Prvomajska Bosna s skokom v Srbijo - 2. del

V prejšnjem delu sem vam predstavila prve tri dni najinega potovanja po Bosni. Nadaljujem z glavnim mestom Sarajevom.

Četrtek, 30. 4.
Sarajevo je bil edini kraj, kjer sva na poti prespala dvakrat. Za prestolnico, ki ponuja kar nekaj zanimivosti v samem mestu kot tudi v okolici, se to le spodobi.  Najlepše se je sprehajati po središču mesta, stari Čaršiji, ki je srce in duša  mesta s številnimi trgovinicami, obrtnimi delavnicami ter kavarnami, kjer si lahko privoščimo pravo bosansko kavo. Mesto deluje umirjeno, a hkrati te pretrese, ko na vsakem vogalu zagledaš pokopališča, saj so ljudje pokopavali tam, kjer je bil prostor, ne glede na to, ali je bilo to v središču mesta ali na travniku nedaleč stran. Privoščila sva si seveda tudi čevape, a res tu niso bili tako zelo dobri kot v Travniku, privoščila sva si najboljši burek daleč naokrog, pa fantastične baklave in druge sladice. Za prste obliznit! Sarajevska mestna hiša ali Viječnica je največja in najbolj reprezentativna stavba iz avstro-ogrskega obdobja v Sarajevu. Bila je končana leta 1896 in je služila kot sedež mestne vlade do konca druge svetovne vojne, ko je postal nacionalna knjižnica. V noči iz 25. do 26. avgusta 1992 je pogorela in več kot 90% knjig je bilo povsem uničenih. Latinski most (med letoma 1918 in 1992 imenovan Principov most) je eden najstarejših mostov v Sarajevu. V bližini mostu je bil leta 1914 izveden atentat na nadvojvodo Avstro-Ogrske Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sophie. Dogodek je znan kot sarajevski atentat ter povod  za začetek 1. svetovne vojne.  Bližini je tudi Inat kuća, pa številne džamije, od katerih je najpomembnejša Begova džamija. Tudi na olimpijske igre nisva pozabila, saj sva obiskala Olimpijski muzej v Zetri, ki sameva. Z dvigalom sva se povzpela tudi na najvišjo zgradbo v Bosni, Avaz tower, 176 metrov visoko zgradbo, ki je sedež dnevnega časopisa, na vrhu pa je razgledna ploščad z restavracijo. V središču Sarajeva stoji tudi zelo zanimiva zgradba, ki sva jo našla po zaslugi geocachinga: gre za pozabljen bunker iz 2. svetovne vojne, ki so ga zgradili Nemci, Američani pa so mu dali ime mravljišče.

V Sarajevu sva se zapeljala do parka ob izviru reke Bosne, Vrelo Bosne, dvanajst kilometrov jugozahodno od Sarajeva, v bližini predmestja Ilidža. Gre za krasen park, ki ponuja dobrodošel odmor od mestnega vrveža. 

Ogledala sva si Sarajevski predor, znan tudi kot »sarajevski ratni tunel« je naziv za predor, ki je bil zgrajen med obleganjem Sarajeva leta 1993, izpod steze letališča Butmir, pod nogami vojakov Združenih narodov in le 50 m vstran od položajev vojske Republike srbske, ter je povezoval dva položaja bosanske armade, zato so ga na kratko imenovali kar Tunel D-B. Predor je bil dolg okoli 720 m in visok okoli 1,50 m, na nekaterih delih pa do 1,80 m. Predor so v uradnih pogovorih med bosansko armado in modrimi čeladami imenovali kar »predor, ki ga ni«, ter je bil največja skrivnost Sarajeva. Po njegovi zaslugi je v oblegano Sarajevo prihajala hrana, orožje, cigarete in drug prepotreben material.

Zvečer pa je bil seveda čas za ponovno preizkušanje bosanskih specialitet ter njihovo vodno pipo.

Petek, 1. 5. 

Zgodaj zjutraj sva se odpravila iz Sarajeva, saj sva želela priti do olimpijskih prizorišč iz leta 1984. Najprej sva želela priti na Igman, kjer so ostanki olimpijskih skakalnic, a po poti, kjer sva startala, je bila cesta tako luknjasta, da se ni dalo priti nikamor. Zato sva se le obrnila in odšla proti Trebeviču, kjer pa še vedno stoji razpadajoča bob steza, ki so jo uporabljali vse do leta 1992, v času vojne pa je bila močno poškodovana, danes pa prekrita z grafiti.

Naslednja postaja najine poti je bil Višegrad, do katerega sva se peljala po čudoviti, gričevnati pokrajini, polni kanjonov proti meji s Srbijo. Več kot 500 let stari višegrajski most na Drini »na Drini čuprija« trenutno prenavljajo, tako da se ni mogoče sprehoditi po njem, lahko pa se sprehodimo po novem delu mesta, ki deluje sterilno, kot v kakšni kulisi iz filma, ki nima ničesar s starim mestom. Ljudje so sicer posedali, pili pijačo, saj je bil lep sončen dan, a to prav gotovo ni Bosna. Na fotografijah izgleda lepo, a je kot en tujek v sicer krasni pokrajini. Spet komu drugemu pa je verjetno všeč.

Ta dan sva želela skočiti tudi v sosednjo Srbijo, a skočiti ni ravno prava beseda, saj sva malo pozabila, da gre za državno mejo in bo potrebno na meji tudi čakati. Ustavila sva se še pri manastirju Dobrun, ki pritegne s svojo nenavadno arhitekturo.

Do Mokre gore, izhodišča za Šargansko osmico, sva zaradi čakanja na meji prispela kakih 30 sekund pred odhodom vlaka. Šarganska osmica je danes 15,5 kilometrov dolga krožna pot, do leta 1974 pa je bila del železniške proge med Užicami in Višegradom, do morja se je po tej poti takrat potovalo dva dni. Muzejski vlak, Ćiro, na poti zapelje skozi 22 tunelov, najdaljši je dolg blizu 1660 metrov, skupaj pa je tunelov kar za tretjino poti, na poti je še kakih 10 mostov, železniške postaje ob poti so danes lepo turistično urejene, razgledi so lepi, a ko se enkrat pelješ na Jungfraujoch ali pa na Pilatus v Švici, te Šarganska osmica vseeno ne prepriča tako zelo.

Drvengrad ali Kustendorf je turistična vasica, kjer je pred leti svoje filmsko mesto, ki je zdaj turistično naselje, postavil Emir Kusturica in tam posnel film Život je čudo. Zadnja postaja ta dan je bila planina Zlatibor in istoimenska vas, ki je turistično zelo obljudena. Glede na to, da je bil 1.maj, se je zdelo, da so vsi okoliški prebivalci ta dan na Zlatiboru. Zlasti krasen je razgled na gričevnato pokrajino z razgledišča nad mestom, kjer je postavljen spomenik.

Zadnji del sledi ...