Bolivija in Peru 2008

In že smo v južni Ameriki. Zakaj Peru in Bolivija? Fascinira naju zanimiva, raznolika pokrajina v prvi vrsti, do ljudi pa sva (od Tunizije pred leti dalje, ko so naju oropali) malo skeptična. Še posebej pa po lanski Indiji, ko so bili ljudje res nemogoči. In lepo pokrajino sva pričakovala, vedela sva, da je tu Maccu Pichu, ki me je že od nekdaj fasciniral. Vedno se je zdel tako zelo daleč, nedosegljiv, tam visoko v hribih, skrit pred Španci (in turisti). Bolivija pa je čisto blizu Peruja, znana po svoji čudoviti pokrajini, je pa tudi ena najbolj revnih držav južne Amerike, zato sva obe državi skušala skombinirati v 32 dni najinega popotovanja.

Potovanje sva skombinirala tako, da sva prispela v Bolivijo, v glavno mesto La Paz, domov pa sva potovala iz glavnega mesta Peruja, Lime. Potovanje tja je bilo prava odisejada: letela sva Trst-Rim-Sao Paolo (tu sva imela 9 ur, ki sva jih izkoristila za odhod v mesto, ki pa ni nič posebnega)-Santa Cruz-La Paz. Trajalo je kar dolgo, ampak se sploh ni zdelo. La Paz naj bi bilo najvišje ležeče glavno mesto na svetu, saj leži na nadmorski višini 3600 metrov. Je zanimivo mesto. Tu ni ravnine, ampak je center mesta v kotlini, potem pa ceste vodijo samo še navzgor. Pošteno te izmuči že preprosta hoja, pa še redek zrak naredi svoje. Ampak je mesto prijetno, domače, po cestah se sprehajajo gospe v njihovih tradicionalnih oblačilih. Resnici na ljubo – kot bi želele izgledati še bolj okrogle, kot so, imajo široka krila, nabrana, z volančki, ampak vseeno jih je lepo pogledati. Niso pa prav nič sitne, kot sem pričakovala. Večkrat pravijo, da so ljudje južne Amerike zahrbtni, da kradejo, se lažejo, ne zgledajo ravno najbolj prijazni ... kar malo me je skrbelo. Ampak dejansko sem v enem mesecu dobila prav nasprotni vtis – prijazni, nekomplicirani, ne težijo, včasih se ti zdi, da se prav trudijo NIČ prodat na stojnicah, ne lažejo o cenah ... skratka nič slabega. La Paz torej – zanimivo mesto, kjer se počutiš kot doma – no, edino mrzlo je bolj kot doma. V juliju je seveda na južni polobli zima in temu primerne so tudi temperature. Prve dni naju je pošteno zeblo. Tu nisva na celi poti videla niti enega radiatorja – sobe so neogrevane, topla voda je, včasih je ni, spet je ... podnevi je sicer prijetno toplo, a noči so hladne, zato je termoflis obvezen.


Iz La Paza sva naredila kar nekaj izletov – obiskala sva Tiwanaku, to je predinkovska prestolnica civilizacije Aymara, ki se ponaša s slovitimi sončnimi vrati in ogromnimi kipi. Podala sva se tudi na goro Chacaltaya, ki leži na višini 5400m v Cordilleri Real. Iz gore je čudovit razgled po vsej kraljevi gorski verigi do jezera Titikaka in do andskih vrhov v Chilu ter je tudi najvišje urejeno in z vlečnico opremljeno smučišče na svetu. Valle de la Luna je območje, znano po pokrajini, ki naj bi bila podobna tisti na Luni.

Najbolj zanimiv, a tudi strašljiv pa je bil kolesarski izlet po tako imenovani najbolj nevarni cesti na svetu. To je cesta med La Pazom in Coroicom, ki je znana po tem, da so tu vsakotedensko v prepad padali avtobusi, tovornjaki, seveda v času do pred letom ali dvema nazaj, ko je bila cesta nemenjena rednemu prometu. Cesta je dolga približno 60 km, 20 je asfaltirane, 40 pa makadama; široka je nekje za dva ozka tovornjaka, odrezana pa navpično navzdol brez vsakršne ograje, varovanja. Danes je zgrajena nova cesta, ta pa je namenjena zgolj v turistične namene, zato tu mrgoli kolesarjev, ki želijo bolj ali manj hitro priti iz 4600 metrov, kjer se začne spust, na 1100 metrov, kjer se spust konča. Spustiš se tako za več kot 3000 metrov, začneš med gorami, končaš pa v džungli. Začneš z dolgimi rokavi, termoflisom in bundo, končaš pa s kratkimi rokavi. Sama sem bila prepričana, da to ni zame, a potem sem se vdala v »usodo« in šla. Zelo zelo počasi, da je voznik kombija, ki je vozil za najpočasnejšim kolesarjem (beri: za mano), kar pošteno mencal, saj je moral tudi on voziti zelo počasi. Predlagal mi je celo, da me nekaj kilometrov pelje. A ker sem trmasta, se seveda nisem dala. In prišla brez polomljenih okončin do cilja.

Velikega mesta sva imela kmalu dovolj in odločila sva se, da odrineva proti jugu v mesto Potosi. Leži na višini 4 065 metrov pod slavno “srebrno goro”, ki predstavlja simbol Bolivije. V njej so Španci leta 1545 našli srebrovo rudo. Mesto je torej znano po rudnikih, ki so najvišje ležeči na svetu, tu pa se lahko prepričaš o razmerah, v katerih delajo rudarji. Le-te so prav grozljive in malokdo od tistih, ki delajo v rudniku, dočaka 40 let. V rudniku ni prilagoditev za turiste, tu res lahko vidiš, kakšno je dejansko stanje, v kako zadušljivem zraku brez kakršnih koli mask delajo včasih že otroci. Tudi mi smo morali, če smo želeli sploh priti iz rudnika, plazit po vseh štirih ter plezati na svetlo. Nič kaj prijetna izkušnja, a vseeno po svoje zanimiva.

Nato naju je pot vodila do mesta Uyuni, ki samo po sebi ni nič posebnega, a tu je izhodišče za 3-dnevni izlet po področju, ki se imenuje Salar de Uyuni. To je največje slano jezero na svetu, ki meri kar 12 000 km². V sušni dobi postane belo morje neskončnih skladov soli, v deževni dobi pa ogromna vodna površina s številnimi mikavnimi odsevi. V treh dnevih fascinantne pokrajine smo videli veliko: otok kaktusov, številne lagune, ki ponujajo čudovite razglede, gejzirje, tipične živali tega področja, poglede na vulkane ... Spali smo v slanem hotelu, kar je prav posebno doživetje, se vozili po brezpotjih, cestah, ki bi jim zelo težko rekel ceste, skratka pokrajina je tu fenomenalna, najlepša na celi poti. Tu sem srečala svojega sodelavca, ki je bil prav takrat tam. Kolikšna je verjetnost, da se dva sodelavca najdeta v Boliviji nekje bogu za hrbtom???




Iz Uyunija naju je pot vodil preko La Paza do Copacabane. Seveda ne tiste brazilske, ampak bolivijskega mesta ob jezeru Titicaca. Samo mesto je zelo prijetno, še bolj pa je prijetno na otoku Sonca, Isla del Sol. Tu sva se odločila prespati in se sprehajati po otoku ter opazovati sončni zahod, kar je obvezno. Kar težko sva se odpravila nazaj na celino.
Po prečkanju meje med Bolivijo in Perujem sva bila še vedno ob jezeru Titicaca, najvišje ležečim jezerom na svetu. Spomnim se, da sem se že kot majhna punčka nasmihala imenu Titicaca – nisem si mislila, da bom kdaj dejansko na licu mesta. Izhodišče za tokratni izlet je bilo dokaj turistično mesto Puno, od koder sva se odpravila na dvodnevni izlet z ladjo do otočja Uros, plavajoče otoke Indijancev Uros, ki so zgrajeni iz snopov trstičja. Nadaljevala sva do otoka Amantani, kjer smo prespali. Tu ljudje kljub turističnem razvoju živijo še zelo tradicionalno, na to, da kar nekaj ljudi prihaja na otok, opozarjajo le kemična stranišča, ki bodejo iz tradicionalne pokrajine. Prespala sva pri domačinih v preprostih hišah, jedla sva tisto, kar jedo sami. Preobjedla se prav gotovo nisva. A ljudje so prijazni, slikoviti v svojih tradicionalnih pletenih oblačilih – idealni za fotografiranje. Še bolj slikovito pa je bilo naslednji dan, ko sva obiskala otok Taquile, saj so tu posebnost moški, ki nosijo živo pisane kapice. Barva kapice in usmerjenost na eno ali pa na drugo stran glave prikazuje, ali je moški samski ali poročen. Kapice moški sami pletejo na sprehodu po otoku ali pa med počitkom na glavnem trgu. Imela sva srečo, saj se je v centru vasi ravno odvijal festival, kjer so ljudje, oblečeni v narodne noše, plesali, moški so pletli in prodajali svoje izdelke ...





Pa še nekaj o vremenu – 14 dni in več je bilo sončno. Sicer se je ponoči ohladilo, a sončno je bilo, tako da ti pravzaprav sploh ni bilo potrebno razmišljati in se bati, kakšno bo vreme. Do prihoda v Cuzco, ki je bil najina naslednja postaja. Cuzco je izhodišče za Machu Picchu in seveda sva si kar najbolj želela, da bi bilo tam sončno. A ko sva prišla v Cuzco, se je vlilo. Dež s točo. Prvič sva videla dež na poti in naslednje dni je bilo vreme prav kislo. Malo sončno, malo oblačno. Vplivati kaj dosti pa itak ne moreš. Cuzco je lepo mesto. Starodavno in najbolj se to vidi na hribu nad mestom, ko se pred tabo razprostirajo same rdeče strehe – prekrasno! Center Cuzca so spremenili v turistično meko – tu so restavracije za bogataše. Pa tudi drugače Peru ni ravno poceni, v primerjavi z Bolivijo je dosti dražji. Okoli Cuzca je kar nekaj zanimivih vasi in najdb, od arheoloških izkopanin, ki se razprostirajo na hribih, do templjev iz časa inkovske vladavine. Vse pa prekaša Macchu Pichu. Čeprav ga dnevno obišče na tisoče ljudi, pa je to zasluženo eden izmed sedmih čudes sveta. Do mesta, ki je bilo tako dobro skrito v hribih, da ga Španci niso odkrili in tudi ne porušili, ne vodi nobena cesta. Do tja lahko prideš z vlakom ali pa s kombinacijo džip-vlak. Odločila sva se za drugo varianto. In spet smo se vozili še po bolj nevarnih cestah, kot je tista »najbolj nevarna cesta na svetu«. Potem smo se malo peljali z vlakom in prispeli v mesto Aguas Calientes, ki je izhodišče za pot na vrh – na Machu Picchu. Na vrh te potem zelo zgodaj zjutraj pripeljejo z avtobusi in odpre se čudovit pogled (seveda v sončnem vremenu) na eno izmed sedmih čudes sveta. Imela sva srečo in po sončnem vzhodu se je pokazal v vsej svoji lepoti. Ljudje se zaradi velikosti kar izgubijo, zdi se ti, da bi lahko cel dan sedel in ga gledal. Res čudovito!





A treba je bilo oditi dalje, in sicer v Arequipo, belo mesto, za katerega pravijo, da je eno najlepših mest v Peruju, s kolonialnimi zgradbami, ki so odlično ohranjene. Mesto je izhodišče za dvodnevni izlet v kanjon Colca, ki je najgloblji kanjon na svetu. Pokrajina in kanjon doline Colca je prekrasen, barve se prelivajo ena v drugo, vse skupaj pa še popestrijo kondorji, ki so tu »doma«.



Zdaj sva se čedalje bolj približevala Limi in počasi se je iztekalo tudi najino potovanje. Nazca je bila naslednja postaja na najini poti in slavne linije Nazce, katerih nastanek še do danes ni pojasnjen. Najbolje jih vidimo iz zraka in to sva tudi storila, čeprav sva se kar pošteno namučila, da sva sploh dobila letalo za naslednji dan. Bilo je namreč skoraj vse polno, tako popularni so preleti z letalom, za katerega pa plačaš kar 90 dolarjev. Linije se dokaj dobro vidijo iz zraka, a fotografirati jih je zelo težko. Bil pa je polet fantastičen predvsem zaradi pokrajine, razbrazdane suhe puščave, ki se razprostira na tem območju.

Še bolj proti severu sva se ustavila v kraju Ica, pravzaprav v oazi Huacachina, kamor prihajajo turisti na tako imenovani »sandboarding« - ali pa samo vožnje z »buggiji« po puščavi. Nisem si mislila, da bom ravno v Peruju videla najlepšo puščavo do zdaj. Tiste prave sipine, ki jih pričakuješ na primer v Tuniziji, pa jih ni, če ne greš globoko v puščavo. Tu je puščava, tista prava, na robu oaze. Samo malo svetla je, drugače pa idealna.

Naslednja postaja na poti je bil Pisco, ki je delno porušen in v zelo slabem stanju, saj je v avgustu 2007 tu imel epicenter močan potres, ki je terjal 600 življenj ter močno poškodoval mesto. Razlog za obisk je izhodišče za izlet na »Galapagos za revne«, kot radi rečejo otočju Islas Ballestas, ki sva ga obiskala ter videla številne živali, ki tu živijo – številne ptice, pelikane, morske leve, pingvine, tudi delfine smo videli. Je pa res, da naju je zadnji teden potovanja spremljalo oblačno vreme, zato tudi slike niso takšne, kot bi lahko bile. Potem pa še skok v nacionalni park Paracas z nekaj posebnostmi, ki so edinstvene na svetu, na primer »rdečo plažo«.

Zadnje tri dni najine poti sva preživela v Limi. Glede na to, kaj vse sva videla in doživela na enomesečnem potovanju, se nama ni zdela prav nič posebnega. Kar nekako preveč evropsko je delovala. Nobenih ljudi, oblečenih v tradicionalna oblačila, povsod po ulicah oboroženi vojaki. Nič domače ni delovala. Pravzaprav je cel Peru dosti evropski, turističen in nima takšne duše, kot jo še ima Bolivija. Je pa res, da Peru ponuja dosti več znamenitosti kot Bolivija. Midva sva obdelala le majhen košček, saj v enem mesecu kaj dosti več tudi ne moreš. Videla sva ogromno, pravzaprav vse tisto, kar sva načrtovala, vse se je izšlo do potankosti.

Bolivija in Peru sta krasni deželi, polni barv, prijaznih ljudi, ki se sicer samozadostno ne trudijo, da bi se naučili vsaj kakšno besedo angleško, a kdo bi jim zameril. Sporazumeš se čisto dobro, pač malo telovadiš s telesom in besedami. Kar žal nama je bilo oditi, a spet naju je čakala (sicer malo krajša) odisejada domov: Lima-Caracas-Rim-Trst. Doma je le najlepše, zato sem bila hkrati vesela tudi, da sem doma. Tako potovanje ni noben počitek, ampak te pošteno namuči, zato skorajda rabiš dopust, ko prideš domov. A izkušnje so neprecenljive!
Adios!