Vedno sva bila mnenja, da se v Indijo človek, ki ni nek hud popotnik (kar midva nisva), ne odpravi sam. Indija je v očeh popotnikov tisti cilj, ki ni za vsakogar, zato nisva razmišljala o tem, ko pa sva delala načrte za letošnje poletje, je nekako prišla v nabor tudi Indija. Ker naju je vlekla. Dosti dokumentarcev sva videla, slišala dosti priporočil, tudi poceni je, kar ni zanemarljiv podatek, zato je padla odločitev. Saj če sta dva, gre vse. Te ni strah, ker veš, da se boš že znašel. Ampak Indija je le Indija. Kulturni šok, revščina, ogromna masa ljudi ...
Tako sva kupila karte Munchen-Delhi in Kathmandu-Munchen....torej v kombinaciji z Nepalom. Naredila sva plan, se osredotočila na severni del, saj se v glavnem navdušujeva nad lepo pokrajino, ter dodala še Nepal, saj sva vedela, da se kar tako samo v Nepal ne bova odpravila. Plan je bil sestavljen zelo raznoliko: malo hribov, visoki prelazi, spektakularne ceste, malo velikih mest, puščava, riževa polja, sveta mesta ...
13. julija sva prispela v Delhi. Glavno mesto Indije, kjer živi 13 milijonov prebivalcev in je 2. največje mesto Indije. Mesto se deli na Stari Delhi, kjer je bila prestolnica Indije v času vladavine muslimanskih (Mogulskih) vladarjev od 17. do 19. stoletja, s tipičnimi orientalskimi četrtmi, ozkimi ulicami, bazarji, mošejami ter na ostali del mesta - Novi Delhi, zgrajen v času britanske kolonizacije - prostrano, odprto mesto, kjer je večina vladnih poslopij in veleposlaništev.
Šok. To je prva beseda, ki ti pade na pamet. Sicer ne tako ekstremni šok, kot bi lahko bil, če ne bi lani že bila v Vietnamu, ampak šok vseeno. Toliko ljudi na kupu, predvsem to. Saj na reveže, naj se sliši še tako grdo, se sčasoma navadiš. Tu pa je piskanje, pokanje, hupanje, dretje...vse to, kar "odlikuje" velika mesta. Vsak večer si zelo utrujen, saj potrebuješ ogromno energije, da se prebiješ iz točke A do točke B, brez da bi te taksisti ali vozniki rikš "nategnili", smog je obupen, ljudje pa, kot kmalu opaziš, vsiljivi. Postavi se pred tabo in bulji vate. Odpočiješ si v mošejah, znamenitostih, kjer je vstopnina, kamor vsak ne more. Ena najlepših znamenitosti v Delhiju, ki pa jih ni ravno veliko, je največja indijska mošeja, Jama Masjid.
Že kar na začetku sva se odločila za izlet v Agro, nepomembno mesto, če ne bi bil tu po mnenju mnogih največji in najlepši spomenik ljubezni na svetu. To je znamenitost, ki sem si jo želela pogledati že od nekdaj. Znameniti Taj Mahal, ki je zelo fotogeničen in predvsem čudovit. Človek bi ure in ure sedel na kakšni klopci in opazoval belino spomenika. Taj Mahal je pravzaprav mavzolej, ki ga je zgradil Mughal Emperor Shah Jahan za svojo najljubšo ženo Mumtaz Mahal, ki je umrla pri porodu 14. otroka. Potovanje v Agro je bilo prav zanimivo. Iz Delhija sva šla s skupino Indijcev in nisva vedela, da smo na nekakšnem verskem izletu, kjer se je bilo potrebno vsake dve uri ustavljati in čakati Indijce, da so opravili verske dolžnosti. Ni čudno, da smo za 190 km porabili več kot 6 ur!?! Ma, dobro, da je potem v neki vasi, kjer smo se že petič ustavili na molitvi, v templju zmanjkalo elektrike, drugače bi se vozili še dlje.
Delhija sva imela kmalu dosti, zato sva se z letalom odpravila v Srinagar, prestolnico pokrajine Kashmir. Skrajni sever Indije je predgorje Himalaje, zato so državne ceste tam hujše od naših makadamskih. Zato porabiš za potovanje ogromno časa. To sva občutila kasneje tudi na lastni koži, zato je bila odločitev, da greva na sever z letalom, pravilna. Kashmir je bil dolga leta jabolko spora med Pakistanom in Indijo, zdaj je bolje, a še vedno je na vsakih 5 metrov en vojak, ki cel ljubi dan sedijo na sonci in stražijo. Srinagar je luštno mestece ob jezeru Dal lake, kjer stanuješ v t.i. "house-boatih", z njihovimi čolni "shikarami" pa te prevažajo s celine do prenočišča na ladji.
Iz Srinagarja sva naredila par izletov, tudi na gorska območja, kjer ljudje na veliko hodijo na trekinge, ampak je pokrajina zelo podobna naši. Vse je zeleno, ampak spokojno, zelo drugače, kot v hrupnih mestih.
Potem sva se odpravila do pokrajine Ladakh in prestolnice Leha, kamor se voziš 2 dni z vmesnim postankom, saj je cesta nikakršna, zavita, gledaš v prepad, megla, dež, skratka zelo zanimivo. Ladakh je pravzaprav gorska pušcava in čeprav je vse golo, je prekrasno, saj svetloba dela čudeže, veliko je samostanov, jezer, kjer je pokrajina sanjska in bi človek kar ostal tam ter se nikoli vrnil v velika hrupna mesta. Kar eno tretjino časa sva ostala v Kashmirju in Ladakhu, saj nama je bilo tam res všeč, pa še monsunu sva se tako izognila. Večji del severne Indije namreč v tem času nima monsuna, medtem ko je jug namočen. Leh je prestolnica Ladakha, simpatično mesto s številnimi samostani, tudi v okolici, majhnimi vasicami in gorskimi prelazi. Mesto je na višini 3500 m, kar povzroča malo problemov z dihanjem, ampak kaj hujšega ne. Če postopoma prehajaš na večjo višino, nimaš problema. V Lehu sva zlezla na kar nekaj hribčkov v okolici.
Potem sva se odločila, da se odpeljeva do oddaljenega jezera Tso Moriri, kamor vozi avtobus le 4 krat mesečno, cesta je ... v bistvu ceste ni, saj se pelješ po makadamu brez oznak, pesku (kjer z lahkoto zagrezneš), v glavnem pravo doživetje. Ko pa prideš do jezera, je to nekaj najlepšega. Jezero je na višini 4600 m in kaj tako lepega še nikoli nisem videla. Pokrajina je nora, čudovita, sanjska. Le eno naselje je ob jezeru, ki pa se intenzivno (kot je to za Indijce mogole) gradi, nastajajo hotelčki, s tem da je pred letu tu obstajal le kamp. Ljudje tu so prijazni, otroci ne prosijo za denar ampak za svinčnike, skratka krasno. Tu je dokaz. Najprej državna cesta, potem pa še jezero in vas ob njem.
Obiskala sva tudi nomadsko vas ter se po poti nazaj v Leh peljala mimo jezera Tso kar, čez 2. najvišji cestni prelaz na svetu in pa po čudoviti pokrajini, ki ji kar ni bilo konca, razgledi so bili nekako takšni:
Najvišje na svoji poti sva bila na najvišjem cestnem prelazu na svetu, Khardung La, in sicer na višini 5602 m. Tu te višina lahko kr baše, zato ravno ne ostaneš dolgo. Je pa res, da je predvsem pot tista, ki je fantastična, na vrhu je ogromno vojaških vozil.
Potem je sledil treking. Najbolj naporna stvar na poti, ampak vseeno krasna. Odločila sva se, da greva na treking sama, in sicer za 4 dni. V 4 dneh sva hodila po 5, 6 ur dnevno, po potkah, srečevala pastirje in prenočevala v t.i. "homestay-ih", kjer prebivaš tako, kot prebivajo domačini, ješ, kar jedo oni, skratka posebno doživetje. Verjetno jim ni ravno jasno, da po 6 urah hoje potrebuješ kaj več kot malo riža, kuhane blitve in malo leče, ampak vseeno so prijazni tam "in the middle of nowhere". Najvišje sva se povzpela na prelaz Ganda la, in sicer 4890 m. Dober občutek je, ko dosežeš tako višino, pa čeprav se ti na poti večkrat zdi, da boš kar umrl. Tu sva srečala tudi 3 Slovenke in izkazalo se je, da so to iste 3 Slovenke, ki sva jih srečala lani v Vietnamu!!! Dogodek in naključje, ob katerem samo ostrmiš z odprtimi usti!
Najina severna avantura se je tako končala, čas je bil, daodideva proti jugu. Čez spet krasno pokrajino sva se cel dan vozila do malo nižjega Manalija, središča hipijev (včasih) in termalnih vrelcev. Krasno mestece, obdano s hribi.
Iz Manalija sva odšla še bolj proti jugu. Amritsar je bila naslednja postojanka. Tu je glavna atrakcija znameniti zlati tempelj, najsvetejši kraj sikhovske religije, tempelj, prevlečen s 100 kg čistega zlata.
Nato pa še v pisani Rajastan, ki je znan po tem, da imajo ženske še bolj pisane sarije kot drugje v Indiji. In res je. Žal sva lahko obiskala je majhen delček puščavskega Rajastana, saj naju je čas priganjal, a odšla sva na 2-dnevni treking v puščavo, ki ni tista tipična "saharska" puščava, ampak je poraščena z nizkim grmovjem in na pogled ne tako spektakularna, saj nima velikih sipin. Vseeno je bilo zanimivo oditi v puščavo v spremstvu dveh camel-boy-ev, ki sta nama kuhala dobre jedi, spali pa smo v pastirski koči v puščavi (saj se je obetal pravi puščavski vihar). Ob koncu trekinga sva obiskala še podganji tempelj, ampak JAZ bolj z distance.
Iz Bikanerja do svetega mesta Pushkar ni dolga pot, je pa mesto ob svetem jezeru zelo očarljiv. Gre za hindujsko sveto mesto s 94 templji okoli jezera. Hindujci verjamejo, da se je iz tega jezera dvignil v nebo eden izmed njihovih bogov. Zato je polno romarjev in svetih mož.
Ob koncu indijske poti sva prvič preizkusila tudi indijsko železnico oz. natančneje njene spalnike. Celih 1200 km je do enega najbolj svetih mest Indije, Varanasija, in cijazili smo se z vlakom cel dan. Najprej je imel vlak 8 ur zamude, potem pa vse skupaj izgleda nekako takole, eno uro se vozimo, 20 minut stojimo, pa spet 1 uro vožnje in 20 min stojimo. Ker so indijske železnice zelo obremenjene, infrastruktura pa je še vedno iz angleških časov, mora vlak stati zato, ker je samo en tir in mora počakat nasproti vozečega, da gre mimo. Zato vožnja traja in traja in traja ...
Varanasi je živ 24 ur na dan, predvsem ob t.i. ghatih ob Gangesu, ki so glavno molitveno območje hindujcev, tu se zgodaj zjutraj umijejo, spijejo malo svete vode (ki je blago rečeno svinjska) ter so tako pripravljeni na nov dan.
Varanasi je eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu in ga imenujejo tudi mesto življenja, čeprav so glavna atrakcija t.i. »burning ghats«, kjer na prostem sežigajo svojce, pepel pa vržejo v sveto reko. Kdor želi prit v nebesa, pride umret v Varanasi.
Iz Varanasija proti severu pelje vlak in avtobus v Nepal. Najina pot je bila zasnovana tako, da prideva s čim manj dodatnih poti v Nepal in to nama je tudi uspelo.
Samo en teden sva imela za Nepal, vendar glede na to,da nisva imela namen planinariti, pa tudi čas ni bil primeren (monsun), zato sva dobila samo okus po Nepalu. Najprej sva preživela par dni v mestu Pokhara ob jezeru, obdanim z riževimi polji in starodavnimi templji.
Zadnja postaja najine poti pa je bilo glavno mesto Nepala, Kathmandu, od koder sva imela 20. avgusta tudi let nazaj v Munchen.
Kathmandu je nekaj posebnega, s svojo okolico daje vtis domačnosti, saj so tudi ljudje manj naporni kot v Indiji. Stari templji krasijo glavni trg, Patan, obiskala pa sva tudi templje v okolici, tradicionalno nepalsko vas ter se odpočila od naporne Indije.
Za sam konec sva si privoščila "mountain flight", kjer v eni uri preletiš vse najvišje vrhove Himalaje, vključno seveda z Everestom. Krasna izkušnja, čeprav zelo pogojena z vremenom. Ampak imela sva srečo.
To je bilo najino popotovanje po severni Indiji in Nepalu. Zanimiva, a naporna izkušnja. Izkušnja, ki je ne pozabiš nikoli. Čeprav imaš včasih vsega dosti, ko prideš domov, pozabiš vse slabo in si srečen, da si dal skozi nekaj tako neverjetnega, kot je Indija.
Zvone Šeruga je v opisu Indije napisal: "V Indijo se zaljubijo le svetniki s srcem matere Terezije in zakajeni friki, ki lebdijo med goanskimi plažami in Marsom. Za vse druge pa je doživljanje dežele večno prepletanje ljubezni in sovraštva. Indija je popotniški raj: dokaj organizirana, relativno varna in po vseh merilih poceni. In je hkrati nočna mora: dežela, kjer niti za trenutek nisi sam in nikoli prav zares sproščen. A je vredna vsake minute, ki jo preživite v njej." Ne bi mogel povedati boljše! Tako je bilo tudi pri naju. Se zaljubiš, a hkrati tudi sovražiš. Včasih bi si želel s čarobno paličico skočiti v varni pristan matere Evrope. Vendar se nikoli ne počutiš ogroženega, čeprav so ljudje sitni. Ampak konec koncev take življenjske izkušnje ne dajo skoz mnogi. Indije ne moreš priporočat vsakomur, le tistim, ki prenesejo mnogo, imajo trdne živce, veliko potrpljenja, žilico za barantanje in trden želodec. Nepal je bolj sproščen in ob sušnem obdobju krasen za tiste, ki imajo radi hribe. Ljudje so manj naporni, zato je kombinacija, ki sva jo ubrala midva, zelo posrečena.
Do naslednjega potopisa ... NAMASTE!!!!
3 komentarji:
Čudovite potopise narediš, mi je všeč tvoje pisanje in izbor fotk.....tudi jaz potujem, vendar še nisem pripravila potopisov, nekako mi časovno ne znese...uživaj v naslednjih potovanjih...
O, hudo!! Jaz bi tudi letele čez Mt. everest!! :))) Fajn je take popotniške slike gledat.
Prav lepo si popisala popotovanje v meni tuje neznane kraje, ki jih ne bom videla nikoli. Zato je še bolj zabavno brati o tvojih doživetjih in gledati fotografije, ki so res mojstrske.
Objavite komentar