Vietnam 2006

Svoje potopise predstavljam tudi na blogu. Tokrat je na vrsti Vietnam.

VIETNAM 2006
Najina pot se začne v glavnem mestu Vietnama, Hanoiu. Pravijo mu tudi Pariz Orienta. Mesto je duša Vietnama, vsaj po najinem mnenju, nekateri pravijo, da je srce in duša te 2000 km dolge države največje mesto Saigon oziroma Ho Chi Minh city (ki pa ga le redki tako tudi imenujejo). Stari del mesta je najživahnejši del, kjer ti v uho stalno zvenijo številni motorji, ki jih je ogromno. Šele kasneje (čez približno 3 tedne) bova ugotovila, da je Hanoi v primerjavi s Saigonom, vsaj kar se tiče prometa, prava vas. A prvi šok ob hrupu, stalnem hupanju avtomobilov (ki jih je resda malo, pa še ti so taksiji), avtobusov, predvsem pa motorjev in cyclotov (podobni rikšam) je kar velik. Prvi dan doživiva tudi prvi naliv, ki jih bova na poti doživela kar nekaj. A ta je najhujši. Je le deževna doba in na nalive sva pripravljena. Nastanjena sva v starem delu mesta, v stari četrti z ozkimi ulicami, polnimi uličnih prodajalk, kuhinj, iz katerih veje vonj po okusnih in malo manj okusnih vietnamskih dobrotah. Ozke ulice z zelenimi drevesi, gost promet in različni prodajalci dajejo mestu tipičen azijski pridih. Jezero zaljubljencev Hoan-kiem in tempelj na njem je eden izmed simbolov Hanoia.

Po nekajdnevnem raziskovanju glavnega mesta se odpraviva na tridnevno križarjenje po Halong bayu, ki je uvrščen na Unescov seznam naravne dediščine. Zaliv Halong je ena najlepših pokrajin tropskega krasa v tem delu sveta. Z barko oz. džunko jadramo po zalivu med tritisočimi otočki in kot igla ošiljenimi kamnitimi vrhovi, lovimo ribe, hodimo po otoku Cat ba (ter pri tem skoraj spustimo dušo), prespimo na džunki sredi zaliva ter uživamo.

Nato se z nočnim vlakom s prekrasnimi spalniki (pred katerimi se lahko naši skrijejo) odpeljeva na skrajni severozahod države v vas Sapo med hribovska plemena H'mong, Dao, Dzao… Severni predel dežele, ki se širi proti kitajski meji, velja za enega najlepših v Indokini. Riževe terase, v meglo zaviti vrhovi in zelena džungla so kot ustvarjeni za treking. In tega si privoščiva tudi midva. Prvi dan lije kot iz škafa. Nora dogodivščina. Sprehajamo se po riževih poljih, blatnih cestah, hodimo čez lesene mostove, srečujemo domačine v tipičnih oblačilih ter prespimo pri domačinih v majhni vasici Tai Van. Drugi dan pa nas prebudi sonce, ki kuka izza zaves, tako da se drugi dan sprehajamo po prečudovitih riževih terasah, srečujemo domačine v sončnem vremenu. Tretji dan obiščemo še eno vasico v neposredni bližini Sape, prav tako domovanje etničnih plemen.

Po raziskovanju severnega dela se z vlakom odpraviva v osrednji del, in sicer v mestu Hue, ki je bil, ko je Vietnam v srednjem veku doživel svoj največji razcvet, kraljeva prestolnica. Cesarjeva utrdba je grajena kot prepovedano mesto po kitajskem zgledu. To je mesto v mestu, obdano z 10 m visokim zidom in opremljena s številnimi vhodi za cesarja in njegove družinske člane. Celotno območje je prepredeno z vrtovi, kipi, mostovi in jezeri. Odpeljeva se tudi na mini križarjenje po Reki dišav, ob kateri se bohotijo pagode, templji in grobnice cesarjeve družine in sorodnikov, predvsem pa je zanimivo opazovati, kako ob reki poteka vsakdanje življenje.

Naslednja postaja na najini poti je bilo malo ribiško mestece Hoian, čarobno staro mestece z najboljšo ribjo tržnico, starimi tetami, ki žvečijo črni betel in neštetimi družinskimi podjetji, kjer ti sešijejo, karkoli si zaželiš. Tu nama je zelo všeč, saj je mesto domače, majhno, s številnimi majhnimi restavracijami, kjer pripravijo tipične kulinarične dobrote, tu najameva kolo in se odpraviva na podeželje raziskovat pokrajino ter plaže, ki so na tem delu prelepe. Tudi malo lenarjenja si privoščiva, preden se odpraviva še nekoliko proti jugu, v mesto Nha Trang, kjer je mesto polno vietnamskih turistov, prav tako pa tudi na ribiškem izletu na bližnje otoke, kjer se prepustimo lenarjenju, zabavi, okušanju morskih jedi in seveda plavanju (pa tudi potapljanju ob koralnem grebenu).

Ker pa se popotovanje počasi že preveša v zadnjo tretjino, je potrebno dalje. Ker želiva še enkrat okusiti, kako je v višjih predelih Vietnama, se odpraviva v mestece Dalat na nadmorski višini 1600 metrov, kjer je klima popolnoma drugačna kot v ostalem delu države. To je znano klimatsko zdravilišče, kjer je ob vikendih polno domačih turistov, ki hodijo na oddih sem. Midva se pridruživa majhni skupini in se odpeljeva na nekaj zanimivih slapov v okolico, spet obiščeva vasico, kjer živi etnična manjšina ter si oddahneva od hrupnega vrveža mest.

Mesto, tokrat Saigon, naju pričaka v oblačnem vremenu, kar pa ni najhuje. Spet je tu vročina in pa neznansko število motorjev, katerih vrvež se ne ustavi niti ponoči. Saigon ima vse - popotniško četrt, burno nočno življenje, eksotične tržnice s kačami, odlično hrano in v belo oblečene šolarke na kolesih. Obiskala sva kitajsko četrt, okušala hrano na ulici, vendar naju je Hanoi bolj očaral kot Saigon. Ob koncu popotovanja obiščeva še malo podeželja, ki naju je v Vietnamu najbolj očaralo. Tu so ljudje krasni, prijazni, vedno pripravljeni pomagati, vedno z nasmehom na ustnicah, pa čeprav živijo pogosto v (za nas) nemogočih razmerah. To se je izkazalo tudi na zadnji točki najinega popotovanja, delti Mekonga. Neskončna zelena riževa polja, plavajoče tržnice in številna plovila dajejo temu delu dežele poseben čar. Delto smo spoznavali na vodi. S čolnom smo se izogibali rečenemu prometu, se sladkali z odličnimi kokosovimi sladkarijami, nabirali ananase in se naučili delati riževe rezance. Prespala sva v majhni vasici pri domačinih, kjer turista ne vidijo pogosto, zato so še zelo pristni in nadvse prijazni, kar je dalo zaključku najine poti in celotnem tritedenskem popotovanju poseben čar.

Obujala sem spomine na Vietnam, naslednjič pa gremo v severno Indijo in Nepal.