Popotovanje po Indoneziji: Sumatra

Končno je tu drugi del, tokrat o Sumatri.

SUMATRA

Šesti največji otok na svetu očara s prostranostjo, divjo lepoto in tropskim gozdom, ki varuje nekatere najbolj ogrožene živalske in rastlinske vrste na našem planetu. Indonezija je drugače dvotretjinsko pokrita s tropskim gozdom. 

Vas Bukit Lawang leži na obrobju nacionalnega parka Gunung Leuser. Pokrajina je tu divja, mesto  leži ob reki, obdano je z džunglo in hitrimi rekami. Tu je v preteklosti deloval rehabilitacijski center za orangutane, zato se je kraj turistično zelo razvil, a je ohranil svojo prvinskost, preprostost. Orangutane, v malajščini pomeni njihovo ime »oseba iz gozda«, najdemo danes samo še na Sumatri in na Borneu in so zaradi krčenja tropskega deževnega gozda in divjega lova na robu izumrtja. Orangutani so bili večinoma rešeni iz ujetništva in so jih nato uspešno spet naselili v njihovo naravno okolje. Čeprav so zdaj svobodni, se nekateri vseeno večkrat vračajo po lahko dostopno hrano v bližini vasi. Za dva dni sva se podala na treking po džungli. V tropski džungli v bližini vasi lahko vidimo tudi tropske ptice, opice makaki, gibone, različne kuščarje in mnoge tropske rastline.

V Tangkahan sva šla zato, da bi se družila s sloni. Gre za prvotno divje azijske slone, ki so se v zavetišču znašli zato, ker so se preveč približevali ljudem in povzročali škodo po vaseh in na pridelkih. Če jih ne bi ujeli in nastanili v zavetišču, bi jih prebivalci teh vasi ubili. Najprej smo se sprehodili skupaj s čredo slonov do reke, kjer smo slone najprej 10 minut pustili popolnoma pri miru, da so odšli na veliko potrebo. Nato so jim njihovi trenerji dali znak, da so se ulegli na bok in takrat so nam pokazali, kako naj jih operemo s krtačo. Sloni imajo precej bolj grobo in ščetinasto kožo, kot se na prvi pogled zdi. Nato jim še daš za posladek nekaj banan in ananasa, v zahvalo pa smo dobili špricanje.

Hrana nama je bila zelo všeč. Veliko riža in rezancev. Nasi goreng je njihova najbolj vsakdanja jed, je pražen riž z različnimi primesmi. Ponavadi primešajo piščančje meso, čebulo, čili, za povrh pa pečeno jajce. Podobna jed je mie goreng, le da namesto riža uporabijo rezance. Tržnic je ogromno, pečejo in kuhajo na ulici, da si lahko sam izbereš, kaj naj ti vrže v lonec.

Iz mesta Berastagi sva se odpravila na območje ljudstva Batak. Batak ljudstvo je nekaj posebnega, saj so kristjani in živijo v zanimivih Batak hiškah. Dolgo let so živeli v osami v centralni Sumatri in so eno najbolj bojno naravnanih ljudstev. Dolgo so se bojevali med sabo in niso želeli graditi cest med vasicami, ker so bili tako nezaupljivi. Poleg tega so še leta do leta 1816 jedli svoje nasprotnike. Če so kakega ujeli, so ga enostavno ubili in spekli na žaru. Danes je ljudožerstvo z zakonom prepovedano, a še zdaj veljajo v Indoneziji kot najbolj vročekrvno ljudstvo. Ljudstvo Batak se deli na Karo Batak in Toba Batak ljudstvo. Karo Batak ima zelo posebne hiše, saj imajo na vrhu strehe rog in stojijo na kolih. So velike, podolgovate in včasih je v njih živelo 12 družin, danes še samo osem. Na hišah so številni ornamenti, z obveznim belo pobarvanim rogovjem na strehi. Ornamenti  prebivalce ščitijo pred zlemi duhovi in predstavljajo status lastnika. Obvezen je tudi simbol čičak (gekon).

Nato nadaljujeva do jezera Toba, ki velja za največje kratersko jezero na svetu. Ljudstvo Toba Batak živijo na jezeru Toba. Njihove  hiše so v obliki narobe obrnjene ladje in stojijo ena zraven druge ter s pročeljem gledajo na glavno ulico. Jezero je ponekod globoko tudi do 450 metrov. Na sredini leži otok Samosir, ki je približno tako velik kot država Singapur. Pravzaprav gre za polotok, kjer si najameva motor in obiščeva vasice, kjer so ostanki kulture Batak, znamenite hiše, grobnice kraljev, kraljevo palačo in toplice, ki pa propadajo.

Iz mesta Bukitingi sva naredila izlet v eno najlepših dolin Harau valley. Gre za čudovito območje kanjonov in skalnatih formacij, ki jih prekinja živo zelena barva riževih polj in gozdov. Granitni klifi se spuščajo 100 metrov globoko, prekinjajo pa jih številni slapovi.

Na Sumatri nama je bilo zelo všeč. Je bolj neokrnjena kot Java, ljudje pa so prijaznejši. Naslednjič pa še skok na Flores in Bali.

Urška