leta 1503 stojijo stanovanjske zgradbe in stari trgovsko-obrtni del mesta (čaršija), kjer sva si privoščila prave travniške čevape, ki so bili najboljši na celotni poti. Ogledala sva si tudi rojstno hišo Iva Andriča in se ustavila še pri izviru, imenovanem »plava voda«.

Naslednji postanek je bilo etno selo Babići, ki je pravzaprav apartmajsko naselje pri hotelu Rostovo, a tokrat popolnoma prazno. Nato pa počasi proti Sarajevu, slikoviti bosanski prestolnici, ki je skozi stoletja doživela bogato in burno zgodovino. 

Se nadaljuje ...